VSL Sklep I Cp 622/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je 31. 12. 2020 izdalo začasno odredbo, s katero je nadomestilo soglasje nasprotnega udeleženca za priključitev v izreku sklepa natančno označenega stanovanja (v nadaljevanju: stanovanje) na električno omrežje. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper navedeni sklep in sklep dopolnilo z odločitvijo, da sta stroške priklopa dolžna plačati lastnika stanovanja (stranki postopka) v sorazmerju s svojima idealnima deležema ter sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2Pritožuje se nasprotni udeleženec. Opozarja, da je soglasje solastnika mogoče nadomestiti le v primeru, ko gre za nujna vzdrževalna dela. Izraza nujen posel rednega upravljanja, ki sta ga uporabila predlagateljica in sodišče, zakon ne pozna. Predlagateljica želi doseči priklop na električno omrežje zaradi vselitve v stanovanje, ne pa zato, da bi ohranila „substanco“, zato v konkretnem primeru priklop na električno omrežje ne predstavlja obratovalnega posla v smislu tretjega odstavka 25. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1). Te je spoznalo tudi sodišče prve stopnje, ki je izpodbijani sklep utemeljilo z drugimi razlogi kot sklep, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer je nujnost priklopa utemeljilo s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso in na splošno znano dejstvo. Predlagateljica želi doseči priklop na električno omrežje zaradi vselitve v stanovanje, kar je značilnost obratovalnih in ne vzdrževalnih poslov. Okoliščine o stanju stanovanja, ki jih je navajal, sodišče pa je zapisalo, da niso relevantne, potrjujejo, da priklop stanovanja na električno omrežje v konkretnem primeru ne predstavlja nujnega vzdrževalnega posla. Tudi ni res, da bi se predlagateljici godila krivica v smislu 151. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). V resnici je ona tista, ki ves čas na stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, zlorablja svoja stvarnopravna upravičenja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se želi predlagateljica vseliti v stanovanje izključno zato, da bi se v izvršbi sklicevala na pravico do doma in s tem ovirala izvršbo, ki jo je sprožil zaradi poplačila terjatve iz naslova pravdnih stroškov. Gre za tipičen primer zlorabe lastninske pravice, kar dokazuje s preteklimi ravnanji predlagateljice. Do te ugovorne teze se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Vprašati se je treba, kako je predlagateljica živela v njegovi hiši celih 9 let, če je ogrožena, in se ni raje preselila v skupno stanovanje v P. ali K. ali pa k svojim staršem, ter tudi, ali je res zgolj naključje, da želja po vselitvi v stanovanje sovpada z začetkom izvršbe. Predlagateljica je s svojim ravnanjem v letu 2018 onemogočila, da bi se on vselil v stanovanje ter tako pripomogla k nadaljnjim konfliktnim situacijam, zato ji sodišče ne sme nuditi sodnega varstva. Moralo bi upoštevati stanje ob izdaji odločbe, v zadnjem času pa do konfliktov med njima ne prihaja več, saj se ne videvata. Upoštevati bi moralo njegov premoženjski položaj, ki ga ima kot upnik predlagateljice in hkrati solastnik stanovanja. Predlagateljica ne more enostransko spremeniti načina dotedanje rabe stanovanja; gre za njeno in ne za njegovo samovoljo. O njegovi samovolji bi bilo mogoče govoriti le, če ne bi imel razumnega razloga za odrekanje soglasja za priklop na električno omrežje, pa ga ima, in sicer je to izvršba na predlagateljičin solastniški delež na nepremičnini, v kateri se nahaja stanovanje. Predlagateljica je izvršbo že skušala ustaviti s sklicevanjem na pravico do doma, kar je dokazoval z dopisom z dne 17. 11. 2020, ki ga je sodišče ignoriralo. Skušal bo v izvršbi odkupiti solastniški delež predlagateljice, zato mu tudi ni v interesu, da se vrednost stanovanja zvišuje. Obrazloženo dokazuje, da ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da začasna odredba ne bo posegla v njegove premoženjske interese in da je njegovo ravnanje samovoljno. Pri presoji znatne premoženjske škode, ki naj bi nastala predlagateljici, sodišče ne bi smelo upoštevati zneska 17.000 EUR, temveč zgolj „bodočo škodo“, ki po navedbah predlagateljice znaša 850 EUR mesečno, od česar bo potrebno odšteti še znesek uporabnine za stanovanje. Treba je tudi upoštevati, da ima predlagateljica na voljo veliko premoženja.

