VSK Sodba Cpg 118/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se:

- v točki I delno ugodi zahtevku in sicer se razveljavita sklepa skupščine, sprejeta na 25. skupščini družbe LU d.d. Dne 5.10.2020 in vsebovana v notarskem zapisniku opravilna št. SV-341/20 z ne 5.10.2020 pod tretjo točko dnevnega reda, ki glasita: 2.1. Skupščina potrjuje in odobrava delo direktorja in mu podeljuje razrešnico za delo v poslovnem letu 2019, 2.2. Skupščina potrjuje delo nadzornega sveta in mu podeljuje razrešnico za delo v poslovnem letu 2019;

- v točki II tako, da sta tožnici tožeči stranki nerazdelno dolžni plačati 1.229,10 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu (v točki I glede sklepov št. 3.1., 3.2., 3.3., 3.4., 3.5., 3.6., 3.7. in 3.8.) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 123,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev v izreku sodbe naštetih sklepov skupščine tožene stranke, ki so se nanašali na razrešnico upravi in nadzornemu svetu ter na izključitev malih delničarjev in določitev višine odpravnine. Tožnici sta bili na dan skupščine, na kateri so bili sprejeti sporni sklepi, delničarki tožene stranke, in sicer je imela prva tožnica 1,49 % delnic, druga tožnica pa 2,69 %. Glavni delničar je bil lastnik 92,89 % deleža delnic. Tožeča stranka je svoj zahtevek najprej temeljila na kršitvi pravice do informacij. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na nekatera od postavljenih vprašanj na skupščini dobila odgovor, nekatera se niso nanašala na točke dnevnega reda, nekatera pa niso bila usmerjena na upravo tožene stranke, temveč na glavnega delničarja. Drži, da tožeča stranka na nekaj vprašanj, ki so bila relevantna, ni dobila odgovora, vendar sta bili tožnici po mnenju sodišča prve stopnje že vnaprej odločeni, da bosta glasovali proti, ne glede na to, ali bosta informacije pridobili ali ne (ravnanje v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja). Glede izključitve pa je treba izhajati iz pravice glavnega delničarja do izključitve, ki se ji manjšinski delničar ne more upirati. Njegova edina pravica se nanaša na primerno odpravnino. Iz tega zornega kota sta tožnici, kljub temu, da nista prejeli odgovora na vsa vprašanja, dobili dovolj informacij, da sta se lahko odločili, kako glasovati. Tožeča stranka je zahtevek glede sklepov o izključitvi temeljila tudi na določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 395. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) (glavni delničar naj ne bi zagotovil ustrezne bančne garancije) in na tretjem odstavku 395. člena ZGD-1 (glavni delničar naj bi z uresničevanjem glasovalne pravice pridobil posebne ugodnosti na škodo družbe in delničarjev, saj naj bi družbo načrtno izčrpaval in s tem zlorabil institut izključitve manjšinskih delničarjev). V zvezi s prvim se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da bančna garancija za znesek, za kakršnega je bila ponujena odpravnina, zadošča, in da ni treba, da bi bila dana bančna garancija tudi za morebitno višjo odpravnino, ki bi bila naknadno določena v nepravdnem postopku. V zvezi z drugim pa je pojasnilo namen izključitve po določbah ZGD-1 in na možnost določitve primerne odpravnine.

