VSC Sklep I Cp 476/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke zoper toženo stranko v vsebini, povzeti v izreku izpodbijanega sklepa (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

2Zoper sklep se tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Povzema, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica pri izvajanju svoje dejavnosti sicer motena, zaradi česar je in bo izvajanje njene dejavnosti teoretično ogroženo, zaradi česar ji lahko nastane določena škoda, vendar je ta nadomestljiva. S tem se tožeča stranka ne strinja in meni, da je izkazala možnost nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Navaja, da je v okviru obstoja terjatve uveljavljala poseg v stabilnost objekta in v okviru tega posega zatrjevala navrtanje lukenj v konstrukcijo objekta, kar pa ni bilo predmet inšpekcijskega postopka, na katerega se sklicuje sodišče pri odločitvi o tem, da posegov v konstrukcijo objekta ni bilo. Odločitev sodišča je neutemeljena, saj sodišče ni celovito presojalo vseh trditev in predloženih dokazov. Kot izhaja iz odgovora inšpektorata, je gradbeni inšpektor opravil ogled objekta dne 6. 8. 2021, ugotovil preboj stene v velikosti 5,10 x 3,5 metra, odstranjena je bila fasadna obloga in del stene iz siporeks blokov. Iz izjave inšpektorja jasno izhaja, da vrata še niso bila montirana, iz fotografij, ki jih je v spis predložila tožeča stranka pa so vidne navrtane luknje v konstrukcijo že po tem, ko so bila vrata montirana, saj je iz fotografij razviden tudi del že montiranih vrat. Vse to dokazuje, da inšpektor ni popolnoma ugotovil dejanskega stanja, saj je bil na objektu v času, ko je bil poseg v fazi izdelave in še ni bil zaključen. Fotografije lukenj v konstrukcijo je tožnica posnela kasneje, ko so bila vrata že zgrajena. Glede na navedeno ostaja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri oceni, da posega v konstrukcijo objekta ni bilo, pri tem pa ni celovito presojalo vseh trditev in predloženih dokazov. Ob zaključku, da tožena stranka vrat ne bo uporabljala po nepotrebnem, je sodišče prekoračilo trditveno podlago, ker tožeča stranka ne zatrjuje, da bi tožena stranka iz objestnosti odpirala vrata ali jih puščala odprta, temveč zatrjuje, da že zato, ker je bil poseg izveden na način, da posega v konstrukcijo objekta, že sama običajna uporaba vrat lahko povzroči nastanek težko nadomestljive škode in nastanek dodatnih posledic. Navaja, da se je v utemeljevanje težko nadomestljive škode sklicevala tudi na nepremoženjsko škodo, ki ji lahko nastane, to je izguba ugleda pri poslovnih partnerjih, v podkrepitev pa je pojasnila, da ima širok krog velikih poslovnih partnerjev, ki zahtevajo nenehno odzivnost in bi nenadna motnja ali prekinitev izvajanja dejavnosti pomenila za tožečo stranko težko nadomestljivo škodo. Izguba ugleda pravne osebe predstavlja nepremoženjsko škodo, o čemer se sodišče v razlogih ni opredelilo in je izpodbijani sklep ostal neobrazložen, posledično pa odločba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba tudi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se pogoj nastanka neznatne škode ne more uporabiti v konkretnem primeru. Neznatna škoda iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, ki se po tretjem odstavku 272. člena ZIZ uporablja tudi glede začasne odredbe o zavarovanje nedenarne terjatve, je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Upnik mora navesti in verjetno izkazati take okoliščine, ki opravičujejo sklepanje, da bo dolžniku nastala le neznatna škoda. Po prepričanju tožeče stranke je to zadosti konkretno navedla in izkazala. Tožena stranka ima za prehajanje v in iz poslovnega prostora na voljo dva skupna vhoda v objekt, ki ju je sicer vseskozi koristila in ju koristi še zdaj, koristijo ju tudi ostali etažni lastniki. Tudi če bi se začasna odredba tekom postopka izkazala na neutemeljeno, torej ne bi pretrpela nobenih hujših posledic, saj ima za prehajanje nemoten dostop drugje in če zadošča za ostale etažne lastnike, ni razloga, da ne bi tudi toženi stranki. Tožena stranka ima vrata nameščena, prehajanje v in iz prostora zagotovljeno, zgolj velikih dvižnih vrat ne bi mogla uporabiti, kar pa predstavlja neznatno škodo, saj je bila tožena stranka lastnik dela v etažni lastnini tudi pred namestitvijo vrat in ga je normalno uporabljala, tako bi ga lahko tudi kljub izdani začasni odredbi. Neutemeljeno je sodišče odločilo tudi, da škoda ni neznatna, ker se sicer tožena stranka ne bi odločila za takšno precej drago investicijo, pri čemer glede tega, da gre za precej drago investicijo sodišče odločilo mimo trditvene podlage, saj je očitno spregledalo, da je bila tožena stranka lastnik spornega dela že pred posegom, ga uporabljala, pa velikih industrijskih vrat ni potrebovala, torej ne gre za nujno potrebo po velikih vratih, temveč prej za udobje. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži vse stroške postopka, podredno, da sklep razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe tožeče stranke izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljajo določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno povzelo. Pravilno je pojasnilo, da se za izdajo začasne odredbe zahteva nižji dokazni standard (stopnja verjetnosti), s katero mora predlagatelj začasne odredbe (tožeča stranka) izkazati v predlogu podane trditve, s katerimi utemeljuje obstoj zakonsko predpisanih pogojev za izdajo začasne predlagane odredbe. Sklep je obrazložen in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da je omogočen pritožbeni preizkus. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ zato ni utemeljen.

