VSL Sodba V Cpg 351/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.448,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Uvodno

1Med pravdnima strankama je bilo sporno ali je tožena stranka z izdelavo plošče (platforme) za pritrditev smučarske vezi na snežno desko kršila patent tožeče stranke št. EP 001. Tožeča stranka je proti toženi stranki uveljavljala prepoved kršitvenih ravnanj in nadaljnjih kršitev, odpoklic izdelkov iz gospodarskih tokov, uničenje kršečih izdelkov ter objavo sodbe. Zahtevala je še plačilo odškodnine v znesku 42.500,00 EUR (prvemu tožniku) in 11.250,00 EUR (drugi tožnici) ter vračilo stroškov postopka.

2Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala. Z nasprotno tožbo je zahtevala ugotovitev, da plošča za uporabo na smučarskih deskah, ki je prikazana na priloženih skicah, ne spada v obseg patentnega varstva iz patenta tožeče stranke in tožena stranka ne krši patenta tožeče stranke. Zahtevala je še odstranitev spletnih objav z internetnih strani tožeče stranke.

Izpodbijana odločitev

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke po tožbi: 1) da se toženi stranki prepoveduje kakorkoli izdelovati, uporabljati, ponujati, prodajati, vključno z izvažanjem, plošče (platforme) za pritrditev smučarske vezi na snežne deske (snowboard), ki jih prikazujejo fotografije (priloga A1 in A2), ki so sestavni del izreka odločbe in kakršnekoli druge podobne plošče (platforme) za pritrditev smučarske vezi na snežne deske, ki vsebujejo značilnosti, ki so na fotografijah (priloga B1, B2, B3 in na grafičnem prikazu, ki sta sestavni del izreka odločbe oziroma kakršnekoli druge podobne plošče, s katerimi bi se posnemala tehnična rešitev zajeta s patentom št. EP 001 oziroma patentom SI-EP 001, 2) da se toženim strankam prepove v bodoče kršiti pravice tožečih strank iz patenta, 3) da se iz gospodarskih tokov odpokličejo vsi proizvodi, s katerimi se krši patent ter da se uničijo vsi predmeti kršitve, ki se nahajajo pri toženih strankah, 4) da se sodba na stroške tožene stranke objavi v časopisih Delo, Dnevnik, Večer, Primorske novice, Slovenske novice, 5) da so tožene stranke solidarno dolžne prvi tožnici v roku 15 dni plačati znesek 42.500,00 EUR s pripadki in drugi tožnici plačati znesek 11.250,00 EUR s pripadki ter 6) so dolžne tožene stranke povrniti tožeči stranki stroške postopka (točka I izreka).

4Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da plošča za uporabo na smučarskih deskah, ki je prikazana na priloženih slikah (označenih s priloga 1), ki so sestavni del te sodbe in vsebujejo opisane značilnosti, ne spada v obseg patentnega varstva patenta št. 001 ter da tožeče stranke po nasprotni tožbi ne kršijo navedenega patenta z izdelovanjem, prodajo, ponujanjem za prodajo ali reklamiranjem zadevne plošče (točka II/1 izreka). Toženkama po nasprotni tožbi je še naložilo, da sta solidarno dolžni v 15-tih dneh odstraniti vse spletne objave z naslovom “C.” ter “D.”, zlasti: objave na Facebook profilu drugo tožene stranke z dne 17. 2. 2016, z dne 24. 2. 2016 in z dne 24. 2. 2017, objavo na portalu P. z dne 20. 2. 2017, na naslovu http://www...-ponaredki, objavo na naslovu http://www... in na naslovu http://www... ter se jima prepove ponovna objava teh objav (točka II/2 izreka).

5Toženi stranki je naložilo naj tožeči stranki plača stroške postopka v znesku 8.816,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

Pritožba

6Zoper sodbo sta pritožbi vložila prvi tožnik in obe tožnici po pooblaščencu. Tožeča stranka je sodbo izpodbijala v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

7Prvi tožnik je v pritožbi pojasnil, da skice v patentni prijavi jasno dokazujejo, kaj je želel zaščititi s patentom. Gre za delo, ki ga opravljajo elementi vzdolžne obese (omogočajo prosti upogib smučke ali deske) in elementi navpične obese (kompenzirajo spremembe zaradi upogiba smučke ali deske), stranski produkt tega pa je dušenje vibracij, ki se skozi gibanje elementov v vrtiščih izničijo. Navedeni sistem (dveh navpičnih in dveh vodoravnih elementov) opravlja popolnoma enako funkcijo pri obremenitvi smučke ali deske. Vodoravna elementa se upogneta in elementi se premikajo vzdolžno in navpično, kar omogoča prosti upogib smučke ali deske in duši vibracije med deskanjem/smučanjem. Smučka/deska se upogne, plošča A. pa ostane vodoravna. Pritožnik je navedel, da preizkuševalci EPO izuma niso razumeli in so zmotno ugotovili, da je izum patentibilen zaradi deljene stojne plošče.

8Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo mnenju izvedenca in zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je bila kršena pravica tožeče stranke do kontradiktornosti oziroma do sodnega varstva. Zato je podana kršitev pravic iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izvedencu, ki se je oprl zgolj na dobesedno razlago patenta. Vsebinske analize z vidika konkretnega tehničnega problema, ki je zajet ali rešen z obravnavanim patentom, pa ni opravil. Zato je mnenje pomanjkljivo in neuporabno.

10Izvedenec je izhajal iz predpostavke, da na kršečem izdelku manjka nosilna plošča ali osnovna plošča. Pri tem sploh ni presojal kakšno funkcijo oziroma tehnični učinek imajo pri rešitvi konkretnega tehničnega problema ti deli. Tekom postopka je bilo izpostavljeno, da ti deli služijo zgolj prilagajanju vezi velikosti smučarskega čevlja, nimajo pa nobene funkcije pri dušenju vibracij oziroma nobene vloge pri rešitvi samega tehničnega problema, ki ga rešuje izum konkretnega patenta. Prav za tovrstne primere je bilo s Protokolom k interpretaciji 69. člena Evropske patentne konvencije pojasnjeno kako se razlaga obseg patentnega varstva, kadar se značilnosti domnevno kršečega izdelka ne ujemajo povsem z značilnostmi iz zahtevkov, ujemajo pa se prav tiste značilnosti, ki so ključne za rešitev tehničnega problema.

