VSM Sodba IV Kp 938/2018

I. Pritožba obdolženca B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca B.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri se mu po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 določi kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se oškodovancu Republiki Sloveniji, Okrajnemu sodišču v Ljutomeru prisodi v celoti priglašen premoženjskopravni zahtevek v znesku 38,06 EUR, oškodovancu Z.T. d.d. pa v celoti priglašen premoženjskopravni zahtevek v znesku 73,20 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP se obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Na podlagi določbe prvega odstavka 94. člena ZKP pa je obdolženi dolžan povrniti krivdno povzročene stroške v znesku 66,59 EUR, nastale v zvezi z vročanjem.

2Proti taki sodbi se je z laično pritožbo pritožil obdolženec B.K. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP) kot tudi ne, v čem se kaže kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sicer pa pritožba ob uveljavljanju teh dveh pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je obdolženca spoznalo za krivega, čeprav mu krivda ni bila dokazana, saj očitanega kaznivega dejanja ni storil in ko je izvedenec ocenil, da so bili v kritičnem času pri obdolžencu izpolnjeni pogoji za duševno motnjo.

5Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca pa še dodaja:

6Bistvo obdolženčeve pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja svoj zagovor, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Je pa na kraju obravnavanega dogodka z mobilnim telefonom prijateljice dogajanje snemal. Sodišču še očita, da je verjelo lažnim pričam in ni upoštevalo mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da bi naj kaznivo dejanje storil v neprištevnem stanju.

7Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam prič in izvedenca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči.

8Obdolženčev zagovor je kot povsem nesprejemljiv zavrnilo že sodišče prve stopnje z obširnimi, tehtnimi in povsem sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju v strnjeni obliki le še dodaja:

9V točkah od 7 do 11 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo zakaj je prepričano, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in da ob storitvi dejanja ni bil neprišteven. Sodišče prve stopnje utemeljeno gradi krivdorek na vsebini elektronskih sporočil, ki jih je obdolženec v kritičnem času posredoval Uradu Okrajnega sodišča v Ljutomeru, iz katerih izhaja, da obdolženec predpostavlja, da so granitne kocke, vržene skozi okna, dovolj velik klic na pomoč, da bodo padale glave pomursko koruptivno sodniško tožilske naveze. Iz sporočil izhaja tudi, da je edino obdolženec imel motiv za storitev tega kaznivega dejanja ter da je za obdolženca bistvo vseh težav sodnik, ki ga poimenuje z žaljivim vzdevkom in se je z njim srečal v okviru predhodnega civilnega postopka. Utemeljeno sodišče prve stopnje tudi opozarja na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju II K 450/2019 z dne 5. 12. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 450/2019 z dne 27. 5. 2020 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 450/2019 z dne 28. 10. 2020, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Iz opisa dejanja v izreku te sodbe izhaja, da je obdolženec sedaj očitano kaznivo dejanje storil, saj je med drugim v SMS sporočilu zapisal tudi "...tri granitne kocke, ki sem jih vrgel v sodišče in tožilstvo ni bil dovolj velik klic na pomoč in bilo je premajhno simbolno dejanje, zato lahko v tem duhu pričakujete...". Pritožnik pa nima prav niti tedaj, ko zatrjuje, da je v času, ko je prišlo do obravnavanega dejanja, bil v neprištevnem stanju in se pri tem sklicuje na mnenje izvedenca psihiatra na 5. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 10. 2020 (list. št. 600), ki ga v kopiji prilaga pritožbi. Vendar pa pritožnik spregleda, da je izvedenec v nadaljnjem zaslišanju (stran 6 zapisnika) razložil, da je pri obdolžencu bila podana huda duševna motenost, vendar pri dejanju ni bilo neposrednega sprožilnega dejavnika, ampak so ti trajali že več mesecev, zaradi česar je ocenil, da sta bili sposobnost razumevanja dejanja in sposobnost obvladovanja le tega pri obdolžencu bistveno zmanjšani, ne pa ukinjeni. Tak izvedenčev zaključek pa nenazadnje izhaja tudi iz pisnega mnenja izvedenca (list. št. 400), ko je na vprašanje sodišča izvedencu, kako je ob storitvi kaznivega dejanja tako duševno stanje obdolženca vplivalo na njegovo zmožnost razumevanja pomena svojega dejanja in ali je mogel imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi predhodno ugotovljene duševne motnje ali duševne manj razvitosti, zapisal, da sta bili "preiskovančeva sposobnost razumevanja in sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšani".

10Na pritožbo obdolženca zoper izrek o krivdno povzročenih stroških, je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je pritožba obdolženca tudi v tej smeri neutemeljena. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pošiljalo sodbo o kaznovalnem nalogu obdolžencu na znan naslov, vendar sodnega pisanja ni dvignil, čeprav je bil o njem obveščen. Poslalo ga je tudi njegovemu delodajalcu, ki ga ravno tako ni prevzel. Zato je sodišče upravičeno poskušalo sodno pisanje vročiti preko pooblaščenega vročevalca. Temu je uspelo pošiljko vročiti 28. 4. 2018, kar izhaja iz vročilnice, pripete k list. št. 34, ki jo je obdolženec podpisal. Iz te vročilnice pa ne izhaja, da bi obdolženec med druge pripombe nanjo zapisal tudi vzrok, zakaj sodnega pisanja ni dvignil že prej na pošti, prav tako pa tudi ne, da bi bil obdolženec "mesečno odsoten", kot zatrjuje v pritožbi, česar pa ne obrazloži. Sicer pa je potrebno poudariti, da je bil obdolženec dolžan sodišču sporočiti morebitni novi naslov ali pa svojo daljšo odsotnost. Zato ni dvoma, da je obdolženec stroške vročanja sodbe o kaznovalnem nalogu po pooblaščenem vročevalcu povzročil po svoji krivdi, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko jih je naložilo v plačilo obdolžencu.

11Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženec ni pritožil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo.

12Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).