UPRS sodba I U 2138/2009

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za dovolitev priglašenih del za adaptacijo obstoječega gospodarskega poslopja – senika z dograditvijo požarno varnega objekta za kmečke stroje na zemljišču parc. št. 436/1 k.o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik vložil zahtevo 24. 6. 1996 in da je bila izpodbijana odločba izdana v tretjič ponovljenem postopku na prvi stopnji. V postopku je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ne gre za adaptacijo, ampak za odstranitev in novogradnjo objekta, ki ima samostojne priključke na infrastrukturo in je občasno namenjen tudi bivanju. Za tak objekt pa je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, medtem ko se je odločba o dovolitvi priglašenih del po 51. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) izdala za posege, za katere lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno, kar pa za obravnavani primer ne velja. Tožnik je namreč v postopku povedal, da je bilo treba objekt zaradi dotrajanosti porušiti in postaviti na novo, in vztrajal, da gre v tem primeru za adaptacijo obstoječega gospodarskega poslopja z dograditvijo objekta za kmečke stroje. Upravni organ poudarja, da je bilo navedeno dejansko stanje ugotovljeno tudi z ogledom na kraju samem, vendar pa ga tožnik in organ različno pravno tolmačita. Kljub temu da je bil s tem seznanjen, zahtevka ni spremenil, zato je upravni organ na podlagi 51. in 62. člena ZUN izdal zavrnilno odločbo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da je adaptacijo mogoče izvajati le na obstoječih objektih. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je bilo gospodarsko poslopje porušeno in zgrajen nov gospodarski objekt. Zaradi tega niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 51. člena ZUN. Odlok o pomožnih objektih, napravah in drugih posegih v prostor na območju Občine Jesenice, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje (Uradni list RS, št. 101/99), ki ga je treba uporabiti v tem primeru, med objekti, ki so namenjeni opravljanju kmetijske dejavnosti, v 2. členu sicer navaja gradnjo manjših gospodarskih poslopij do 30 m2 površine, pri čemer 6. člen določa, da se pomožni objekti ne smejo uporabljati za bivalne namene in so brez komunalnih priključkov in naprav. V obravnavanem primeru pa sporni objekt večkratno presega dovoljeno površino (ta znaša 10 m x 6 m, medtem ko so dovoljena gospodarska poslopja do 30 m2), ima pa tudi samostojne komunalne priključke na infrastrukturo in je občasno namenjen bivanju. Zaradi navedenega se pritožbeni organ strinja, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o priglasitvi del. Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo sklicevanje na nekdanji 4. odstavek 62. člena ZUN, po kateri je bil organ dolžan izdati odločbo v 30 dneh po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve, sicer se je štelo, da so dela dovoljena. Ta določba namreč ni več veljala od spremembe ZUN, ki je začela veljati 14. 7. 1990, zato v konkretnem primeru ni mogla biti uporabljena.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil v času vložitve zahtevka v veljavi občinski Odlok o določitvi vrste, namena, največje velikosti in načinu gradnje pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni vestnik Gorenjske, št. 9/86; v nadaljevanju Odlok/86). Ta je določal, da mora pristojni organ izdati potrdilo iz 6. člena oz. odločbo iz 7. člena odloka najkasneje v 30 dneh po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve, v nasprotnem primeru se šteje, da so dela dovoljena. Ta predpis je nehal veljati 18. 7. 1996. V tem roku ni bilo izdano niti potrdilo niti odločba, zato se šteje, da so dela dovoljena. Pričakuje pravično presojo o tem, ali je bil prekoračen rok za odločitev in ali so priglašena dela od dne 24. 7. 1996 dovoljena. Meni namreč, da je o zahtevku mogoče zakonito odločiti le na podlagi predpisa, ki je veljal na dan vložitve priglasitve. Predlaga razveljavitev upravnih aktov obeh stopenj.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi obeh upravnih aktov, v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del 24. 6. 1996. Takrat veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP/86), ki ga je treba v zadevi uporabiti na podlagi prehodne določbe 324. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), v 4. členu ureja načelo zakonitosti, katerega vsebina je, da mora upravni organ v zadevi odločiti po zakonu in po drugih predpisih državnih organov in takratnih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki jih te izdajajo na podlagi javnih pooblastil. Tako izraženo načelo zakonitosti pomeni vezanost uprave, da pri odločanju uporabi predpis, veljaven v času odločanja na prvi stopnji, razen v primeru, če predpis za določene vrste upravnih zadev določa drugače. Ker je Odlok/86 (Uradni vestnik Gorenjske št. 9/86), na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, prenehal veljati z dnem uveljavitve kasnejšega Odloka o določitvi vrste, namena, največje velikosti in načina gradnje pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list RS, št. 37/96), to je 18. 7. 1996 (3. in 4. člen odloka), upravni organ ob izdaji svoje prve odločbe z dne 11. 5. 1998 njegovih določb ni mogel več uporabiti. Odloka/86 ne bi mogel uporabiti niti v primeru, če bi odločal znotraj 30-dnevnega roka, ki se je iztekel šele 24. 7. 1996, torej že po prenehanju veljavnosti Odloka/86.

Ne glede na časovni potek odločanja v obravnavani zadevi pa bi bila v vsakem primeru bistvena ovira za uporabo Odloka/86 dejstvo, da je bila domneva, določena v njegovem 8. členu, in sicer da se šteje, da so dela dovoljena, če organ v roku 30 dni po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve ne izda potrdila oz. odločbe, v nasprotju s takrat veljavnim ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji). Kot je navedel že pritožbeni organ, enaka zakonska odločba ni več veljala od 14. 7. 1990 dalje, to je od sprememb ZUN (Uradni list RS, št. 26/90), kar pomeni, da navedeni podzakonski predpis ni bil usklajen z zakonom (ZUN), ki je v 62. členu predpisal drugačen postopek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, med drugim, da mora pristojni organ izdati tako odločbo najkasneje v 30 dneh po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve, medtem ko zakonske domneve o dovoljenih delih v nasprotnem primeru ni več predpisoval. Ker morajo biti podzakonski predpisi v skladu z ustavo in zakoni (153. člen Ustave RS), se tožnik na tako določbo Odloka/86, ki ni v skladu z zakonom, ne more sklicevati.

Tudi sicer se sodišče strinja s pritožbenim organom, da zakonske domneve iz 62. člena ZUN, tudi če bi ta še veljala, ne bi bilo mogoče širiti na posege oz. dela, za katera je investitor moral pridobiti lokacijsko in nato še gradbeno dovoljenje. Da v obravnavanem primeru ni šlo za dela, za katero lokacijsko dovoljenje po 51. členu ZUN ne bi bilo potrebno, pa tožnik v tožbi niti ne izpodbija. Pri tem sodišče dodaja, da je njegovo stališče, da adaptacijo predstavlja rušenje starega in nato postavitev novega objekta, očitno neutemeljeno. Po 3. alineji 1. odstavka 51. člena ZUN se lokacijsko dovoljenje ni zahtevalo za adaptacijo, s katerimi se bistveno ne spreminjajo zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječih objektov. Adaptacija je torej predstavljala dela na še obstoječem objektu, ne pa njegove morebitne rušitve in gradnje novega objekta. V primeru novogradnje pa lokacijsko dovoljenje glede na 2. odstavek 51. člena ZUN ni bilo potrebno le v primeru gradnje t.i. pomožnih objektov, o čemer pa v obravnavani zadevi po ugotovitvah pritožbenega organa, ki jih tožnik ne izpodbija, ni mogoče govoriti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.