VSC Sodba Cp 159/2021

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točki I. in II. izreka sodbe) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti 153,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo, v kateri je sklenilo, da se pravdni postopek za znesek 0,12 EUR s pp ustavi in razsodilo pod točko I. izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je pod 1. zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati glavnico v višini 80,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 11. 2019 dalje do plačila; pod 2. zahtevala, da ji je dolžna tožena stranka plačati stroške, ki so ji nastali v zvezi z izterjavo dolga v izvršilnem postopku v višini 156,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni od 8. dne prejema sklepa o izvršbi s stani upnika dalje, to je od 20. 11. 2019 dalje do plačila; pod 3. zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške ki so ji nastali v pravdnem postopku po odmeri sodišča v 8 dneh od dne prejema prvostopne odločbe, v primem zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo na TRR tožeče stranke: ..., referenca oz. sklic: ....” in pod točko II. izreka tožeči stranki še naložilo, da mora v roku 8 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 502,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, t.j. pod točko I. in II. izreka sodbe (ne pa tudi v delu, ki predstavlja sklep) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi ter odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške celotnega postopka. V pritožbi najprej soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obstoji aktivna legitimacija tožeče stranke, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) prejel opremo, katere plačilo tožeča stranka vtožuje, da navedene opreme toženec tožeči stranki ni vrnil in da ga je k vrnitvi zavezoval podpisan reverz; da tožencu uslužbenec tožeče stranke ni popravil vtoževanega računa in mu ni dejal, da je dolžan plačati le 10,25 EUR namesto v računu navedenega zneska. Sodišču prve stopnje pa očita, da je pri nadaljnjem odločanju kršilo določila pravdnega postopka in na podlagi izvedenih dokazov odločilo v nasprotju z njimi oziroma po vpogledu v listine in navedbe odločilo v nasprotju z veljavnimi materialnimi predpisi. Ob tem izpostavlja, da je naslovno sodišče vpogledalo v račun št. C..., račun št. C. ..., kot tudi v opomin z dne 9. 8. 2019 (A5), v katerem sta zajeta oba navedena računa, pa tudi, da je toženec v ugovoru navedel, da je prejel položnico za znesek 88,08 EUR oziroma da je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da je prejel opomin za znesek 88,08 EUR, ki predstavlja skupni znesek istih obračunanih neplačanih vtoževanih storitev: nevrnjene opreme in prekinitve naročniškega razmerja. Nadalje še izpostavlja, da ni sporno, da je toženec dne 19. 8. 2019 plačal 10,50 EUR, ter da je sama v tožbi navajala, da je tožencu račune pošiljala na naslov L. cesta 56, Celje (naslov tožene stranke), med drugim tudi račun št. C. ..., potrdil pa je, da je prejel opomin (A5). Prav tako še izpostavlja, da toženec ni navajal, da bi ob plačilu zneska 10,50 EUR (ki ne predstavlja nobenega od zneskov po računih navedenih v opominu A5) tožeči stranki izjavil kaj točno z navedenim zneskom plačuje in ni navajal, da bi kadarkoli zavrnil račun št. C., račun št. C. ... ali opomin (A5) v delu, ki se nanaša na plačilo opreme oziroma na preostanek zneska do celotne višine izdanega opomina (A5), kot tudi ni navajal, da bi mu bila oprema podarjena. Glede na navedeno in ob dejstvu, da naslovno sodišče v povzetku navedb toženca ni navedlo, da bi toženec izstavljenim računom in opominu ugovarjal in ker ni sledilo tožencu glede navedb o vrnitvi opreme in popravi računa št. C. ..., bi po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje moralo šteti, da je toženec dne 19. 8. 2019 plačal obveznosti, ki so v plačilo zapadle najprej, torej del računa C. ..., saj se v skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ šteje, da če ob izpolnitvi (plačilu) ni dolžnikove izjave o vračunavanju se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Toženec je ugovoru zoper sklep o izvršbi priložil dokazilo o plačilu, iz katerega izhaja, da je izvedel plačilo po opominu in da je pred plačilom le prečrtal znesek določen za poplačilo celotnega dolga in ročno zapisal znesek za plačilo in sicer znesek 10,50 EUR. Ker obstoj pogodbenega razmerja ni sporen in ni sporno, da je toženec opremo za uporabo storitev tožeče stranke prejel, sodišče pa je ugotovilo, da le ta ni bila vrnjena, je toženec to opremo, obračunano v računu št. C. ..., dolžan plačati tudi ob upoštevanju 2. odstavka določila 203. Uzance za blagovni promet, ki določa, da kupca vežejo pogoji, ki jih prodajalec vpiše v fakturo/račun, ki so potrebni za izpolnitev pogodbe in so v skladu z drugimi določbami pogodbe (v tem primeru splošni pogoji), če kupec ne ugovarja fakturi/računu v kratkem času po njegovemu prejemu. Toženec računa ni zavrnil in tega tudi ni navajal. V nadaljevanju pritožbe pa tožeča stranka še navaja, da ima ima podlago za zahtevek po plačilu nevrnjene opreme tudi v Zakonu o elektronskih telekomunikacijah (ZEKom-1). Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava iz razloga, ker tega zakona pri svoji odločitvi ni oziroma ni pravilno uporabilo. Sklicuje se na določilo 4. odstavka 129. člena tega zakona, ki določa, da lahko naročnik, ki je ob sklenitvi naročniškega razmerja prejel terminalsko opremo po akcijski ceni, pri odstopu od naročniške pogodbe pred potekom obdobja vezave v skladu z drugim odstavkom tega člena izbira, ali bo operaterju povrnil znesek, ki ustreza sorazmernemu delu celotne vrednosti prejete terminalske opreme in prejeto terminalsko opremo obdržal, ali pa bo vrnil terminalsko opremo v stanju, v kakršnem mu je bila izročena, in plačal uporabnino za čas uporabe terminalske opreme, operater pa mu bo vrnil kupnino. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec opreme ni vrnil, tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo le-te. Nadalje se sklicuje še na 5. odstavek 120. člena ZEKom-1, ki določa, da morajo biti cene posameznih storitev, ki se izvajajo kot univerzalna storitev in z njimi povezani pogoji javno objavljeni, pregledni in nediskriminacijski in izpostavlja, da toženec ni zatrjeval, da splošni pogoji in cena za opremo niso bili javno objavljeni, še manj pa da je bil obračun le tega nepregleden ali diskriminacijski. Ker sodišče prve stopnje pri presoji ni uporabilo navedenega določila, je po mnenju tožeče stranke nepravilno zaključilo, da tožeča stranka toženca s splošnimi pogoji ni seznanila.