11V obravnavanem primeru je ključna prisotnost vzvodov med ploščo na kateri je pritrjena smučarska vez in nadaljnjo elastično deformabilno ploščo, ki jo v primeru snežne deske zaradi drugačnega koncepta vgradnje vezi lahko predstavlja kar deska sama. Kršeča rešitev povzema prav vse značilnosti iz drugega patentnega zahtevka. V praksi EPO obstoji t.i. „essenciality test“ na podlagi katerega se ugotavlja, če je določene značilnosti možno odstraniti iz zahtevkov, ne da bi bil pri tem ogrožen pogoj, da mora biti izum opisan v zadostni meri, da ga lahko povprečni strokovnjak uporabi. Značilnost, ki ni bistvena, je tista, ki ni nepogrešljiva za delovanje izuma v kontekstu rešitve tehničnega problema, ki ga rešuje izum in eliminacija ali nadomestitev te značilnosti ne terja nikakršnih sprememb drugih značilnosti, ki bi kompenzirale spremembe.

12Pri platformi za snežno desko je potrebno zagotoviti ploščo, na kateri je nameščena deska (ki v tem primeru ni nameščena na dodatno vzdolžno premakljivih ploščah, kar je pri smučarski vezi potrebno zaradi nastavljivosti vezi). Prav tako je treba zagotoviti elastično defomabilno ploščo, na kateri je preko ekcentrično vpetih vzvodov podprta prej omenjena plošča. Vse te značilnosti, ki jih lahko nedvomno razumemo kot bistvene značilnosti, s katerimi je dejansko rešen problem dušenja vibracij ob neokrnjeni upogibni liniji, pa domnevno kršeči produkt v celoti in dosledno povzema. Ostale značilnosti v prvem zahtevku so nebistvene in so tam iz formalnega razloga, ker mora biti v zahtevkih izum pojasnjen do te mere, da tudi deluje. Zaradi specifične vgradnje smučarskih vezi na smučko je te značilnosti možno pri deski preprosto opustiti. Pri primerjavi patenta in domnevno kršeče rešitve bi moralo sodišče upoštevati koliko bistvena oziroma nebistvena v kontekstu reševanja tehničnega problema in doseganja sledenega učinka je vsaka izmed značilnosti, ki so navedene v patentu.

13Izumitelj je v osnovi reševal tehnični problem in ga rešil s platformo. Platformo je izumitelj sprva resda prilagodil za smučko, vendar se je kasneje izkazalo, da jo je mogoče zlahka in brez slehernega poseganja v bistvene značilnosti uporabiti tudi na snežni deski. Sodišče prve stopnje je zmotno sledilo stališču izvedenca, da je zgoraj navedeni tehnični problem pri K. plošči rešen z drugačnimi sredstvi, to je s pomočjo ene same plošče, temu nasprotno pa rešitev po patentu za dosego istega cilja predlaga vsaj dve različni plošči, eno osnovno in vsaj dve nosilni plošči, prednjo in zadnjo nosilno ploščo in niz pozicionirnih plošč. Pri tem izvedenec sploh ni presodil, kakšen pomen, če sploh kakšen, imajo ta sredstva pri sami rešitvi tehničnega problema. Razlike med platformo za smučko in snežno desko nastajajo zgolj zaradi načina vpetja smučarskega čevlja na smučko oziroma desko in nimajo nobene neposredne zveze s samo rešitvijo tehničnega problema.

14Stališče izvedenca, da mora kršeči proizvod vsebovati prav vse značilnosti izuma, ki so opisane v neodvisnem patentnem zahtevku zadošča pri ugotavljanju direktnih kršitev patenta. Pri kršitvah po doktrini ekvivalence pa je Protokol odprt in ne določa izrecno, da mora biti pri kršečem produktu prisoten čisto vsak element iz patentnih zahtevkov, da je podana kršitev patenta. Koliko bi to bil cilj in namen Protokola, bi tako definicijo izrecno vseboval, pa je ne. Protokol v 2. členu določa le, da je pri določanju obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu, določenem v patentnih zahtevkih. To pomeni, da ni dopustno neupoštevati oziroma izpustiti element, ki sicer ni enak kot v patentnem zahtevku, mu je pa enakovreden. Sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

15Sodišče ni upoštevalo, da primerjava zgolj posameznih zahtevkov in enakovrednih posameznih elementov ne zadošča in je odločilno, kateri posamezni učinki patentnih elementov vsak zase in skupaj vodijo do rešitve, ki je podlaga izuma. Skupnost teh elementov predstavlja patentirano rešitev in predstavlja za primerjavo ustrezno podlago. Torej ne gre le zgolj za golo primerjavo elementov, ali so prisotni ali ne, temveč se presojajo učinki patentiranih elementov, ki vsak zase in skupaj vodijo do rešitve, ki je podlaga izumu. Tega konkretni izvedenec ni napravil in je vprašanje, ali morebitni manjkajoči element pri kršečem produktu sploh ima kakšen učinek za rešitev, ki je podlaga izumu, saj drugače ne gre za element, ki bi bil del skupnosti elementov, ki predstavljajo patentirano rešitev. Zaradi vprašanja primerljivosti smuči/desk ter primerjave fizikalnih lastnosti pri delovanju platforme na smučki/deski, je tožeča stranka predlagala angažiranje dodatnih izvedencev, saj je potrebno specifično znanje s področja, ki ga patent ne pokriva. Ta predlog je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo.

16Sodišče prve stopnje je tudi zmotno sledilo izvedencu, da sta platforma za smučke/deske neprimerljivi, ker sta razvrščeni v različna razreda po mednarodni patentni klasifikaciji - IPC (razred A63C 9/00 in razred A63C 10/00). Izvedenec je spregledal, da se je razred 10 v klasifikaciji pojavil šele v letu 2013. Prej so vse izume s področja platform za smučke in deske uvrščali v razred 9.

17Zavrnitev zahtevka iz naslova dejanj nelojalne konkurence je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do konkretnih navedb tožeče stranke, da gre za specifičen produkt na področju profesionalnega tekmovalnega deskanja in so plošče A. tekom let pridobile velik ugled. Plošče tožene stranke, ki so ponaredki, se prodajajo pod pretvezo, da gre za prave A. plošče ali identične plošče. V obeh primerih gre za izkoriščanje ugleda tožeče stranke in blagovne znamke A., kar posledično ustvarja zmedo na trgu, saj so končni kupci zavedeni, da gre za originalne plošče. Ponaredek je po karakteristikah do 10 % slabši kot original. Gre za nastopanje na trgu na način, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se je povzročila ali utegne povzročiti škoda tožeči stranki.

18Pritožnica je v pritožbi navedla, da je odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. S spornimi objavami ni poseženo v osebnostne pravice tožencev, saj je podan utemeljen sum za kršitev pravic tožeče stranke. Ni razumljivo, na podlagi česa je sodišče prve stopnje štelo, da gre pri navedenih spletnih straneh za spletne strani druge tožnice, saj objav ta ni objavila in niso objavljene na njeni internetni oziroma facebook strani. Zato druga tožnica ni pasivno legitimirana za ta del zahtevka.

19Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Odločitev o pritožbi

20Pritožba ni utemeljena.

Glede zahtevka po tožbi (točka I izreka)

O kršitvi patenta

21Patent tožeče stranke je bil prijavljen in podeljen kot evropski patent pri Evropskem patentnem uradu (v nadaljevanju EPO). Zato materialno pravni okvir za presojo spornega razmerja določata Evropska patentna konvencija (v nadaljevanju EPK)¹ in Zakon o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1).²

22Patent zagotavlja imetniku izključne pravice, da tretjim osebam, ki nimajo imetnikove privolitve, prepreči, da izdelujejo, uporabljajo, ponujajo v prodajo, prodajajo ali v te namene uvažajo zadevni proizvod, ki je zaščiten s patentom (prvi odstavek 18. člena ZIL-1). Evropski patent imetniku od datuma, ko je v Evropskem patentnem biltenu objavljena omemba njegove podelitve, v vsaki državi pogodbenici, za katero je podeljen, daje enake pravice, kot bi mu jih dal državni patent, podeljen v tej državi (prvi odstavek 64. člena EPK). Kršitev izključnih pravic iz patenta je podana, če proizvod tretjih oseb posega v obseg patentnega varstva. Vsaka kršitev evropskega patenta se obravnava po državnem pravu (3. odstavek 64 člena EPK).

23Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Besedišče patentnega zahtevka je tisto, ki določa pravni okvir patentnega varstva. Za razlago patentnih zahtevkov pa se uporabljajo tudi opis izuma in skice, ki so sestavni deli patentne prijave (drugi odstavek 18. člena ZIL-1, prvi odstavek 69. člena EPK). Opis izuma zajema opis tehničnega področja na katerega se nanaša izum, dotedanje stanje tehnike in razkriva izum, ki je naveden v patentnih zahtevkih na način, da lahko strokovnjak razume tehnični problem in njegovo rešitev in prednostne učinke izuma glede na dotedanje stanje tehnike. Patentni zahtevek ima preambulo, ki označuje predmet izuma in označevalni del, ki ga opredeljujejo besede „za katerega je značilno“ in navaja tehnične značilnosti, za katere se želi varstvo. Pri razlagi patenta je treba upoštevati kontekst v katerem so besede uporabljene. Besedam je treba dati običajen splošen pomen v kontekstu v katerem so uporabljene.

24Za razlago obsega patentnega varstva je treba upoštevati še določila Protokola o razlagi 69. člena EPK³ (v nadaljevanju Protokol). 1. člen Protokola določa, da se 69. člen EPK ne sme razlagati, kot da je obseg varstva, ki ga daje evropski patent, določen s strogim dobesednim pomenom besedila iz patentnih zahtevkov in da so opis in skice uporabljeni le za razrešitev nejasnosti v patentnih zahtevkih. Prav tako se ne sme razlagati, kot da patentni zahtevki rabijo le kot smernica in da se dejansko dano varstvo lahko razširi na tisto, za kar strokovnjak na podlagi proučitve spisa in skic meni, da je imetnik patenta želel zavarovati. Patent se mora razlagati, kot da določa položaj med tema skrajnostima, ki združuje primerno varstvo za imetnika patenta z razumno stopnjo pravne zanesljivosti za tretje osebe. 2. člen Protokola določa, da je treba pri določanju obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu, določenem v patentnih zahtevkih.

25Kršitev patenta je brez dvoma podana takrat, ko so vsi elementi, ki so opredeljeni v patentnem zahtevku prisotni tudi na kršečem proizvodu/ izvedbi. Ker bi upoštevanje strogega dobesednega pomena in besedila patentnih zahtevkov lahko patentno varstvo preveč omejevalo, pa je skladno z določbami Protokola kršitev patenta podana tudi v primeru, ko en oziroma več elementov/značilnosti, ki so navedene v patentnih zahtevkih na domnevno kršečem proizvodu niso identične, ampak so ekvivalentne. V tem primeru je podana kršitev patenta po doktrini ekvivalentov.

26V slovenski sodni praksi se stališča za razlago kršitve patenta po doktrini ekvivalentov še niso oblikovala. Zato je v zvezi z uporabo določb Protokola in doktrine ekvivalentov smiselno upoštevati podobne primere iz obsežne prakse drugih evropskih držav. Na nemško teorijo in prakso se je v razlogih sodbe sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

27Angleško sodišče (United Kingdom Supreme Court) je poudarilo⁴, da je patent treba razlagati s stališča strokovnjaka z zadevnega področja. Vprašanje kako daleč od dobesednega pomena besedila patentnih zahtevkov v korist imetnika patenta je mogoče iti, je angleško sodišče obravnavalo že v zadevi Catnic Components Ltd v Hill & Smith Ltd (1982) in pojasnilo, da je bistveno odgovoriti na vprašanje “ali bi osebe s praktičnim znanjem in izkušnjami na področju dela, na katerem naj bi bil izum uporabljen, razumele, da je strogo upoštevanje določene opisne besede, ki se pojavlja v zahtevku, za imetnika patenta bistvena zahteva izuma, tako da katerakoli druga različica ne bi spadala pod zahtevani monopol, čeprav ne bi mogla (bistveno) vplivati na način delovanja izuma“. V zadevi Improver Corpn v Remington Consumer Products Ltd (1990) je angleško sodišče predlagalo naslednji pristop: Če je vprašanje v tem, ali je značilnost, ki je zajeta v domnevni kršitvi, zunaj dobesednega ali kontekstualnega pomena opisne besede ali besedne zveze v zahtevku (različica), kljub temu znotraj zahtevka, če je pravilno razlagana, bi si moralo sodišče zastaviti vprašanja: 1) ali ima različica/varianta bistven tehnični učinek na delovanje izuma, 2) ali bi bilo strokovnjaku očitno, da bi varianta lahko delovala na enak način kot izum, 3) ali bi strokovnjak razumel, da je želel prijavitelj omejiti zahtevek na primarni pomen besed uporabljenih v zahtevku. Če se izkaže, da je imel prijavitelj namen uporabiti besede ne v dobesednem, ampak figurativnem/ilustrativnem pomenu, tako da so vključene različice in je dobesedni pomen le najbolj znana različica uporabljenega pojma, gre za kršitev patenta.

