VSRS Sklep X DoR 280/2021-3

Predlog se zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbi Finančne Uprave Republike Slovenije, št. DT 4250-12122/2018 z dne 18. 12. 2018 in št. DT 4250-67/2019 z dne 21. 1. 2019. Z navedenima odločbama je davčni organ tožniku odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost in obresti za obdobji od 1. 4. 2016 do 31. 12. 2016 v znesku 4.312,99 EUR in od 1. 1. 2017 do 4. 10. 2017 v znesku 4.573,81 EUR. Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo, št. DT-499-22-17/2019-5 z dne 1. 10. 2019, odločanje o pritožbah združilo v en postopek in pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

2Sodba temelji na stališču, da je tožnik kot lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe zavezan za plačilo prispevkov za socialno varnost. Z listino z dne 7. 1. 2016, ki jo je izdal pristojni avstrijski organ, tožnik po presoji sodišča ni dokazal, da je bil v obravnavanem obdobju socialno zavarovan v Avstriji, saj se listina nanaša na obdobje 2014-2015.

3Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije. V njem je izpostavil vprašanje, ali je Upravno sodišče materialnopravno pravilno ocenilo, da je predlagatelj, kljub zavarovanju v Republiki Avstriji, zavezanec za plačilo prispevkov v Republiki Sloveniji v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 in od 1. 1. 2017 do 4. 10. 2017.

4Predlog ni popoln.

5Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V četrtem odstavku 367. b člena ZPP je določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

6Da bi bil predlog formalno popoln, bi torej predlagatelj glede na 367. b člen ZPP moral pri oblikovanju vprašanja izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenega vprašanja presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

7Tega predlagatelj v obravnavanem predlogu ni storil, saj je predlog vsebinsko prazen. V njem je zgolj na kratko povzet dosedanji postopek in izpostavljeno pravno vprašanje, navržena pa je še trditev, da je bil predlagatelj v obravnavanem obdobju zavarovan v Avstriji, zato na podlagi določb 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ni bil dolžan plačati prispevkov za socialno varnost v Republiki Sloveniji.

8V zvezi z zatrjevano vključenostjo v zavarovanje v Avstriji Vrhovno sodišče dodaja, da Upravno sodišče svoje odločitve ni utemeljilo na stališču, da je predlagatelj zavezan za plačilo prispevkov v Sloveniji kljub temu, da je bil v istem obdobju vključen tudi v obvezno zavarovanje v Avstriji. Navedba, da je bil hkrati zavarovan v tujini, tako predstavlja zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj predlagatelj tega dejstva v postopku upravnega spora ni uspel dokazati (15. točka obrazložitve sodbe). Izpostavljeno vprašanje torej ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja.

9Ker predlog ne izpolnjuje vseh zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka istega člena zavrglo.