VSRS Sklep I Up 31/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper 2. točko izreka odločbe št. Dts 155/2020-17 z dne 31. 8. 2020, s katero je tožena stranka odločila, da se A. A., višji državni tožilec pri tožeči stranki (v nadaljevanju državni tožilec) z 31. 8. 2020 uvrsti v 55. plačni razred, pri čemer mu kot višjemu državnemu tožilcu, imenovanem pri tožeči stranki, pripada plača vrhovnega državnega tožilca svétnika po 61. plačnem razredu.¹ V obrazložitvi je navedlo, da tožeča stranka v predmetni tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj v njej ne zatrjuje, da bi ji bila z izpodbijano odločitvijo kršena kakšna njena pravica oziroma da bi bilo s sporno odločitvijo poseženo v njen pravni položaj, pač pa varuje pravice oziroma pravne koristi državnega tožilca, kateremu je bila ta odločba kot naslovniku izdana. To pomeni, da tožeča stranka nima aktivne procesne legitimacije za vložitev tožbe v obravnavani zadevi. Prav tako tožeča stranka ni aktivno legitimirana za zastopanje javnega interesa, saj je za zastopanje javnega interesa v obravnavanem primeru legitimirano le državno odvetništvo.

2Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi napačno uporabljenega predpisa oziroma predpisa, ki sploh ni bil uporabljen, in ker je bilo, kot navaja, dejansko stanje "nepopolno in napačno uporabljeno". V pritožbi navaja, da je v obravnavani zadevi vsekakor aktivno legitimirana za vložitev tožbe, saj se je postopek imenovanja namestnika vodje tožilstva, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, začel na njeno zahtevo, na njo pa je naslovljeno tudi predhodno mnenje Generalnega državnega tožilca Republike Slovenije. Poleg tega ji je bila tudi izpodbijana odločba osebno vročena. Zatrjuje, da v postopku imenovanja namestnika vodje varuje tako svoje pravice in pravne koristi "na račun števila imenovanih državnih tožilcev" kot tudi pravni interes državnega tožilca, ki je sicer enak njenemu, da ohrani status dodeljenega državnega tožilca. Pojasnjuje, da se s spremembo statusa državnega tožilca iz dodeljenega v imenovanega poseže tudi v njeno korist, saj na račun imenovanega državnega tožilca ne bo mogla pridobiti novega in s tem dodatno imenovanega državnega tožilca. Državni tožilec pa bo z imenovanjem za namestnika vodje tožilstva izgubil možnost vrnitve na matično tožilstvo, možnost za nadaljevanje dela pri pritožnici pa bo imel precej zoženo, ker ne bo imel možnosti nadaljevanja dela na podlagi soglasja in dela na zadevi na podlagi dodelitve do pravnomočnosti sodne odločbe, pa tudi ne na podlagi nove dodelitve, če tedaj ne bo novega poziva k prijavam za dodelitev, kar za državnega tožilca pomeni negotovost. Navaja še, da se v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati na določbo desetega odstavka 62.b člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in da bi morala toženka v izreku izpodbijane odločbe konkretno odločiti o statusu imenovanega državnega tožilca, saj posledično njegov status posega v pravne obveznosti pritožnice. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, podredno pa, da pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica je nedvomno sodelovala v postopku imenovanja namestnika vodje Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, saj se je postopek začel na njen predlog, nanjo je bilo naslovljeno tudi predhodno mnenje Generalnega državnega tožilca, izpodbijana odločba pa ji je bila vročena osebno. Zato bi na podlagi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 lahko imela položaj tožnika v upravnem sporu, vendar le, če izkazuje pravni interes za vložitev tožbe in izpolnjuje druge procesne predpostavke, navedene v 36. členu ZUS-1. Vseh teh predpostavk pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica ne izpolnjuje.