2Zoper sodbo se tožnici pritožujeta. V pritožbi najprej napadata odločitev sodišča prve stopnje, da sta na skupščini dobili vse odgovore, pri čemer podrobno obravnavata vsako na skupščini postavljeno vprašanje. Po njunem mnenju nista na nobeno vprašanje dobili popolnega odgovora, odgovorov, danih naknadno v pisni obliki, pa ni mogoče upoštevati. Vsa vprašanja so bila relevantna za odločanje o točkah dnevnega reda. ZGD-1 zavezuje k posredovanju informacij v primeru izključitve tudi glavnega delničarja. Tožeča stranka sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Napačen je tudi zaključek, da naj bi tožnici pri glasovanju o razrešnici ravnali v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Pooblaščenec je pred glasovanjem in po tem, ko ni dobil odgovorov na zastavljena vprašanja, pojasnil, da bo ravno iz tega razloga glasoval proti in ne drži, da bi bil že vnaprej odločen. V zvezi s tem je bilo kršeno tudi razpravno načelo, saj nobena od strank ni trdila, da naj bi pooblaščenec tožečih strank odločitev o glasovanju sprejel že pred skupščino. V nadaljevanju očita sodišču kršitev materialnega prava, saj je sklep skupščine vedno izpodbojen, če je bila v zvezi z njegovim sprejetjem kršena delničarjeva pravica do obveščenosti in ni treba, da bi kršitev vplivala na veljavnost sklepa. Glede pomena razrešnice (ki naj na manjšinske delničarje po stališču sodišča ne bi imela vpliva) se je sodišče napačno sklicevalo na odločbo VSK Cpg 248/2013. Po mnenju pritožbe je napačno stališče sodišča, da naj bi imeli manjšinski delničarji, ker ima tožena stranka zgolj naložbo v hčerinsko družbo LI d.o.o., ožjo pravico do obveščenosti in da ne bi imeli pravice biti informirani tudi o hčerinskih družbah. Napačno je tudi uporabljeno materialno pravo glede možnosti izpodbijanja sklepa o izključitvi iz splošnih razlogov 395. člena ZGD-1. Pritožnik v nadaljevanju analizira slovensko in nemško sodno prakso, razlike v zakonodaji med Slovenijo in Nemčijo ter se zavzema za možnost izpodbijanja sklepa o izključitvi tudi zaradi kršitve pravice do informacij (in ostalih splošnih razlogov).

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala navedbam v pritožbi, pritrdila razlogom sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Predmetno izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe¹ se nanaša na dva sklopa sklepov. Prvi je podelitev razrešnice organom družbe, drugi pa izključitev manjšinskih družbenikov.

6Glede prvega sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnici na skupščini postavili 20 vprašanj in da sta na nekatere od njih odgovor dobili, nekatera se ne nanašajo na dnevni red skupščine, da nekaterih vprašanj ni mogoče opredeliti kot vprašanja, je pa tudi ostalo nekaj vprašanj, na katera nista dobili odgovora, čeprav bi jima uprava po določbi 305. člena ZGD-1 odgovore na ta vprašanja morala podati. Zahtevek je v tem delu kljub temu zavrnilo, ker je ugotovilo, da naj bi bili tožnici že vnaprej odločeni, kako bosta glasovali in sta zato zlorabili svojo pravico do informacij. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče v tem delu preseglo trditveno podlago, saj nobena od strank ni podala navedb o zlorabi pravice do informacij. S tem je bilo kršeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje torej razlogov, zaradi katerih je zahtevek v tem delu zavrnilo, ne bi smelo upoštevati. Ostane tako neprerekana ugotovitev, da delničarji pred glasovanjem o razrešnici organom družbe niso dobili vseh zahtevanih informacij. To pa pomeni, da je bila kršena njihova pravica do informacij iz 305. člena ZGD-1, kar je izpodbojni razlog po drugem odstavku 395. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo, tako da je razveljavilo sklepa skupščine, sprejeta pod št. 2.1. in 2.2. (peta alineja 358. člena ZPP).