28V zadevi Eli Lilly v Actavis UK Ltd & Ors je angleško sodišče poudarilo, da se rešitvi problema kršitve patenta najbolj približamo, če odgovorimo na vprašanje: 1) ali domnevno kršeča različica glede na običajno razlago krši katerega od patentnih zahtevkov in če ne 2) ali različica vseeno krši patent ker se razlikuje od izuma na način ali na načine, ki je/so nebistven/i (tč. 54 citirane sodbe). Prvo vprašanje je vprašanje interpretacije besedila zahtevka, drugo vprašanje pa se nanaša na zatrjevana dejstva in izvedbo dokaza z izvedencem. Smernice, ki jih mora sodišče upoštevati pri presoji kršitve patenta po doktrini ekvivalence so: i) čeprav različica ni zaobsežena z dobesednim pomenom patentnega zahtevka/zahtevkov, ali različica doseže v bistvu enak rezultat na enak način kot izum ii) ali bi bilo potem, ko je pojasnjeno kako deluje različica, strokovnjaku z zadevnega področja očitno, da različica doseže v bistvu enak rezultat na skoraj enak način kot izum in iii) ali bi tak bralec patenta zaključil, da je prijavitelj patenta kljub temu nameraval, da je dosledno upoštevanje dobesednega pomena zadevnih zahtevkov bistvena zahteva izuma (tč. 66 citirane sodbe).

29V nemški praksi je bilo zavzeto stališče, da mora po doktrini ekvivalence kršitvena oblika v vsakem primeru imeti vse funkcije vseh značilnosti patenta, četudi so deloma spremenjene, in sicer tehnično ekvivalentno⁵. Predpostavke za uporabo doktrine ekvivalence so tri⁶: a) v kršitveni obliki uresničeno, spremenjeno sredstvo mora imeti objektivno gledano enak učinek kot v patentnem zahtevku imenovano sredstvo. Enak učinek se ne nanaša izključno na določeno ali določene značilnosti. Treba je upoštevati varovano napravo (»izdelek«) kot celoto, b) modificirano (spremenjeno) sredstvo mora biti takšno, da ga lahko najde strokovnjak (v prioritetnem času) brez posebnih (iznajditeljskih) razmislekov na temelju svojega strokovnega znanja in c) strokovnjakovi razmisleki se morajo orientirati (temeljiti) na tehničnem nauku, ki ga varuje patent. Nemško sodišče je presojo o kršitvi patenta po doktrini ekvivalentov oprlo na t. i. Schneidermesser vprašanja. Ta vprašanja so: 1) ali domnevno kršeča oziroma spremenjena izvedba rešuje tehnični problem, ki je podlaga izumu, s sicer odstopajočimi a objektivno enako delujočimi sredstvi, 2) ali bi strokovnjak odstopajoča/spremenjena sredstva prepoznal kot enako delujoča (na dan prioritete) in 3) ali bi strokovnjak glede na namen varstva, ki ga zasleduje patentni zahtevek, lahko upošteval rešitev odstopajoče izvedbe z odstopajočimi sredstvi kot rešitev, ki je enakovredna besednemu pomenu zaščitene rešitve (oziroma vodi do enakega rezultata kot zavarovana rešitev).

30V zvezi z interpretacijo patentnih zahtevkov in obsegom patentnega varstva je nemško sodišče zavzelo stališče⁷: (1) da mora biti obseg patentnega varstva v ravnovesju s potrebo po pravni varnosti tretjih oseb, tako da je obseg patentnega varstva predvidljiv za vsako tretjo osebo, (2) javnost mora zaupati, da je izum, ki je zaščiten s patentom popolno opisan v značilnostih zahtevka, (3) v primeru, da je pri domnevno kršeči različici izpuščena najmanj ena značilnost, ki je vsebovana v patentnem zahtevku, od javnosti ni mogoče zahtevati, da bi ocenila, da različica deluje na enak način. Posledično takšna različica, pri kateri je izpuščena ena ali več značilnosti, ki so navedene v patentnem zahtevku, ne more biti zaobsežena z doktrino ekvivalence.

31V obravnavanem primeru tožeča stranka ni zatrjevala niti identičnosti niti ekvivalence vseh elementov/značilnosti, ki so navedene v neodvisnem patentnem zahtevku predmetnega patenta (Z1) in značilnosti, ki naj bi bile prisotne na domnevno kršeči različici - plošči tožene stranke. Zatrjevala je, da so nekatere značilnosti, ki so navedene v neodvisnem patentnem zahtevku, v zvezi s presojo obsega patentnega varstva tako nebistvene, da kljub temu, da jih pri domnevno kršeči izvedbi ni, gre pri domnevno kršeči izvedbi za kršitev patenta po doktrini ekvivalentov. Nebistvene značilnosti, naj bi bilo dopustno izpustiti iz besedila patentnega zahtevka, ker te ne vplivajo na delovanje izuma. Potem, ko so domnevne nebistvene značilnosti izpuščene oziroma ob neupoštevanju navedenih značilnosti, pa naj bi šlo pri kršeči izvedbi za kršitev patenta tožeče stranke po doktrini ekvivalence. V pritožbi je v bistvenem navajala, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, ker izvedenec ni preveril kakšne učinke imajo pri delovanju platforme posamezni elementi, ki so navedeni v prvem patentnem zahtevku (Z1) vsak zase in vsi skupaj in kateri od teh učinkov vodijo do tehnične rešitve, ki je podlaga izumu. Prav zato naj bi izvedenec zmotno zaključil, da kršeča izvedba rešuje tehnični problem z drugačnimi sredstvi kot patent.

32Prvo vprašanje, ki si ga mora sodišče zastaviti pri presoji kršitve patenta je kdo je kvalificiran bralec patenta - strokovnjak na določenem področju, na katero se nanaša patent in kako ta strokovnjak razume patent. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru postavilo izvedenca za intelektualno lastnino - univerzitetnega diplomiranega inžinirja strojništva. Izvedencu je sodišče prve stopnje naložilo, naj odgovori na vprašanja: 1) ali domnevno kršeča izvedba rešuje tehnični problem izuma, zaščitenega s patentom s spremenjenimi, vendar objektivno enakovrednimi sredstvi, 2) ali lahko prepozna, da modifikacija z odstopajočimi sredstvi/elementi učinkuje enako kot s patentom zavarovan predmet izuma in 3) ali bi lahko upošteval domnevno kršečo ploščo kot tehnično enakovredno rešitev po izumu.

33Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala, da bi bilo v zvezi s presojo kršitve patenta v obravnavanem primeru potrebno pritegniti še dodatne izvedence s specifičnim znanjem s področja delovanja smuči in smučarskih desk, zaradi primerjave fizikalnih lastnosti pri delovanju platforme na smučki in deski.