3Toženec je na pritožbo tožeče stranke odgovoril, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev in podaja še obširne navedbe, s katerimi sicer izraža nestrinjanje z nekaterimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki bi lahko bile pravno relevantne v primeru, če bi pritožbeno sodišče ugotovilo utemeljenost pritožbenih navedb tožeče stranke. Priglaša pa tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka kot ponudnik telekomunikacijskih storitev od toženca zahtevala plačilo vrednosti telekomunikacijske opreme (2 komadov kartic S. ...) ter modema A.) v lasti tožeče stranke, ki jih je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik na podlagi sklenjene naročniške pogodbe za uporabo elektronskih komunikacijskih storitev znotraj naročniškega paketa Trojček M. ... za telefonsko številko ... in kasneje sklenjenega Aneksa št. ... za paket B. predala v brezplačno uporabo tožencu, le-ta pa ji te opreme po prenehanju naročniške pogodbe, do katerega je prišlo 21. 3. 2019, ko je bil toženec odklopljen iz omrežja tožeče stranke, ni vrnil. Tožeča stranka je tožencu izstavila vtoževani račun št. C. ... z dnem zapadlosti 18. 6. 2019 v višini 78,08 EUR po specifikaciji za plačilo: S. (2 kom) v znesku 25,00 EUR, M. ... v znesku 39,00 EUR, skupaj znesek računa v višini 64,00 EUR brez DDV oziroma 78,08 EUR z 22% DDV. Ker tega računa toženec ni plačal, je tožeča stranka dne 11. 11. 2019 vložila predlog za izvršbo za znesek 80,70 EUR (pravilno bi ga morala za znesek 80,58 EUR), kar predstavlja zgoraj navedeni znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 2,50 EUR.