3Pritožnik višjemu sodišču tudi predlaga, naj sproži postopek za presojo ustavnosti 54. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Z vidika jamstva nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave sodnik, ki je izdal začasno odredbo, ne bi smel odločati o ugovoru zoper njo, saj ugovor šteje kot napad na „svojo“ odločbo in vloži vse napore v to, da izdano začasno odredbo obdrži v veljavi. To potrjuje tudi 2. točka izpodbijanega sklepa, s katero je prvostopenjsko sodišče dopolnilo sklep z dne 31. 12. 2020, čeprav za to nikoli ni podal predloga. S tem je še dodatno poslabšalo njegov položaj in kršilo prepoved reformatio in peius. Predmetni postopek ni običajen pravdni postopek, ampak je bistveno bolj podoben klasični pravdi, saj gre za razreševanje spora med solastnikoma. Sodišče bi zato moralo smiselno uporabo 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) aplicirati strožje kot v ostalih nepravdnih postopkih, ne pa namesto predlagateljice oblikovali predlog za izdajo začasne odredbe, nato pa po ugovoru še dopolniti izdano začasno odredbo. S tem je prvostopenjsko sodišče kršilo enako varstvo pravic strank iz 22. člena Ustave ter videz nepristranskosti (23. člen Ustave).

4Pritožbenemu sodišču pritožnik predlaga, naj spremeni prvostopenjski sklep tako, da ugovoru v celoti ugodi in predlog za začasno odredbo zavrne, izrek o stroških postopka pa razveljavi, podredno naj izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

5Predlagateljica je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in argumentirano odgovarja na pritožbene navedbe ter predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse relevantne navedbe in listinske dokaze v spisu ter pravilno ugotovilo in interpretiralo vse okoliščine konkretnega primera. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstva sama niti niso sporna, pač pa njihova subsumbcija pod pravno normo. Ta je v izpodbijanem sklepu pravilna. Ker je prvo sodišče pravilno odgovorilo na bistvene ugovorne navedbe, ki se v pritožbi večinoma ponavljajo, se višje sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, ki jih bo le še dodatno podkrepilo.

8Pravilno je pritožnikovo stališče, da lahko sodišče na podlagi določila četrtega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ko solastniki ne morejo doseči v drugem odstavku 67. člena SPZ predpisanega soglasja za posle v zvezi z rednim upravljanjem, to soglasje nadomesti le, če je posel nujen za redno vzdrževanje stvari. Zgrešeno pa je stališče, da v konkretnem primeru ne gre za tak posel.

9Sodišče prve stopnje je izhajalo iz navedb predlagateljice v predlogu, ki povsem zadostujejo za zaključek, da predstavlja priklop stanovanja na električno omrežje posel, ki je nujen za redno vzdrževanje stanovanja. Dejstvo, da se stanovanje nahaja v stavbi, kjer nasprotni udeleženec opravlja svojo poslovno dejavnost, ter da že dolgo časa ni zasedeno, mu statusa stanovanja ne jemlje. Sicer pa tudi nasprotni udeleženec ves čas govori o stanovanju. Samoumevno je, da je za uporabo, to je bivanje, v stanovanju potrebna elektrika. Tega ni treba posebej dokazovati in je sodišče prve stopnje, glede na vsebino predloga, v obrazložitvi utemeljeno zapisalo, da gre za splošno znano dejstvo. Ravno zato, ker stanovanje ne more služiti svojemu namenu, če ni priklopljeno na električno omrežje, je priklop vzdrževalni posel. Ne gre za kakšno spremljevalno dejavnost, kar je značilnost obratovanja¹. S priklopom na elekriko se bo ohranila substanca stanovanja: to, čemur je stanovanje namenjeno, kar je možnost bivanja v njem. Šele ko je stanovanje priklopljeno na električno omrežje, postanejo ukrepi v zvezi z električno energijo obratovanje. S priklopom na električno omrežje se ne bo spreminjal način rabe. Pritožnik ne zatrjuje, da ne gre za stanovanje, pač pa le, da se ni uporabljalo za stanovanjske namene. Vzdrževanje je posel rednega upravljanja in se v izpodbijanem sklepu uporabljeni izrazi skladni z zakonodajo.