7Drugačen pa je položaj pri sklepih, sprejetih v zvezi z izključitvijo manjšinskih delničarjev po določbah 384. člena ZGD-1. V zvezi s temi sklepi sta se tožnici sklicevali na prve tri odstavke 395. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih je zahtevek v tem delu zavrnilo. Predvsem je treba izhajati iz namena instituta izključitve manjšinskih delničarjev in dejstva, da sama odločitev za izključitev (kadar je izpolnjen pogoj, da je glavni delničar imetnik delnic, ki predstavljajo več kot 90 % osnovnega kapitala družbe in kar v tej zadevi ni sporno) ne more biti predmet sodne presoje². Tožena stranka je gospodarska družba, ki posluje v okviru ustavnega načela svobodne gospodarske pobude, pri čemer manjšinski delničarji niso določeni kot nosilci nekega javnega interesa lokalnega okolja, za kar se očitno zavzema pritožba. V družbi, kjer ima glavni delničar tako visok delež osnovnega kapitala, so že sicer upravičenja manjšinskih delničarjev bistveno omejena (ne morejo na primer uveljavljati upravičenj, ki pripadajo delničarjem, ki razpolagajo z najmanj 10 % osnovnega kapitala³) in je njihov interes logično skoncentriran predvsem na premoženjske pravice iz delnic. Ker pa lahko ti delničarji z uveljavljanjem upravičenj, ki jim ostajajo, ovirajo delovanje družbe, zakon omogoča delničarju z absolutno večino delnic, da te delničarje izključi. Manjšinski delničarji v družbi, kjer ima glavni delničar delnice, ki predstavljajo več kot 90 % kapitala, zato nimajo "pravice ostati delničar"⁴. Ker gre za poseg v pravico do zasebne lastnine, zakon zahteva le, da morajo izključeni delničarji dobiti ustrezno odmeno. To pa je tudi izhodišče za razlago določb ZGD-1 v konkretnem primeru.

8Sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev ni v nasprotju z zakonom, saj zakon tako izključitev izrecno omogoča in dopušča glavnemu delničarju, da se za izključitev odloča prosto⁵. Zato na skupščini sprejeti sklepi logično niso bili v nasprotju z zakonom⁶, enako pa velja za tretji odstavek 395. člena ZGD-1, posebej še, ker imajo izključeni delničarji učinkovito pravno varstvo v postopku po drugem odstavku 388. člena ZGD-1.

9Kar se tiče bančne garancije, ni sporno, da je glavni delničar na sporni skupščini zagotovil bančno garancijo za znesek, ki predstavlja zmnožek ponujene vrednosti delnice in številom delnic, ki jih imajo v lasti manjšinski družbeniki. Garancija je bila sprva izdana do 31.12.2019, nato pa podaljšana še za tri mesece. Zakon ne zahteva od glavnega delničarja, da predloži garancijo v kakšnem višjem znesku, na zalogo (če bodo morda manjšinski delničarji v nepravdnem postopku določitve primerne odpravnine uspeli doseči višjo odpravnino), zato tudi v tem smislu pri sprejemu sklepov, ki so predmet tega vpisa, ni bil kršen zakon. Zahteva, za kakršno se zavzemata pritožnici, je praktično neizvedljiva, saj se bančna garancija mora glasiti na določen znesek, edini znesek, ki je pri prenosu delnic na glavnega delničarja proti odpravnini znan, pa je znesek ponujene odpravnine. Tudi Ustavno sodišče se je do tega vprašanja že opredelilo v zadevi U-I-165/08 z dne 1.10.2009. Ugotovilo je, da ima izključeni delničar v zakonu predvidenih dovolj garancij, da bo prejel primerno odpravnino. Najprej je to revizor, ki ga imenuje sodišče, nato pa so to različni postopki, v katerih lahko izključeni delničarji zavarujejo svojo terjatev. Drži, da je v nemškem AkTG posebna določba, ki govori o odgovornosti revizorja, vendar se ta sklicuje na določbo paragrafa 323 HGB, po kateri revizor odgovarja le za naklepno in malomarno ravnanje. Za tako ravnanje pa slednji odgovarja tudi po splošnih pravilih slovenskega obligacijskega prava, torej se nemška ureditev⁷ bistveno ne razlikuje od ureditve v Obligacijskem zakoniku in zato pritožnik s sklicevanjem na zatrjevane razlike v nemškem pravu ne more uspeti. Navsezadnje pa glede na namen določbe pritožnici nista navedli nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da glavni delničar morebitne višje odpravnine ne bi zmogel plačati. Izpodbojnost se presoja glede na trenutek sprejemanja spornih sklepov. Tožnici ne trdita, da garancija banke, ki jo je predložil glavni delničar, takrat ne bi veljala. Zakon ne zahteva predložitve garancije, ki bi veljala za nedoločen čas, kar je logično, saj so bančne garancije že po naravi stvari časovno omejene. V predmetni zadevi je sprva veljala še dva meseca po skupščini in bila nato podaljšana še za tri mesece. V običajnih razmerah to zadošča, saj mora poslovodstvo družbe po skupščini predlagati vpis sklepov v sodni register, pri čemer je bilo v sklepu št. 3.7. odločeno, da se bo izplačilo izvršilo nemudoma po vpisu sklepa o prenosu delnic v sodni register. Ker je glavni delničar izpolnil vse pogoje v zvezi z bančno garancijo, ki jih zahteva zakon, sprejeti sklepi niso v nasprotju z zakonom.