7Tožeča stranka v pritožbi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj ne pojasni, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje sploh zagrešilo, zato je ta njen očitek skoraj nemogoče pritožbeno preizkusiti. Če pa je njeno pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, t.j. računov št. C. ... in št. C. ... ter opomina z dne 9. 8. 2019 (A5), odločilo v nasprotju z njimi, razumeti kot očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, pa je ta njen očitek povsem neutemeljen. Zatrjevana kršitev namreč ne predstavlja protispisnosti kot kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj bi za protispisnost šlo le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. V tem primeru pa je zatrjevano protislovje rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja o vsebini določenih listin oziroma njegovega (zatrjevano napačnega) zaključka o tem, kakšne posledice ima ob pravilni uporabi materialnega prava določeno ravnanje pravdne stranke (t.j., da toženec ni zavrnil prejetih računov in opomina oziroma, da le-tem ni ugovarjal). Gre torej lahko kvečjemu za zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava, ne pa za smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

8Pritožbene navedbe tožeče stranke, da toženec ni ugovarjal prejetim računom in opominu, da ob plačilu zneska 10,50 EUR ni izjavil, kaj natančno s tem zneskom plačuje, da ni trdil, da bi mu bila izročena telekomunikacijska oprema podarjena, da ni zatrjeval, da splošni pogoji in cena niso bili javno objavljeni, še manj pa, da je bil obračun le-tega nepregleden ali diskriminacijski ter da je zato napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka toženca s splošnimi pogoji ni seznanila, so dejanskega značaja, saj z njimi tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, ki pa so glede na zgoraj obrazloženo nedopustne in jih zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

9Kot izhaja iz razlogov sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva, na katera je pritožbeno sodišče v postopku v sporih majhne vrednosti vezano:

- da je tožeča stranka izkazala aktivno legitimacijo, da se je družba E. d.o.o. pripojila k družbi T. d.o.o., pa je v bistvu ista pravna oseba kot tožeča stranka, kar dokazuje tudi ista matična številka,

- da je bila med pravnim prednikom tožeče stranke in tožencem dne 9. 2. 2011 sklenjena naročniška pogodba št. ...,

- da je bil s strani toženca podpisan tudi reverz št. ..., s podpisom katerega je toženec potrdil prejem T. dostopa do T. storitev (modem) in se zavezal, da bo s prevzeto opremo ravnal kot dober gospodar ter jo ob prekinitvi naročniških razmerij nepoškodovano vrnil operaterju, najpozneje v 3 dneh po prenehanju uporabe storitev,

- da je toženec prejel tudi kartici (s. c. c. (2 kom)) za predvajanje digitalnih vsebin za pakete, ki so navedeni na računih, ki jih je plačeval,

- da je prejeto opremo toženec tudi uporabljal,

- da prejete opreme po prekinitvi naročniškega razmerja, do katerega je prišlo dne 21. 3. 2019, toženec tožeči stranki ni vrnil,

- da tožencu ni uspelo dokazati, da je to opremo, ko je priklopil novega najemnika v stanovanju, odnesel serviser tožeče stranke,

- da toženec ni dokazal, da mu je uslužbenec tožeče stranke v poslovalnici popravil vtoževani račun in mu rekel, da je dolžan zgolj 10,25 EUR,

- da je toženec ob sklenitvi naročniške pogodbe s svojim podpisom potrdil, da je seznanjen in soglaša s splošnimi pogoji uporabe storitev pravnega prednika tožeče stranke in da jih je tudi prejel,

- da tožeča stranka ni predložila splošnih pogojev, ki so bili veljavni v času sklenitve naročniške pogodbe (9. 2. 2011), prav tako pa tudi ni trdila, da je bilo že v teh Splošnih pogojih, ki so veljali v času sklenitve naročniške pogodbe v letu 2011, jasno določeno, da mora naročnik v primeru, da opreme, ki jo je prejel v uporabo ob sklenitvi pogodbe, ob prenehanju naročniškega razmerja ne vrne, povrniti njeno vrednost,

- da tožeča stranka tudi ni trdila in dokazala, da je toženec prejel predložene Splošne pogoje iz leta 2018, ki so za obstoječe naročnike stopili v veljavo z dnem 1. 3. 2018,