10Da je priklop na električno omrežje nujen za redno vzdrževanje stanovanja, je ustaljeno stališče sodne prakse, ki jo je citiralo že sodišče prve stopnje², pritožnik pa kakšne drugačne odločitve sodišč ne navaja. Očitno za svoja stališča nima opore v sodni praksi. Sklicevanje na tretji odstavek 25. člena SZ-1 ni utemeljeno, saj se 25. člen SZ-1 nanaša na upravljanje večstanovanjske stavbe, kar pa predmetna nepremičnina ni. V njej je le eno stanovanje, etažne lastnina ni vzpostavljena, stavbe ne upravlja upravnik.

11Pritožnik in predlagateljica sta solastnika nepremičnine, v kateri se nahaja stanovanje, vsak do 1/2. Iz navedb nasprotnega udeleženca izhaja njegovo prepričanje, da lahko le on odloča o usodi solastne nepremičnine. Vendar pravne podlage za to njegovo prepričanje ni. Vsak solastnik je upravičen uporabljati stvar sorazmerno svojemu idealnemu deležu, pri čemer ne sme kršiti pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). To, da nasprotni udeleženec uporablja poslovni del nepremičnine, mu ne daje nobene pravice, da si prilašča celo nepremičnino. Predlagateljica ima ravno toliko in take pravice na njej kot nasprotni udeleženec. Zato z ugovori, da po izpolnitvenih pomočnikih (svojih delavcih) vzdržuje stanovanje tako, da na njem ne nastaja škoda, ne more uspeti in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre za nerelevantna dejstva, materialnopravno pravilen.

12Presoje prvega sodišča, da je v okoliščinah konkretnega primera priklop na električno omrežje nujen za redno vzdrževanje stanovanja, pritožba po obrazloženem ni uspela izpodbiti.

13V postopkih za ureditev razmerij med solastniki izda sodišče začasno odredbo, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da se prepreči znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike (151. člen ZNP-1).

14Da se želi predlagateljica vseliti v stanovanje, katerega solastnica je, je njena na zakonu utemeljena pravica. Kot že obrazloženo ima pravico uporabljati stanovanje, katerega solastnica je. Nasprotni udeleženec ji neutemeljeno očita zlorabo stvarnopravnih upravičenj. Pri utemeljevanju te teze spregleda, da v pravnomočno končanem postopku za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, predlagateljica ni uspela pridobiti lastništva na nepremičnini, v kateri je živela z družino in je predstavljala njen dom. Je pa (so)lastnica stanovanja, ki ga trenutno nihče ne uporablja. V takih okoliščinah očitati ji samovoljno vselitev v stanovanje, seveda ni utemeljeno. Nasprotni udeleženec nima pravice odločanja o tem, kje bo živela predlagateljica. S svojo lastnino lahko prosto razpolaga. Nedopustno je ravnanje nasprotnega udeleženca, da napotuje predlagateljico kam naj gre živeti in ji ob tem, da ima v solasti več nepremičnin, celo predlaga, naj gre živeti k staršem. Nasprotni udeleženec sam navaja, da ima predlagateljica veliko premoženja, torej lahko v izvršbi seže na drugo njeno premoženje, tako da tudi očitek o zlorabi lastninske pravice zato, da bi ovirala izvršbo, ni utemeljen. Izvršbo lahko zahteva na kateremkoli premoženju predlagateljice (npr. na stanovanju v P. ali K., ki sta prav tako kot predmetno stanovanje v njunem solastništvu), zato ugovor, da sodišče predlagateljici ne sme nuditi varstva, ker ji bo s tem omogočilo, da se izogne poplačilu dolga, ne vzdrži.

15Glede na pritožbene navedbe višje sodišče pripominja, da nasprotni udeleženec očitno ni sprožil nobenega sodnega postopka, ko se je pred leti sam hotel vseliti v predmetno stanovanje, zato tudi to, da se on ni vselil v stanovanje, ne more biti pravno upošteven razlog za zavrnitev obravnavanega predloga. Ravno zato, ker predlagateljica želi priklop na električno omrežje zaradi vselitve v stanovanje, je upravičena do sodnega varstva. Ne gre namreč za zlorabo njene lastninske pravice, pač pa na zakonu utemeljeno upravičenje predlagateljice. Sodišče je upoštevalo stanje v času izdaje začasne odredbe. Pritožba si prihaja v zvezi s tem v nasprotje, saj enkrat sodišču očita, da se ni opredelilo in ni upoštevalo preteklih ravnanj predlagateljice, po drugi strani pa, da bi moralo upoštevati le stanje v času izdaje začasne odredbe, ne pa pred dvema oziroma devetimi leti.

