VSC Sklep PRp 163/2021

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se v celoti glasi:

″Mladoletni N. B., rojeni ... v ., EMŠO: ..., stalno stanujoči T..., dijakinji Srednje ekonomske šole ..., nekaznovani, državljanki Republike Slovenije,

se za prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru in prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru izreče vzgojni ukrep –

ukor.‶

II. Sicer se pritožba zavrne in v preostalih delih izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod I. točko izreka postopek o prekršku zoper mladoletno obdolženko zaradi prekrškov po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 ustavilo na podlagi drugega odstavka 185. člena Zakona o prekrških (ZP-1), pod II. točko pa ustavilo postopek o prekršku zoper mladoletnico zaradi prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker ni dokazano, da je mladoletnica storila prekršek. Pod III. točko izreka je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2Zoper tak sklep se pritožuje predlagatelj zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter smiselno zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču očita, da je nepravilno uporabilo določbe 185. člena ZP-1 ter 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost sklepa. V zvezi s 1. točko izreka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se mladoletnici izreče vzgojni ukrep – ukor, v zvezi z odločitvijo pod 2. točko izreka sklepa pa predlaga, da se v postopku zaslišijo še preostale v obdolžilnem predlogu navedene priče.

3Pritožba je delno utemeljena (glede prekrškov pod točko I. izreka).

4Predlagatelj je v obdolžilnem predlogu takrat mladoletni obdolženki očital, da je storila prekrške po prvem in drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 ter prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 s tem, ko se je 22. 9. 2020 ob 15.06 uri na avtobusu podjetja N. d.o.o., reg. št. SG ..., na avtobusnem postajališču v neposredni bližini objekta V..., na javnem kraju prepirala, vpila in nedostojno vedla do šoferja avtobusa, prav tako pa se je nedostojno vedla do uradne osebe pri uradnem poslovanju s tem, ko je policista zmerjala z besedama ″banda podkupljena‶, pri tem pa tudi ni upoštevala zakonitega ukaza uradne osebe, ko sta jo policista večkrat pozvala, da naj pokaže osebni dokument zaradi ugotovitve identitete.

5Mladoletna obdolženka je v pisnem zagovoru zanikala storitev očitanih prekrškov in pojasnila, da sicer res ob vstopu na avtobus ter med vožnjo z avtobusom ni uporabljala zaščitne maske, saj ji to ne nalaga noben obvezujoč pravni predpis in ker s tem ni storila nič protipravnega, policisti niso imeli zakonske podlage za preverjanje njene identitete in je bil ukaz policistov, da naj izroči osebno izkaznico oziroma osebni identifikacijski dokument in da naj zapusti avtobus, nezakonit. Prav tako sta jo policista na silo odvlekla z avtobusa ter nezakonito uporabila prisilna sredstva. Zanikala je, da bi policistoma rekla ″banda podkupljena‶ in da naj bi z nogami brcala, in navajala, da jima je izrekla besedi ″banda pokvarjena‶, pri čemer je prepričana, da takšni besedi v tistem trenutku nista predstavljali nedostojnega vedenja, saj sta bili izrečeni kot odziv na grobo in nezakonito postopanje policistov.

6Sodišče prve stopnje je po podanem zagovoru obdolženke izvedlo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo poslujoča policista Dušana Lampreta in Roka Ulesa, voznika avtobusa J. G. ter obdolženkino zakonito zastopnico ter na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je obdolžena mladoletnica kljub zanikanju s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake prekrškov po drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da sta policista skladno in prepričljivo izpovedala, da ju je mladoletnica pričela zmerjati in žaliti z besedami ″banda podkupljena‶, ter da je tudi sama v zagovoru navedla, da je izrekla besedi ″banda pokvarjena‶. Nadalje je zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da ni upoštevala ukazov pooblaščenih uradnih oseb, saj sta policista jasno in prepričljivo izpovedala, da sta oba mladoletnico večkrat pozvala, da jima izroči dokument ali jima pove ime in priimek, da bo izveden postopek identifikacije, pa kljub temu v postopku ni sodelovala niti po tem, ko ji je bilo večkrat pojasnjeno, da bodo v nasprotnem primeru uporabljena prisilna sredstva.