34Obravnavani patent je tehnični patent za izdelavo platforme - ploščadi za pritrditev smučarske vezi na smučko. S patentom je zavarovana tehnična rešitev za proizvodnjo platforme, ki je opisana v patentnih zahtevkih. Za razlago patentnih zahtevkov in presojo obsega patentnega varstva je merodajno kakšna je vsebina zavarovane tehnične rešitve, ki je določena v patentnih zahtevkih oziroma kako deluje izum - platforma. Vprašanje ali platforma deluje enako na smučki in na deski glede na fizikalne lastnosti navedenih naprav v zvezi z razlago obsega patentnega varstva ni odločilna. Strokovnjak, ki ga je kot izvedenca imenovalo sodišče prve stopnje, ima tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno splošno znanje s tehničnega področja na relevantnem tehničnem področju, ki je predmet patenta. Predlog za postavitev izvedencev specialistov za delovanje smuči in smučarskih desk v smeri dokazovanja, da platforma deluje na obeh podlagah enako, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

35Izvedenec, mnenju katerega je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, se je najprej opredelil do vprašanja kaj je predmet izuma, ki je zavarovan s patentom tožeče stranke, potem pa je opravil primerjavo med s patentom zavarovano tehnično rešitvijo in domnevno kršečo izvedbo - „B. ploščo“.

36Izvedenec je pojasnil, da zaščiteni izum rešuje tehnični problem kako zasnovati ploščad, ki: a) po pritrditvi na zgornjo površino smučke zagotovi želeno in izbiroma sorazmerno nizko stojišče, b) omogoča neovirano upogibanje smučke ob sočasnem dušenju nihanj, c) pri čemer je smučarski čevelj držan v nespremenljivem položaju ne glede na izjemno upogibanje smučke č) in pri čemer razdalja med obema deloma smučarskih vezi ostane praktično nespremenjena celo ob izjemnem upogibanju smučke.

37Izum zadevnega patenta, kot je definiran v uvodu opisa patenta in podrobneje v uvodnem delu neodvisnega patentnega zahtevka 1 (Z1), se nanaša na izboljšano ploščad za pritrditev smučarske vezi na smučko in sicer z značilnostmi: “Ploščad za pritrditev smučarske vezi na smučko sestoječa iz pritrdilnega sklopa, ki obsega vsaj eno osnovno ploščo, prilagojeno za pritrditev na zgornjo površino smučke v vsakokratnem izbranem območju za pritrditev smučarske vezi in je omenjeni pritrdilni sklop prirejen za sprejem in držanje smučarskega čevlja v želenem položaju predvidenega prednjega sklopa in zadnjega sklopa smučarske vezi”.⁸

38V značilnostnem delu (tenorju) neodvisnega patentnega zahtevka (Z1) je izum definiran kot sledi: a) osnovna plošča je elastično deformabilna in prirejena za sprejem prednje pozicionirne plošče in zadnje pozicionirne plošče, katerih položaj na omenjeni osnovni plošči se da izbrati v odvisnosti od želenih položajev obeh sklopov smučarske vezi, b) na prednji pozicionirni plošči je prednja nosilna plošča predvidena za sprejem prednjega sklopa smučarske vezi in je zasukljivo povezana s prednjo pozicionirno ploščo s pomočjo para vzvodov in sicer z notranjim vzvodom in zunanjim vzvodom, ki sta po eni strani preko zgibnih spojev nameščena na ustrezni pozicionirni plošči, po drugi strani pa preko zgibnih spojev na omenjeni nosilni plošči, c) na zadnji pozicionirni plošči je zadnja nosilna plošča predvidena za sprejem zadnjega sklopa smučarske vezi in je zasukljivo povezana z zadnjo pozicionirno ploščo s pomočjo para vzvodov in sicer z notranjim vzvodom in zunanjim vzvodom, ki sta po eni strani preko zgibnih spojev nameščena na ustrezni pozicionirni plošči, po drugi pa preko zgibnih spojev na omenjeni nosilni plošči.

39Izvedenec je značilnosti iz preambule patenta razumel na naslednji način: a) obstaja ploščad za pritrditev smučarske vezi na smučko, b) ki ima pritrdilni sklop ter c) omenjena ploščad obsega vsaj osnovno ploščo. Beseda vsaj navaja na zamisel, da je osnovna plošča nujen sestavni del ploščadi, ki ne sme biti odsoten in da se osnovna plošča nahaja nekje pod ploščadjo. č) osnovna plošča je prilagojena za pritrditev na zgornjo površino smučke “v vsakokratnem izbranem območju za pritrditev smučarske vezi”. Citirano besedilo je izvedenec razumel tako, da pritrjuje predvidevanju, da osnovna plošča predstavlja spodnji del ploščadi in da obstajajo sestavni deli nad osnovno ploščo, po drugi pa da obstajata dve osnovni plošči, vsaka v območju za pritrditev smučarske vezi, ena osnovna plošča za sprednjo in ena za zadnjo vez, bodisi ena sama, ki poteka preko območja zadnje in prednje vezi. d) omenjeni pritrdilni sklop je prirejen za sprejem in držanje smučarskega čevlja v želenem položaju predvidenega prednjega sklopa in zadnjega sklopa smučarske vezi, kar je treba razumeti na način, da je na pritrdilnem sklopu predviden nek drug sklop za pritrditev smučarske vezi, saj je povsem očitno, da morajo biti smučarske vezi nameščene na najbolj zunanjem delu ploščadi.

40Po primerjavi predmeta opisanega v preambuli patenta in domnevno kršečega izdelka je izvedenec ugotovil, da so značilnosti primerjanih predmetov le deloma identične oziroma so nekatere odsotne. Izvedenec je nadalje primerjal značilnosti iz tenorja neodvisnega patentnega zahtevka (Z1) s konstrukcijskimi značilnostmi kršečega izdelka in glede na odsotnost ene izmed plošč pri domnevno kršeči izvedbi uporabil dva pristopa. Pri prvem je predpostavljal, da kršeči izdelek obsega le osnovno ploščo, pri drugem pa, da kršeči izdelek obsega le nosilno ploščo. Na osnovi primerjave značilnosti iz tenorja neodvisnega patentnega zahtevka (Z1), opisa patenta s skicami in značilnosti primerjane sporne plošče je izvedenec zaključil, da praktično ni podobnosti v zgradbi ploščadi po patentu in domnevno kršeče plošče.