6Sodišče mora po vložitvi tožbe na podlagi zakonskih pogojev vselej presoditi, ali je stranka (oziroma stranski udeleženec) iz upravnega postopka tudi upravičena (legitimirana) za tožbo, s katero se začne upravni spor. Tožnik mora torej v tožbi izkazati procesno legitimacijo za sprožitev upravnega spora, ki jo izkaže z zatrjevanjem, da je z upravnim aktom kršena njegova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist oziroma izkazati svoj pravni interes za vložitev tožbe. Pravni interes pa je tisti na zakon oprti interes, ki ga zasleduje tožeča stranka v upravnem sporu za zagotovitev boljšega pravnega položaja, ki si ga brez uspeha v upravnem sporu ne bi mogla izboljšati, ali ga ne bi bila deležna.

7V obravnavanem primeru, ko pritožnica s tožbo izpodbija odločitev toženke o uvrstitvi državnega tožilca v 55. plačni razred in odločitev o tem, da tožilcu kot višjemu državnemu tožilcu, imenovanem pri pritožnici, pripada plača vrhovnega državnega tožilca svétnika po 61. plačnem razredu, pri čemer pritožnica v tožbi ne zatrjuje, da bi ji bila z izpodbijano odločbo kršena kakšna njena na predpisu temelječa pravica, ali da bi bilo s sporno odločitvijo poseženo v njen pravni položaj, pač pa le nasprotuje spremembi statusa državnega tožilca, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno, da z v tem upravnem sporu izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožbe ni mogoče obravnavati drugače kot poskus zaščite tujega pravnega položaja, in sicer pravic oziroma koristi državnega tožilca, kateremu je bila ta odločba kot naslovniku izdana. Ker skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 v postopku upravnega spora kot tožeča stranka lahko nastopa le tista (fizična ali pravna) oseba, ki varuje svoje pravice in pravne koristi, v katere poseže upravni akt, pritožnica pa v obravnavanem primeru tega ne uveljavlja, ni izkazan njen pravni interes za vsebinsko obravnavo tožbe.

8Pritožnica v pritožbi sicer zatrjuje, da s tožbo, poleg pravic in koristi državnega tožilca, ki je enak njenemu - ohranitev statusa dodeljenega državnega tožilca, varuje tudi svoje pravice in koristi "v imenu števila imenovanih državnih tožilcev," ker zaradi spremembe statusa državnega tožilca v imenovanega državnega tožilca, hipotetično navaja, da ne bo mogla pridobiti novega in s tem dodatnega imenovanega državnega tožilca. Ne samo, da so te navedbe neupoštevne nove navedbe, za katere pritožnica v pritožbi ne navaja, še manj pa dokazuje, da jih brez svoje krivde na prvi stopnji ni mogla uveljavljati, pač pa te navedbe za odločitev o pritožbi tudi niso bistvene, saj tudi z njimi ne izkazuje pravovarstvenega interesa. Kot že navedeno, pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Pritožnica pa si s tožbo v obravnavani zadevi svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj s tožbo želi doseči, da državni tožilec ohrani status dodeljenega in ne imenovanega državnega tožilca. Navedenega pa ne more doseči z izpodbijanjem dela odločbe, kjer je bilo odločeno o uvrstitvi državnega tožilca v plačni razred, ki mu glede na delo, ki ga bo opravljal po zakonu, pripada, in ne o statusu državnega tožilca.

9Ker torej pritožnica tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi ni uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna.

10Glede na navedeno in ker ostale navedbe za odločitev o zavrženju tožbe niso pomembne, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

¹ Odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo, je Državnotožilski svet izdal na predlog tožeče stranke. V prvi točki izreka te odločbe je Državnotožilski svet, tako kot je predlagala tožeča stranka sama in po pridobljenem mnenju generalnega državnega tožilca, za namestnika vodje pri tožeči stranki imenoval okrožnega državnega tožilca, ki je bil k tožeči stranki dodeljen z Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. V drugi točki izreka pa je odločil o tožilčevi uvrstitvi v plačni razred. Tožeča stranka s tožbo izpodbija le drugo točko izreka odločbe, pri čemer želi s tožbenim zahtevkom doseči, da se državnemu tožilcu, ki je z odločbo imenovan za namestnika vodje, ohrani status dodeljenega in ne imenovanega državnega tožilca pri njej.