UPRS Sodba I U 1469/2018-14

Tožba se zavrne.

1Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... zavrgla kot prepozno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se po četrtem odstavku 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) uporablja, razen če je v tem zakonu določeno drugače. V obrazložitvi navaja, da je tožnik zahtevo priporočeno na pošti oddal 7. 6. 2018, kar je po poteku roka, ki ga v prvem odstavku 11. člena za vložitev zahteve za verifikacijo določa ZNISESČP.

2Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je zahtevo za verifikacijo vložil prepozno, ker je bil zadnja leta bolan, za predpisani rok pa je izvedel šele maja 2018. V takratnem okolju in načinu življenja ni imel možnosti izvedeti za ta rok, pri čemer prepozno vložena zahteva za verifikacijo tudi ne sme biti razlog za neizplačilo njegovega privarčevanega denarja. Je upokojenec z nizko pokojnino in bi mu bil ta denar več kot potreben. Tožbi prilaga še fotokopijo osebne izkaznice, pogodbe o vezavi deviznih sredstev in izpiska poizvedbe glede stanja na računu z dne 11. 7. 1997.

3V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in izpostavlja, da 11. člen ZNISESČP določa, da upravičenci zahteve za verifikacijo vložijo od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Zakonodajalec je očitno presodil, da je 25-mesečni rok za vložitev zahteve ustrezno dolgo obdobje, da bi se upravičenci seznanili s predpisom in pravočasno podali svoje zahteve, čemur je bil namenjen tudi javni poziv, objavljen pred začetkom roka za vlaganje zahtev. Navaja še, da je tudi sama dovolj zgodaj opozarjala morebitne upravičence na iztek roka z ažurnimi objavami na svoji spletni strani. Mehanizem ZNISESČP je obravnavalo tudi že ESČP, ki je v celoti potrdilo ustreznost zakonskih določb in sheme za poplačila varčevalcev, prav tako pa je Odbor ministrov Sveta Evrope zaključil nadzor. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju zahteve tožnika za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge, št. knjižice ali računa ... .

6Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017.

7Tožnik v tožbi ni prerekal ugotovitve toženca, da je zahtevo, s katero je zahteval verifikacijo vloge št. ..., vložil po roku iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, temveč je v tožbi tudi sam navedel, da je zahtevo vložil po tem roku.

8Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe Ališić vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih vložnikov zahtev, bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajsetmesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Sam razlog sprejetja ZNISESČP je bil v odpravi neenakopravnosti, ki so je bili deležni imetniki deviznih vlog v podružnicah Ljubljanske banke v Sarajevu in Zagrebu.

9Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Petindvajsetmesečno obdobje predstavlja tako razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženki. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP posredno izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).

10Glede na to, da je tožnik svojo zahtevo nesporno vložil po izteku tega roka, ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženka zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP (ki se v postopku verifikacije uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP) pravilno zavrgla. Pri tem sodišče pojasnjuje, da bi toženka v skladu z zakonom vsebinsko utemeljenost zahteve za verifikacijo lahko ugotavljala šele, če bi bile izpolnjene vse formalne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (ki pa v predmetni zadevi niso bile izpolnjene).

11Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, prav tako pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12Tožnik stroškovnega zahtevka ne postavlja.

13Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da je bila zahteva za verifikacijo devizne vloge priporočeno po pošti oddana šele 7. 6. 2018), ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Ker je bilo za odločitev pravnorelevantno dejstvo med strankama nesporno, pa bi bilo dokazovanje z vpogledom v fotokopijo pogodbe o vezavi deviznih sredstev in izpiske poizvedbe glede stanja na računu z dne 11. 7. 1997 nepotrebno.

14V zadevi je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.