- da tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da bi ti Splošni pogoji iz leta 2018 nadomeščali prejšnje ali morebiti še kakšne kasnejše (sprejete med leti 2011 in 2018), prav tako pa ni niti trdila niti dokazala, da je bil s temi splošnimi pogoji toženec seznanjen oziroma predvsem z določbo 11.6., da je torej vedel, da bo moral v primeru, da opreme ne vrne, povrniti njeno vrednost,

- da tožeča stranka tudi ni trdila, da so mu bili ti Splošni pogoji na voljo oziroma vsaj dostopni,

- da je tožeča stranka vložila izvršilni predlog dne 11. 11. 2019.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo tudi materialno pravo in sicer tako določilo 120. člena OZ kot tudi pogodbeno materialno pravo (Splošni pogoji tožeče stranke), ko je zaključilo, da bi, če bi zahtevek tožeče stranke meril na vrnitev opreme za potrebe T. storitev operaterja bil utemeljen, saj toženec po prenehanju naročniške pogodbe ni vrnil opreme, ki je v lasti tožeče stranke in mu je bila na podlagi sklenjene naročniške pogodbe le dana v uporabo, da pa ni utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo vrednosti izročene in nevrnjene opreme, saj tožeča stranka ni predložila Splošnih pogojev, ki bi toženca zavezovali k plačilu te vrednosti. Povedano drugače, tožeča stranka ni izkazala obstoja pogodbenega materialnega prava, ki bi ji dajalo upravičenje namesto vrnitve dane opreme zahtevati plačilo njene vrednosti, saj Splošnih pogojev, ki so bili sestavni del naročniške pogodbe z dne 9. 2. 2011, ni predložila, ni pa niti trdila niti dokazala, da je toženec prejel oziroma bil seznanjen s predloženimi Splošnimi pogoji iz leta 2018, prav tako pa tudi ni trdila, da so mu bili ti Splošni pogoji na voljo oziroma vsaj dostopni. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo zneska 80,58 EUR s pripadki, pa tudi odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za povračilo izvršilnih stroškov, saj je bil glede na obrazloženo tudi predlog za izvršbo vložen neutemeljeno.

11Tožeča stranka je v tem postopku, čeprav je predložila tudi račun št. C. ... in opomin z dne 9. 8. 2019 (priloga A5), ves čas trdila, da zahteva plačilo po računu št. C. ... v znesku 64,00 EUR brez DDV oziroma 78,08 EUR z DDV, skupaj s pripadajočimi obrestmi (2,50 EUR), ki se nanaša na plačilo vrednosti opreme, dane v uporabo tožencu¹. Čeprav je navajala, da je po opominu z dne 9. 8. 2019 toženec dne izvršil delno plačilo v višini 10,00 EUR (ter 0,50 EUR za provizijo)², pa v tem postopku ni trdila, da bi z navedenim plačilom toženec delno plačal vtoževani račun. Prav nasprotno vseskozi je vztrajala pri plačilu celotnega zneska po vtoževanem računu št. C. ..., zato glede na tako podano trditveno podlago sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava zaradi neuporabe določila 287. člena OZ, ki ureja vrstni red poplačila terjatev v primeru delnih plačil.

12Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema tudi za uporabo Splošnih uzanc za blagovni promet (Uradni list FLRJ, št. ..., v nadaljevanju: Blagovne uzance) in njihovega 2. odstavka 203. člena, ki določa pravne posledice nezavrnitve oziroma negrajanja izdanega računa za opravljene storitve oziroma dobave v kratkem času po njegovem prejemu. Blagovne uzance se namreč na podlagi 12. člena OZ uporabljajo neposredno le v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov, ne pa tudi v obligacijskih razmerjih med gospodarskimi subjekti in potrošniki³. V tovrstnih obligacijskih razmerjih se lahko v skladu s 1. odstavkom 2. člena Blagovnih uzanc le-te uporabljajo samo v primeru, če stranke v njihovo uporabo privolijo. Ker tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, enako pa velja tudi za ta pritožbeni postopek, ni trdila, da bi bila takšna privolitev strank dana tudi v tem konkretnem primeru, Blagovnih uzanc v tem konkretnem primeru ni mogoče uporabiti kot materialno pravne podlage za odločitev. Posledično so tako neutemeljeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri svoji odločitvi ni uporabilo 2. odstavka 203. člena Blagovnih uzanc in ni zaključilo, da toženca vežejo tisti Splošni pogoji, ki jih je v vtoževani račun vpisala tožeča stranka iz razloga, ker vtoževanemu računu ni ugovarjal v kratkem času po njegovem prejemu.

13Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje in trditveno podlago strank pa so neutemeljeni tudi očitki tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava zaradi neuporabe Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-1), natančneje določil 4. odstavka 129. člena ZEKom-1 in 5. odstavka 120. člena ZEKom-1.

14Tožeča stranka se ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da ni niti trdila (niti dokazala), da bi toženec prejel Splošne pogoje iz leta 2018 ali da bi bil z njimi seznanjen oziroma da ni trdila niti tega, da so mu bili na voljo oziroma vsaj dostopni, ne more uspešno sklicevati na to, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi uporabiti tudi 5. odstavek 120. člena ZEKom-1, ki določa, da morajo biti cene posameznih storitev, ki se izvajajo kot univerzalna storitev in z njimi povezani pogoji javno objavljeni, pregledni in nediskriminacijski ter da je iz razloga, ker toženec ni zatrjeval, da splošni pogoji in cena za opremo niso bili javno objavljeni, še manj pa da je bil obračun le tega nepregleden ali diskriminacijski, zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka toženca s splošnimi pogoji ni seznanila. Tožeča stranka očitno pozablja na svojo obveznost iz 2. odstavka 129. člena ZEKom-1, ki v svojem prvem stavku določa, da morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Navedeno v praksi pomeni, da se lahko operater telekomunikacijskih storitev na spremenjene oziroma nove Splošne pogoje sklicuje samo v primeru, če je o spremembi le-teh pravočasno obvestil naročnika, ga na takšen način seznanil z obstojem spremenjenih Splošnih pogojev in s tem izpolnil tudi svojo obveznost iz 3. odstavka 120. člena OZ, ki določa, da Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Šele ob izpolnitvi te obveznosti operaterja, pa bi, ob ustrezni trditveni podlagi tožeče stranke, ki je v tem konkretnem primeru izostala, lahko prišla v poštev tudi uporaba 5. odstavka 120. člena ZEKom-1 na način, kot ga v pritožbi predlaga tožeča stranka.

15Glede na podano trditveno podlago tožeče stranke pa v tem konkretnem primeru ni mogoče uporabiti niti določila 4. odstavka 129. člena ZEKom-1, ki določa, da lahko naročnik, ki je ob sklenitvi naročniškega razmerja prejel terminalsko opremo po akcijski ceni, pri odstopu od naročniške pogodbe pred potekom obdobja vezave v skladu z 2. odstavkom tega člena izbira, ali bo operaterju povrnil znesek, ki ustreza sorazmernemu delu celotne vrednosti prejete terminalske opreme in prejeto terminalsko opremo obdržal, ali pa bo vrnil terminalsko opremo v stanju, v kakršnem mu je bila izročena, in plačal uporabnino za čas uporabe terminalske opreme, operater pa mu bo vrnil kupnino, saj tožeča stranka ni trdila niti tega, da se vtoževani račun nanaša na plačilo vrednosti terminalske opreme, ki jo je toženec prejel ob sklenitvi naročniškega razmerja po akcijski ceni, prav tako pa tudi ne, da je prišlo do odstopa od naročniške pogodbe pred potekom obdobja vezave v skladu z 2. odstavkom tega člena.

16Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, vendar ne konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

17Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, ob obrazloženem niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, prav tako uporabilo pravilno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v pritožbeno izpodbijanih delih (točki I. in II. izreka sodbe) potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

18Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa mora v skladu z istima zakonskima določiloma in 155. členom ZPP povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške in sicer: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT in 5 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški toženca za odgovor na pritožbo tožeče stranke, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 153,00 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka.

19Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo le za 125 točk preveč priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

¹ Primerjaj prvi in drugi odstavek točke III. dopolnitve tožbe tožeče stranke na l. št. 29 spisa.
² Primerjaj dopolnitev tožbe tožeče stranke z dne 2. 3. 2020 na l. št. 30 spisa, zadnji odstavek.
³ Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3362/2014 z dne 7. 1. 2015.