41Izvedenec je pojasnil, da je tehnični problem, ki ga rešuje patent, pri domnevno kršečem izdelku rešen z drugačnimi sredstvi od tistih, ki so predmet značilnostnega dela (tenorja) neodvisnega patentnega zahtevka obravnavanega patenta in sicer s pomočjo ene same plošče, ki se jo da pritrditi na smučarsko desko s pomočjo niza dvodelnih zgibnih elementov. Rešitev po patentu pa za dosego potencialno istega cilja predlaga vsaj dve različni plošči, eno osnovno ploščo in vsaj dve nosilni plošči in niz pozicionirnih plošč oziroma zgibnih elementov. Kršeča plošča glede na navedeno ne vsebuje vseh značilnosti izuma zaščitenega s patentom. V konkretnem primeru ne gre za nadomestitev nekega elementa pri patentu z drugim ekvivalentnim elementom pri domnevno kršeči izvedbi, temveč za odsotnost posameznih sestavnih delov ploščadi, ki so navedene v tenorju neodvisnega patentnega zahtevka (Z1). Kršeča izvedba torej rešuje tehnični problem, ki je podlaga izumu z drugačnimi sredstvi kot patent. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve izvedenca presodilo, da v obravnavanem primeru patent tožeče stranke ni kršen.

42Zmotno je pritožbeno stališče, da primerjava značilnosti neodvisnega patentnega zahtevka (Z1) in značilnosti kršeče izvedbe ne zadošča za ugotovitev in presojo obsega patentnega varstva in bi moral izvedenec ugotoviti kakšno funkcijo imajo tiste značilnosti navedene v prvem patentnem zahtevku, ki na domnevno kršeči platformi manjkajo oziroma ugotoviti ali platforma tudi brez teh značilnosti deluje enako oziroma rešuje enak tehnični problem. Za presojo kršitve patenta ni odločilno le ali domnevno kršeča izvedba rešuje enak tehnični problem kot je zavarovan z izumom, ampak je pomembno, ali je navedeni tehnični problem rešen na enak način z enakimi oziroma ekvivalentnimi sredstvi kot z izumom zavarovana rešitev. Le v tem primeru pride v poštev presoja obsega patentnega varstva v skladu z določbami Protokola po doktrini ekvivalence.

43Obseg patentnega varstva mora biti predvidljiv za vsako tretjo osebo. Za tretje osebe mora biti predvidljivo, da je izum, ki je zaščiten s patentom popolno opisan v značilnostih zahtevka. V primeru, da je pri domnevno kršeči različici izpuščena najmanj ena značilnost, ki je vsebovana v patentnem zahtevku, od tretje osebe ni mogoče pričakovati, da bi ocenila, da domnevna različica deluje na enak način.⁹ Le na ta način je zagotovljeno ravnovesje med primernim varstvom za imetnika patenta z razumno stopnjo pravne zanesljivosti za tretje osebe, ki ga zasleduje Protokol. V nobenem primeru pa patentnih zahtevkov ni mogoče razlagati na način, da se izpustijo značilnosti, ki so navedene v zahtevku, kot to razume tožeča stranka. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi na podlagi ugotovitev o tem, kakšen učinek imajo posamezne značilnosti, ki so navedene v neodvisnem patentnem zahtevku vsaka zase in skupaj pri delovanju izuma, bilo v zvezi s presojo obsega patentnega varstva dopustno izločiti nekatere elemente in zanemariti njihove učinke, ker ti ne vplivajo na delovanje izuma. Pri presoji obsega patentnega varstva je dopustno zanemariti kvečjemu tiste učinke v patentnem zahtevku navedenih elementov/značilnosti, ki jih kljub objektivni povezavi z uporabo značilnosti, vsebovanih v zahtevku v dobesednem pomenu, patent ne šteje za pomembne, ker za delovanje izuma niso nepomembni.

44Izvedenec je ugotovil, da domnevno kršeča plošča ne vsebuje vseh značilnosti, ki so izrecno naštete v prvem patentnem zahtevku niti ne vsebuje enakovrednih elementov, nima elastično deformabilne osnovne plošče oz. funkcionalega ekvivalenta, ki opravlja več tehničnih funkcij. Tehnični problem blaženja na deski pa je drugačen kot na smučeh in domnevno kršeča izvedba niti konstrukcijsko, niti funkcionalno ni primerljiva z rešitvijo v patentu. Ker pri domnevno kršeči platformi ne gre za rešitev tehničnega problema z odstopajočimi, a objektivno enako delujočimi sredstvi, ne more iti za kršitev patenta po doktrini ekvivalentov.

45Glede na zgoraj navedeno je razlaga določb 2. člena Protokola v smeri, da pri presoji obsega patentnega varstva ni dopustno neupoštevati oziroma izpustiti le tistih elementov, ki sicer niso enaki kot v patentnem zahtevku, so jim pa enakovredni, dopustno pa naj bi bilo izpustiti značilnosti, ki naj ne bi bistveno vplivale na delovanje izuma povsem zmotna in preširoka. Imetnik patenta s podelitvijo patenta pridobi varstvo za celotni izum, kot je definiran v patentnih zahtevkih, z vsemi značilnostmi. Pri presoji obsega patentnega varstva zato ni mogoče iskati bistva izuma na način, da se nekatere značilnosti, ki so navedene v patentnih zahtevkih ne bi upoštevale kot nebistvene.

46Tudi s sklicevanjem na „essenciality test“, ki ga preizkuševalci EPO opravijo v postopku preizkusa patenta, tožeča stranka ne more uspeti. Navedeni test se nanaša na preizkus izuma v postopku podelitve patenta. Ko je patent podeljen, pa tovrstni test ne pride več v poštev. To bi pomenilo nedopustno širjenje obsega patentnega varstva. Kriteriji, ki jih strokovnjaki EPO uporabljajo pri presoji novosti v postopku preizkušanja patenta niso uporabljivi pri ugotavljanju kršitve patenta.

47Glede na navedeno ne drži, da je izvedenec zmotno zaključil, da kršeča izvedba rešuje tehnični problem z drugačnimi sredstvi kot patent, ker ni izločil nekaterih značilnosti navedenih v patentnem zahtevku, ki ne vplivajo na upogibanje smučke in dušenje vibracij, ampak domnevno služijo le prilagajanju velikosti smučarskega čevlja. Ker je izvedenec ugotovil, da domnevno kršeči izdelek ne vsebuje vseh elementov navedenih v prvem neodvisnem patentnem zahtevku (Z1), se izvedenec ni mogel ukvarjati s presojo njihovih tehničnih učinkov po doktrini ekvivalentov.