16Nasprotni udeleženec nepremičnino uporablja, predlagateljica pa ne. Ker ji preprečuje uporabo solastne nepremičnine, je sodišče prve stopnje njegovo ravnanje pravilno označilo za samovoljno in zaključilo, da se predlagateljici godi krivica. Materialnopravno pravilno je stališče, da zaščita premoženjskih interesov nasprotnega udeleženca ne more preseči lastninskopravnih upravičenj predlagateljice in posledično tudi ne more opravičevati njegovega odklanjanja solasja za priklop elektrike. Sodišče prve stopnje ni ne spregledalo ne ignoriralo nobenih listin v spisu, niti navedb nasprotnega udeleženca, pa tudi prekoračilo ni trditvene podlage. Pritožnik v ospredje postavlja le svoje interese, zanemarja pa pravice predlagateljice. Na nepošteno ravnanje kaže tudi pritožbeno utemeljevanje zainteresiranosti nasprotnega udeleženca, da je vrednost stanovanja čim nižja. Težko je opravičiti lastnikovo zavzemanje za zniževanje vrednosti nepremičnine.

17Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo najmanj dva od alternativno naštetih pogojev za izdajo začasne odredbe po 151. členu ZNP-1, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Ali se bo z izdajo začasne odredbe preprečila znatna premoženjska škoda za presojo ni (več) odločilo, zato višje sodišče na pritožbene navedbe glede škode ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 42. člena ZNP-1).

18Tudi predlog za začetek postopka za presojo ustavnosti 54. člena ZIZ ni utemeljen. Ugovor zoper sklep o izvršbi je namenjen vzpostavitvi kontradiktornosti; dolžniku (nasprotnemu udeležencu) daje možnost izjaviti se o navedbah predlagatelja. Zagotovitev možnosti izjave pa seveda ne zagotavlja dolžniku, da sodišče ne bo sprejelo zanj neugodne odločitve. S pravico do izjave načelo prepovedi reformacije in peius ne more biti kršeno. Ker se navedbe iz ugovora prvič obravnavajo, jih presoja sodnik, ki je izdal začasno odredbo. Šele z ugovorom se seznani z „drugo stranjo“ in če so ugovorne navedbe tehtne in utemeljene, ni videti razloga za vztrajanje sodnika pri prvotni odločitvi. Ker je zoper sklep, ki ga sodišče prve stopnje izda po ugovoru zoper izdano začasno odredbo, dovoljena pritožba na višje sodišče, prvostopenjski sodnik nima interesa, da bi vztrajal pri prvotni odločitvi, če jo navedbe in dokazi v ugovoru izpodbijejo, saj bo višje sodišče razveljavilo njegovo odločitev. Ker sodišče materialno pravo pozna in ga upošteva po uradni dolžnosti, in ker v nepravdnem postopku ni vezano na predlog, je izdano začasno odredbo dopolnilo še z odločitvijo v kakšnem razmerju solastnika krijeta stroške priklopa na elektriko, saj je to obvezna vsebina sklepa o ureditvi razmerij med solastniki (152. člen ZNP-1). Stališče pritožnika, da mu je kršena pravica do nepristranskega sojenja, je torej zmotno.

19Postopek za ureditev razmerij med solastniki je eden od postopkov, ki se skladno z ZNP-1 urejajo v nepravdnem postopku. Konfliktnost razmerij med strankami postopka ne more spremeniti zakonsko predpisanih pristojnosti sodišča in pravil postopka.

20Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

21Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Stroški, ki nastajajo med postopkom, kar so tudi stroški, ki nastanejo v zvezi z odločanjem o začasni odredbi, so stroški postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). O stroških postopka pa se odloči s končno odločbo (šesti odstavek 153. člena ZPP), zato je višje sodišče izrek o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ gl. komentar V. Rijavec k 67. členu v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.345.
² odločbe VSL II Cp 1427/2013, II Cp 2878/2011, I Cp 344/2010.