10Naslednji očitek tožnic pa je bil, da je bila pri sprejetju sklepov o prenosu delnic na glavnega delničarja kršena njuna pravica do informacij. Ker gre pri odločitvi za izključitev za podjetniško odločitev glavnega delničarja, ki ne more biti predmet sodnega preizkusa, se podatki, ki jih mora po določbi 305.člena ZGD-1 na skupščini zagotoviti poslovodstvo, lahko nanašajo le na višino primerne odpravnine (sicer ne gre za podatke, ki bi bili potrebni za presojo točke dnevnega reda). Po določbi 388. člena ZGD-1 sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina iz 385. člena tega zakona, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali če ni bila pravilno ponujena. Pri tem se kot odločilno postavi vprašanje, ali tudi za sklepe iz 384. člena ZGD-1 velja splošno pravilo iz drugega odstavka 395. člena v primeru kršitve pravice do informacij, ki se po vsebini nanašajo na višino odpravnine. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, vendar ima manjšinski delničar v primeru kršitve te pravice namesto izpodbojne tožbe v zakonu zagotovljena druga, predvsem pa učinkovitejša pravna sredstva. Ker se manjšinski delničarji na koncu ne morejo upirati izključitvi, ostane njihova edina pravica pridobitev primerne odpravnine. Zagotovitev te pravice pa jim je omogočena v nepravdnem postopku po drugem odstavku 388. člena ZGD-1. V tem postopku sodišče lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli in izvede dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali (torej tudi pridobi informacije, ki jih tožnici doslej nista uspeli pridobiti), pri čemer lahko sodišče pridobi tudi mnenje poravnalnega odbora, ki ima prav tako pravico zahtevati pojasnila od vseh udeleženih družb. Če se izkaže, da je primerna odpravnina višja od ponujene, mora glavni delničar plačati razliko, skupaj z obrestmi, od dneva vpisa sklepa o prenosu delnic v sodni register dalje, prav tako mora glavni delničar plačati tudi stroške postopka⁸. Ob tako zagotovljenem učinkovitem pravnem varstvu manjšinskih delničarjev, bi bila razveljavitev sklepa o prenosu delnic zgolj iz razloga, ker delničar ni pridobil vseh informacij glede višine odpravnine, prehud poseg v pravice družbe in glavnega delničarja⁹. Razlaga, da ima delničar izpodbojno tožbo tudi takrat, kadar se informacije nanašajo na primerno odpravnino, je po mnenju pritožbenega sodišča zato v nasprotju z namenom instituta izključitve proti odpravnini in z upravičenji glavnega delničarja na eni strani (sama odločitev za izključitev ne more biti predmet sodnega preizkusa) ter manjšinskih delničarjev na drugi strani (če so izpolnjeni formalni pogoji, nimajo pravice ostati delničarji, imajo pravico do primerne odpravnine, ki pa je predmet sodnega preizkusa v posebnem postopku). Zato so za ta postopek nerelevantni pritožbeni očitki v zvezi s kršitvijo pravice tožnic do informacije, saj glede na vse zgoraj povedano tožnici z njimi ne moreta uspeti. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je bil ZGD-1 sprejet v času, ko je v Nemčiji že veljala sprememba UMAG¹⁰, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da je slovenski zakonodajalec izrecno določil, da je tudi sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev možno izpodbijati zaradi kršitve pravice do informacij, ki se nanašajo na višino odpravnine¹¹. Če ni posebne določbe, to še ne pomeni, da do enakega rezultata ne pridemo z uporabo ostalih določb zakona. Tudi sicer pa pred spremembo nemška teorija¹² in praksa¹³ nista bili enotni in je že takrat tudi v nemški teoriji in praksi obstajala razlaga, za kakršno se v tej zadevi zavzema pritožbeno sodišče.

11Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, kot je bilo pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve, v preostalem delu (glede sklepov št. 3.1., 3.2., 3.3., 3.4., 3.5., 3.6., 3.7. in 3.8.) pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožeča stranka uspela v deležu 20 %. Povedano pomeni, da mora toženi stranki povrniti 1.693,73 EUR (80 % od priznanih 2.117,16 EUR¹⁴), tožena stranka pa tožeči 464,63 EUR (20 % od zneska 2.323,14 EUR, to je nagrade za sestavo tožbe, treh pripravljalnih vlog in enega dopisa, za udeležbo na dveh narokih s kilometrino, za materialne stroške in za zastopanje dveh strank ter DDV na odvetniške storitve). Po opravljenem pobotu mora tožeča stranka toženi plačati 1.229,10 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

12Pritožnici sta s pritožbo delno uspeli, zato jima mora tožena stranka povrniti 20 % stroškov pritožbenega postopka (tožena stranka stroškov ni priglasila), to je 123,20 EUR (nagrada za sestavo pritožbe, materialni stroški, zastopanje dveh strank in DDV na odvetniške storitve, skupaj 615,98 EUR) .

¹ V času, ko je bila izvedena skupščina, je bila tožena stranka organizirana kot delniška družba.
² Zato motivi in nagibi glavnega delničarja za odločitev o izključitvi za odločanje v sodnem postopku niso relevantni. Enako pa velja za navedbe na straneh 35 do 39 pritožbe.
³ Upravičenja v zvezi s sklicem skupščine, v zvezi z revizijo, vlaganjem tožb,...
⁴ Primerjaj razloge iz odločbe ustavnega sodišča U-I-168/08-10 z dne 1.10.2009.
⁵ Zakon o prevzemih pa jo dejansko celo spodbuja.
⁶ Da bi bili v nasprotju s statutom, tožeča stranka niti ne trdi.
⁷ V paragrafu 323 HGB je odgovornost revizorja celo omejena, kar v slovenskem pravu ni.
⁸ V četrtem odstavku 614. člena ZGD-1 (ki se smiselno uporablja v zvezi z drugim odstavkom 388. člena GD-1) je celo določeno, da so predlagatelji tudi v primeru neuspeha upravičeni do povrnitve tistih stroškov, ki so jim nastali, ker utemeljitev ali obrazložitev višine odpravnine ni bila v skladu s tem zakonom, kar v bistvu potrjuje stališče, da imajo manjšinski delničarji tudi v primeru kršitve pravice do informacije v zvezi z višino odpravnine na voljo nepravdni postopek po drugem odstavku 388. člena ZGD-1 in ne izpodbojne tožbe po drugem odstavku 395. člena ZGD-1.
⁹ Navsezadnje zaradi kršitve pravice do informacije smiselno nastane položaj, ko odpravnina ni bila pravilno ponujena, kar pa po izrecni določbi 388. člena ZGD-1 ne more biti razlog za spodbijanje sklepa o prenosu delnic.
¹⁰ Ki je izrecno izključila možnost izpodbojne tožbe zaradi kršitve pravice do informacij med ostalim v primeru izključitve manjšinskih delničarjev proti plačilu odpravnine.
¹¹ Kaj takega ne izhaja niti iz Poročevalca DZ (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 85/I/2005 - 19.10.2005), niti iz Komentarja ZGD-1 (Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2007, druga knjiga, str. 698).
¹² Hüffer, Koch, Aktiengesetz, 11. Auflage, Verlag C.H. Beck, München 2014, str. 1551. Po mnenju avtorjev bi do enakih zaključkov lahko prišli že ob prejšnjem tekstu. Ker pa je bilo to za nekatere položaje vprašljivo in je sprememba zakona odstranila vsak dvom, pozdravljajo spremembo.
¹³ Tako BGB II ZR 1/99 z dne 18.12.2000 (NJW, 2001, 1425), OLG Hamm 8 W 20/05 z dne 19.8.2005, OLG Köln 18 W 38/03 z dne 6.10.2003.
¹⁴ Izračun sodišča prve stopnje za nobeno od strank ni bil sporen.