5Tožeča stranka je izdajo začasne odredbe predlagala v pravdnem postopku, v katerem z vloženo tožbo uveljavlja zahtevek za prenehanje in prepoved vznemirjanja lastninske pravice. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo ob zaključku, da je tožeča stranka sicer uspela s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati verjetnost obstoja nedenarne terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ, kar je obrazložilo v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in čemur pritožba ne nasprotuje, ni pa uspela izkazati potrebnega nadalje alternativno predpisanega pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, na pogoj iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi z tretjim odstavkom 270. člena ZIZ pa se tožeča stranka glede na vsebino začasne odredbe ne more uspešno sklicevati, tudi sicer pa tudi tega pogoja tožeča stranka ni uspela izkazati.

6Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka z navedbami v predlogu in predloženimi dokazi ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode. Težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, saj ZIZ ne določa, kakšna je škoda, ki jo je težko nadomestiti, zato je obstoj le-te predmet presoje sodišča v vsakem posameznem primeru. Ob tem je pravilno poudarilo, da se ta pravni standard po sodni praksi razlaga ozko in strogo, pri čemer je dodati, da to velja še posebej, ko je predlagana regulacijska začasna odredba, kot je primer tudi v predmetni zadevi.

7Pritrditi je zaključku, da je tožeča stranka pri izvajanju svoje dejavnosti občasno (v trenutku dvigovanja ali spuščanja vrat, na katere meri vsebina začasne odredbe, pa tudi tožbeni zahtevek) motena, zaradi česar je in bo izvajanje oteženo (zaradi vibracij in hrupa) in teoretično ogroženo, za kar ji lahko nastaja določena škoda, vendar pa je ta nadomestljiva. Pritrditi je tudi zaključku, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega nastanka težko nadomestljive škode glede zatrjevanj o ogroženosti njenega nadaljnjega poslovanja, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot tudi glede zatrjevanj, da se je zaradi ravnanj tožene stranke zmanjšala stabilnost objekta, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje. V okviru trditev glede težko nadomestljive škode v predlogu je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo tudi kot dokaz predloženo obvestilo Inšpektorata RS za okolje in prostor, UE ... z dne 30. 8. 2021¹. Presoje in razlogov sodišča prve stopnje o tem pritožba ne more izpodbiti s pritožbenim poudarjanjem, da je glede obstoja terjatve tožeča stranka v okviru zatrjevanega posega v stabilnost objekta navajala tudi navrtanje lukenj v konstrukcijo objekta, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je verjeten obstoj terjatve tožeča stranka uspela izkazati, čemur pritožbeno ni nasprotovano, niti z dodatnim pojasnjevanjem in s tem nedopustnim pritožbenim nadgrajevanjem predloga za izdajo začasne odredbe z navedbami glede obsega inšpekcijskega pregleda in navedbami o po inšpektorju nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker je bil na objektu v času, ko je bil poseg v fazi izdelave in še ni bil zaključen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi navedbe glede izgube ugleda pri poslovnih partnerjih². Kot izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe, je tožeča stranka trditve o tej škodi vzročno povezala z možnostjo nenadne prekinitve izvajanja dejavnosti, moteno zmožnostjo elektronske in druge komunikacije ali delovanja elektronske opreme, zaradi posledice posegov tožene stranke, do česar se je sodišče prve stopnje glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode kot neizkazane že ustrezno opredelilo z razlogi v točki 9 obrazložitve. Zato pritožba tudi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanega nastanka nepremoženjske škode, ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o neizkazani verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode.

8Glede na vsebino predlagane začasne odredbe gre za regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, ki je namenjena začasni ureditvi spornega razmerja in ne za zavarovalno začasno odredbo (katere osnovni namen je v zavarovanju prihodnje izvršbe). Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da je uporaba določbe tretjega odstavka 270. člena ZIZ, ki določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ upoštevna le pri zavarovalnih začasnih odredbah, za kar pa v konkretnem primeru glede na vsebino začasne odredbe ne gre³. Zato pritožba tudi z zavzemanjem za drugačno stališče ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Ob tem je dodati, da razlogi sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tudi ne bi bil pravilen zaključek, da bi prepoved uporabe vrat tožencu povzročila le neznatno škodo glede na to, da se je slednji načrtno odločil za takšno precej drago investicijo, predstavljajo le dodaten argument, ki glede na prej obrazloženo tudi ni odločilen in zato ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa. Zato pritožba tudi s pritožbenimi navedbami, da je v tem delu sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o neutemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.

9Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, očitek o bistvenih kršitvah določb postopka ni utemeljen, pritožbeno sodišče pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato njenih pritožbenih stroškov ni šteti kot potrebnih stroškov postopka zavarovanja in jih bo zato tožeča stranka morala kriti sama.

¹ Primerjaj priloga A 9 v spisu.
² Primerjaj obrazložitev izpodbijanega sklepa v točki 8.
³ Primerjaj 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.