7Kljub temu je sodišče prve stopnje ocenilo, da mladoletnici za očitana prekrška ne bi bilo smotrno izreči sankcije. Tako oceno je sodišče prve stopnje utemeljilo z navedbami, da mladoletnica do sedaj še ni bila obravnavana za noben prekršek, da gre za enkraten dogodek v njenem življenju, da je še dijakinja brez lastnih dohodkov in jo preživljajo starši, da je sicer urejena oseba, s katero ni vzgojnih težav, da redno obiskuje šolo ter jo uspešno izdeluje. Pri tem je upoštevalo tudi izpovedbo zakonite zastopnice, da s hčerko nima nobenih težav, da šolo redno obiskuje, da se doma o vsem sproti pogovorijo in da je bila hči ob prihodu na kraj dogodka vklenjena, prestrašena, da se je tresla in bo tem jokala. Sodišče prve stopnje je tako prepričano, da je ta dogodek bil za mladoletnico velika lekcija. Glede na povzeto obrazložitev izpodbijanega sklepa prekrškovni organ sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zmotno uporabilo 185. člen ZP-1 ter 34. člen ZP-1.

8V skladu z drugim odstavkom 185. člena ZP-1 lahko sodnik, ki vodi postopek o prekršku proti mladoletniku, s sklepom ustavi postopek, če med postopkom spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči sankcije in da lahko v ta namen zahteva poročila od mladoletnikovih staršev oziroma skrbnika ter od drugih oseb in ustanov. Pri uporabi te določbe je potrebno upoštevati, da je zakonsko urejanje problematike obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj in prekrškov zaznamovana z doktrino parens patrie, po kateri država prevzema starševsko vlogo in (paternalistično) določa, kaj je najbolje za mladoletnikov nadaljnji razvoj.¹ Zato je v skladu s 182. členom ZP-1 v postopku o prekršku proti mladoletniku treba poleg dejstev, ki se nanašajo na prekršek, zlasti ugotoviti mladoletnikovo starost in okoliščine, ki so potrebne za presojo njegove duševne razvitosti, preučiti okolje in razmere, v katerih mladoletnik živi ter druge okoliščine, ki zadevajo njegovo osebnost. Pri izbiri vzgojnega ukrepa pa je v skladu s 34. členom ZP-1 treba upoštevati mladoletnikovo starost, njegovo duševno razvitost, psihične lastnosti, njegova nagnjena, nagibe, iz katerih je storil prekršek, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo prekrška, ali mu je že prej izrečeni vzgojni ukrep ali globa in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da bo najbolj dosežen namen vzgojnega ukrepa.

9Iz prepričljivih in skladnih izpovedb policistov izhaja, da se je mladoletna obdolženka precej vztrajno in intenzivno zoperstavljala ukazom policistov, ki sta opravljala svoje zakonske naloge, in ju pri tem tudi žalila. V nasprotju z mnenjem mladoletne obdolženke je bilo namreč postopanje policistov, ko so od nje zahtevali naj se identificira z osebnim dokumentom ali vsaj z navedbo imena in priimka, zakonito, saj je v času obravnavanega dogodka veljalo, da je zaradi neupoštevanja obveznosti nošenja zaščitne maske predstavlja prekršek. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da sta bila policista dolžna preiskovati sum naznanjenega prekrška po določbi iz Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) ne glede na to, da je kasneje sodna praksa zavzela stališče, da za ukrep nošenja maske v zaprtih prostorih v določbi prvega odstavka 39. člena ZNB ni pravne podlage. Mladoletna obdolženka bi tako ne glede na svoja prepričanja morala ravnati v skladu z ukazi policistov in se identificirati, ugovore glede zakonitosti ukrepanja pa uveljavljati v za to ustreznih postopkih. Ravnanje mladoletne obdolženke pa ni ostalo zgolj pri neupoštevanju ukazov policistov, ki sta jo na posledice takega vedenja tudi večkrat opozorila, temveč se je odklonilen odnos do uradnih oseb celo stopnjeval tako, da je policista začela žaliti in zmerjati ter s aktivno upirati. Tako so utemeljene tudi pritožbene navedbe, da ravnanje mladoletnice, kot je opisano v obdolžilnem predlogu in izhaja iz izpovedb zaslišanih policistov, kaže na veliko stopnjo predrznosti mladoletne obdolženke do poslujočih policistov, ki ju je ob tem žalila z nedostojnimi izrazi, saj je nenazadnje ta predrznost po intenziteti ekskalirala do te mere, da sta bila policista primorana uporabiti prisilna sredstva. Pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da je mladoletna obdolženka ob storitvi prekrška bila že skoraj polnoletna (18 let je dopolnila dva dni po strojenem prekršku), kar pomeni, da je tudi njena duševna razvitost praktično bila na stopnji odrasle osebe in bi glede na njeno starost v času storitve prekrška in njeno duševno razvitost bilo pričakovati, da bo njeno vedenje do policistov pri uradnem poslovanju dostojno, četudi se z ukrepi, ki jih je sprejela Vlada Republike Slovenije v zvezi s prizadevanji za omejevanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 ne strinja. Ne glede na to, da se storilka ni strinjala z ukrepi vlade in obveznostjo nošenja mask ter ne glede na to, da je bila prepričana, da je odlok vlade, ki zapoveduje obveznost uporabo zaščitne maske med vožnjo z javnimi prevoznimi sredstvi nezakonit, oziroma, da neupoštevanje te obveznosti ne predstavlja prekrška, bi morala mladoletnica ohraniti primeren in dostojanstven odnos do pooblaščenih uradni oseb in upoštevati njihove ukaze.