48Tožeča stranka s ponavljanjem trditev, da alternativna rešitev platforme tožene stranke zagotavlja enako funkcijo - dušenje vibracij in kompenzacijsko upogibanje smučke/deske, na enakovreden način, to je s pomočjo ročic in značilnosti patentnega zahtevka 2 (Z2) in patentnega zahtevka 3 (Z3), s pomočjo katerih je platforma členkasto podprta na površini smučke/deske, s pritožbo ne more uspeti. Nepomembno je, da so pri različici tožene stranke dosledno uporabljene značilnosti navedenih dveh zahtevkov, saj gre za odvisna zahtevka, predmet katerih je „platforma po zahtevku 1 označena s tem, da...“. To pomeni, da je pri kršitvi odvisnih zahtevkov (Z2) in (Z3) treba upoštevati tudi vse značilnosti neodvisnega oziroma prvega patentnega zahtevka, na katerega se sklicujeta odvisna zahtevka in vse značilnosti, ki so navedene v odvisnem zahtevku kumulativno. Ker je izvedenec ugotovil, da kršitve neodvisnega patentnega zahtevka v obravnavanem primeru ni, tudi kršitev odvisnih zahtevkov ni podana.

49Tudi s pritožbenimi navedbami, da so preizkuševalci EPO zmotno ugotovili, da je izum patentibilen zaradi deljene stojne plošče ter da je imel prvi tožnik namen zaščititi izum, ki temelji na dveh vzdolžnih in dveh navpičnih obesah, vse ostalo pa je namenjeno regulaciji velikosti smučarskega čevlja, tožeča stranka ne more uspeti. Obseg patentnega varstva je določen s patentnimi zahtevki. Pri kršitvi patenta ni pomembno kaj je želel izumitelj zaščititi, ampak kaj je dejansko zaščitil s patentom. Za presojo obsega patentnega varstva v primeru kršitve patenta je pomembno le, kaj je predmet zaščite, ki je naveden v patentnih zahtevkih.

50Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da kršitev patenta v obravnavanem primeru ni podana in zahtevek tožeče stranke po tožbi na podlagi določil 121. člena ZIL-1 ni utemeljen.

O nelojalni konkurenci

51Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v smeri utemeljenosti prepovednega in odškodninskega zahtevka na podlagi ravnanj nelojalne konkurence (212. člen ZPP). Pritožnica s ponavljanjem navedb, ki jih je podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ne more uspeti. Bistvo teh navedb je, da naj bi si njene plošče, pridobile velik ugled na trgu. Tožena stranka naj bi prodala in izdelala že najmanj 100 kopij plošč tožeče stranke, ki se prodajajo pod pretvezo, da gre za prave A. plošče, bodisi, da gre za povsem identične plošče. Pri tem naj bi šlo za nedopustno izkoriščanje ugleda blagovne znamke A. in posledično ustvarjanje zmede na trgu, saj so kupci zavedeni, da gre za originalne plošče, pri čemer ponaredki ne dosegajo karakteristik originalnih plošč. S tem naj bi nastajala tožeči stranki težko nadomestljiva škoda.

52Dejanje nelojalne konkurence je dejanje storjeno pri nastopanju na trgu, ki ni skladno z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem (63.a člen ZPOmK-1). Fizična oseba ni podjetje in ne opravlja gospodarske dejavnosti na trgu. Prva dva toženca že zato, ker sta fizični osebi ne moreta storiti dejanja nelojalne konkurence. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek zoper prvega in drugega toženca neutemeljen.

53Tretji toženec je samostojni podjetnik, torej gospodarski subjekt, ki nastopa na trgu, zato je pasivno legitimiran v tožbi v zvezi z ravnanji nelojalne konkurence. Plošče, ki jih proizvaja tretji toženec, naj bi bile kopija plošč tožeče stranke. Prodajale naj bi se na način, ki bi utegnil predstaviti zmedo glede izvora in kakovosti navedenih plošč. Dejstvo, da gre pri ploščah, ki naj bi jih proizvajal tretji toženec za kopije plošče, ki jo proizvaja tožeča stranka, samo po sebi še ne pomeni, da je podano dejanje nelojalne konkurence. V obravnavanem postopku se je izkazalo, da tožena stranka patenta ni kršila. Tožeča stranka se je sklicevala še na dejstvo, da je imetnica znamke z ugledom in da naj bi tožena stranka izkoriščala ugled njene znamke. Vendar pa zahtevka na navedeni podlagi ni konkretno utemeljila niti kar zadeva imetništvo znamke niti kar zadeva njen ugled. Premalo konkretizirane in posledično nesklepčne so tožbene trditve tudi v smeri, da je tožena stranka svoje izdelke tržila z uporabo nelojalnih informacij, s katerimi naj bi se naslanjala na ugled tožeče stranke in ustvarila vtis, da gre za blago tožeče stranke oziroma izdelke enake kakovosti. Na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb in dokazov je bila tožeča stranka tekom prvostopnega postopka večkrat opozorjena že s strani tožene stranke, zato materialno procesno vodstvo sodišča v tej smeri ni bilo potrebno.

54Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje protispisno in v škodo pravice tožeče stranke do sodnega varstva zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz naslova nelojalne konkurence.

O zahtevku po nasprotni tožbi (točka II izreka)

55Če je vložena tožba zaradi kršitve patenta, pravna korist za negativno ugotovitveno tožbo, da patent ni kršen praviloma odpade. Pod predpostavkami iz 181. člena ZPP pa je dopustna negativna ugotovitvena tožba domnevnega kršitelja patenta na zanikanje kršitve patenta, če tožeča stranka izkaže pravno korist, ki jo ima od ugoditve ugotovitvenemu zahtevku. V obravnavanem primeru je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) pravno korist ugotovitvenega zahtevka utemeljevala z namero tožeče stranke, da želi toženi stranki preprečiti proizvodnjo in prodajo plošče in ker je tožeča stranka na svetovnem spletu, socialnih omrežjih in komunikacijah z relevantnimi kupci zatrjevala, da tožene stranke kršijo njen patent ter namigovala, da ravnanja tožene stranke izpolnjujejo znake kaznivih dejanj. Z ugodilno sodbo se bodo zmanjšale škodljive posledice neresničnih objav. Zavrnitev tožbenega zahtevka po tožbi ne daje enakega učinka (stran 3 nasprotne tožbe).

56Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Zmotna ocena sodišča o obstoju pravnega interesa, pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost odločbe. Te kršitve tožeča stranka s pritožbo ni uveljavljala, pritožbeno sodišče pa na kršitve glede procesne predpostavke pravnega interesa ne pazi po uradni dolžnosti.¹⁰ Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je pravni interes tožene stranke za negativno ugotovitveno tožbo, da patent ni kršen, v obravnavanem primeru podan.

57Pritožbene trditve, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva v tolikšni meri, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ne drži. Sodišče prve stopnje se je v tem delu obrazložitve (točka 25 razlogov) sklicevalo na ugotovitve izvedenca in zaključek, da tožena stranka ni kršila patenta tožeče stranke. Ker zavrnitev zahtevkov zaradi kršitve patenta, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, vsebuje tudi ugotovitveni zahtevek o tem, da tožena stranka ni kršila patenta tožeče stranke, sklicevanje na v sodbi navedene razloge ob predpostavki pritožbeno neizpodbijanega pravnega interesa tožene stranke za negativno ugotovitveno tožbo, v celoti zadošča standardom za obrazložitev odločitve. Pritožba tožeče stranke je v tem delu neutemeljena.