10Nadalje pa na neustrezen odnos do avtoritete, ki jo predstavljajo pooblaščene uradne osebe, kaže tudi vztrajno zanikanje prekrškov in izražanje prepričanja, da z besedami ″banda pokvarjena‶ ni žalila policistov. Tako zanikanje oziroma relativiziranje besed izrečenih uradnim osebam pri uradnem poslovanju kaže na pomanjkljivo spoštovanje do uradnih oseb, kar poleg zgoraj navedenega kaže na to, da uporaba določbe drugega odstavka 185. člena ZP-1 kljub dosedanji nekaznovanosti mladoletne obdolženke ter izpovedbe njene zakonite zastopnice, da redno izpolnjuje svoje šolske obveznosti in da z njo nima vzgojnih težav, ni ustrezna in pritožba ima prav, da je mladoletni obdolženki vendarle potrebno izreči vzgojni ukrep.

11Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, zlasti pa ob dejstvu, da je po izpovedbi njene zakonite zastopnice mladoletna obdolženka kljub vsemu bila vidno pretresena in objokana in je celoten dogodek zanjo bil velika lekcija, je pritožbeno sodišče ocenilo, da zadošča izrek ukora kot najmilejšega vzgojnega ukrepa, saj je glede na siceršnjo predhodno nekaznovanost in vedenjsko neproblematičnost pričakovati, da bo že s takim ukrepom dosežen namen izreka vzgojnega ukrepa tj. da mladoletna obdolženka v bodoče ne bo več tako ravnala v odnosu s policisti.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo v I.) točki izreka tako, da je mladoletnici za prekrška po prvem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 izreklo vzgojni ukrep ukor (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

13Pritožba pa je neutemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o ustavitvi postopka o prekršku po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, ki naj bi ga mladoletna obdolženka storila na škodo voznika avtobusa J. G. Za obstoj prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 mora biti poleg samega nedostojnega ravnanja obdolženca izkazana tudi posledica takšnega ravnanja, ki se kaže v obliki vznemirjenosti, ogroženosti ali razburjenosti pri oškodovancu. Glede na to, da je zaslišani voznik avtobusa izpovedal, da se mladoletna obdolženka ob vstopu in med samo vožnjo ni prepirala z njim, da ni vpila niti se ni nedostojno vedla, ter da se ob dogodku ni počutil ogroženo, da ni bil vznemirjen ali razburjen, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno štelo, da storitev prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 mladoletni obdolženki ni dokazana in je tako utemeljeno ustavilo postopek o prekršku zaradi nedokazanosti. Pritožbeni predlog, da bi se v postopku zaslišalo še preostale navedene priče v obdolžilnem predlogu v zvezi z dokazovanjem prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 je brezpredmeten, saj ob jasni izpovedi samega oškodovanca, da se ni počutil ogroženega, vznemirjenega ali razburjenega zaradi ravnanja mladoletne obdolženke, ki med vožnjo z avtobusom ni želela uporabljati zaščitne maske, z zaslišanjem prič glede samega vedenja obdolženke ne bi moglo priti do drugačnih zaključkov glede dokazanosti prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1. Pa tudi sicer pritožbeni razlogi iz 3. točke člena 154 ZP-1 (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje) ni dopusten. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi mladoletni obdolženki izreklo vzgojni ukrep, v odločitev glede stroškov postopka, ki jih po odločitvi sodišča prve stopnje bremenijo proračun, ni spremenilo, saj prvi odstavek 187. člena ZP-1 določa, da mladoletnik in oseba iz 172. člena tega zakona ne plača stroškov postopka o prekršku in se mu ne more v postopku o prekršku naložiti izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka, razen če mu je bila izrečena globa.

¹ Tako Matej Perpar v Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 736.