58Prav tako ne drži, da je odločitev sodišče prve stopnje neobrazložena v delu v zvezi z zahtevkom za odstranitev spornih spletnih objav. Sodišče prve stopnje je zahtevku po nasprotni tožbi v tem delu ugodilo, ker je glede na ugotovitve, da tožeča stranka ni kršila patenta, vsebino objav, za katere je ugotovilo, da jih je objavila tožeča stranka, štelo za neresnične (vsaj v delu) glede očitkov o domnevnih kršitvah in protipravnem ravnanju tožencev (točka 25 razlogov sodbe).

59Na podlagi prvega odstavka 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima vsak pravico zahtevati od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se kršijo osebnostne pravice, da tako dejanje prepreči ali odstrani njegove posledice. Navedbe v objavah, da so toženci ravnali protipravno, da naj bi se plošče nezakonito proizvajale in prodajale, da naj bi toženci ravnali protipravno in da naj bi šlo za znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega izuma, tudi po presoji pritožbenega sodišča posegajo v osebnostne pravice tožencev do časti in dobrega imena. S stališča povprečnega človeka, so navedbe v objavah, da naj bi toženci ravnali nezakonito in naj bi šlo za ponarejanje in kaznivo dejanje, objektivno žaljive. Tožeča stranka se glede na dejstvo, da so njene izjave o kršitvi patenta dokazano neresnične ne more sklicevati na svobodo izražanja, kar zadeva odstranitev spornih objav. Četudi je takrat, ko je prišlo do objave verjela oziroma utemeljeno sumila, da so toženci njene pravice kršili, ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje za tako mnenje več ni imela podlage. Navedeno žaljivo pisanje odstopa iz okvira svobode govora ter pomeni poseg v sfero osebnega dostojanstva. Tehtanje varstva osebnostnih pravic nasproti pravice do svobode izražanja, na katero se sklicuje tožeča stranka, se zato ne izide v korist tožeče stranke.

60Pritožnica z navedbami, da druga tožnica ni ničesar objavila in ni podana njena pasivna legitimacija za odstranitvene zahtevke, ne more uspeti. Tožena stranka je v nasprotni tožbi navedla, da sta tožnici povezani in delujeta skupaj ter usklajeno v zvezi s spornimi objavami, ki so bile objavljene pretežno na spletni strani in facebook profilu druge tožnice. Slednje je po vpogledu prilog (B13 in B 14) ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Posplošeno pritožbeno zatrjevanje o neobstoju legitimacije, je glede na navedeno neutemeljeno. Tožeča stranka ni navedla prepričljivih argumentov, zakaj druga tožnica z navedenimi objavami ni bila povezana in tudi ne, da tožnici nista usklajeno in skupaj delovali v zvezi z navedenimi objavami. Trditveno in dokazno breme v zvezi z neobstojem navedenih dejstev je bilo na tožeči stranki, saj gre za dejstva, ki izhajajo povsem iz njene sfere. Slednje velja tudi za nedeljivost njune obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje zahtevku za solidarno odstranitev objav obeh tožnic utemeljeno ugodilo.

Sklepno

61Pritožbeno sodišče je odgovorilo na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobene od kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

62Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške odgovora na tožbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP). Potrebni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo znašajo: 1625 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tarifna št. 21/1 v zvezi s tarifno št. 18 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), 20 % za zastopanje več strank (tretji odstavek 7. člena OT, 2 % materialni stroški do 1000 točk in 1% nad 1000 točk (11. člen OT) ter 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR stroški odgovora na pritožbo znašajo 1.448,99 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki stroške plačati v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Konvencija o podeljevanju evropskih patentov - Evropska patentna konvencija (Uradni list RS-MP, št. 19/2002, neuradno prečiščeno besedilo EPK, kot velja od 13.12.2007).
² Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 100/2013 in 23/2020).
³ Protokol o razlagi 69. člena Konvencije o podeljevanju evropskih patentov (Uradni list RS- MP, št. 19/2002).
⁴ Sodba Eli Lilly v Actavis UK Ltd Ors (2017) UKSC 48 z dne 12. julija 2017 (2017).
⁵ Schramm, Der Patentverletzungsprozess, 2005, r. št. 60.
⁶ T. Kuhnen, Handbuch der Patentverletzung, 2016, (r. št. 98-102).
⁷ BGH GRUR Batteriekastenschnur (Accumulator box cord) X ZR 33/88 (1989)
⁸ . V tenorju Z1 je izum definiran tako: „Platforma za pritrditev smučarske vezi (71) na smučko (5) sestoječega iz pritrdilnega sklopa (1), ki obsega vsaj osnovno ploščo (11), ki je prirejena za pritrditev na zgornjo površino (50) smučke (5) v vsakokrat izbranem območju smučarske vezi (7), omenjen pritrdilni sklop (J) pa je pri tem prirejen za prejem za zadržanje smučarskega čevlja (6) v želenem položaju predvidenih prednjega sklopa (71) in zadnjega sklopa (72) smučarske vezi (7), označena s tem, da je elastično deformabilna osnovna plošča (11) prirejena za prejem prednje pozicirne plošče (12) in zadnje pozicionirne plošče (13), katerih položaj na omenjeni osnovni plošči (11) je možno izbrati v odvisnosti od želenega položaja obeh sklopov (71, 72) smučarske vezi (7), da je nadalje na prednji pozicionarni plošči (12) predvidena prednja nosilna plošča (2), ki je predvidena za prejem prednjega sklopa (71) smučarske vezi (7) in s prednjo pozicionirno ploščo (12) povezana preko dvojice, po eni strani v vrtiščih (210, 220) na pripadajoči pozicionirni plošči (12) in po drugi strani v vrtiščih (201, 202) na omenjeni nosilni plošči (2) členkasto vpetih ročic (21,22), namreč notranje ročice (21) in zunanje ročice (22) in da je na zadnji pozicionirni plošči (13) predvidena zadnja nosilna plošča (3), ki je predvidena za prejem zadnjega sklopa (72) smučarske vezi (7) in z zadnjo pozicionirno ploščo (13) povezana preko dvojice po eni strani v vrtiščih (301, 302) na omenjeni nosilni plošči (3) členkasto vpetih ročic (31, 32), namreč notranje ročice (31 in zunanje ročice 32)“.
⁹ Primerjaj sodbo BGH GRUR X ZR 33/88 (1989).
¹⁰ Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga stran 154 in 155.