VSRS Sodba II Ips 542/2008

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan toženki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.425,14 EUR.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 20.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je kršila njegovo osebnostno pravico s tem, da je proti tožniku brez vsake podlage sprožila sodni postopek za povrnitev škode zaradi primanjkljaja mesa.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi „kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava“. V pritožbenem postopku je tožeča stranka uveljavljala med drugim pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pri tem se je med drugim sklicevala na izjavo direktorja tožene stranke, povzeto v časopisu A. in na izpovedbo priče D. O. v nekem drugem postopku, ki sta narekovali drugačen sklep o dejanskem stanju. Sodišči se do teh navedb in dokazov nista opredelili. V obrazložitvi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ni logično, da podjetje, ki ugotavlja primanjkljaj 80.000.000 do 100.000.000 SIT, toži le na vračilo 56.935,80 SIT. Sodišči se tudi nista izrekli o nespornih okoliščinah, da je tožnik za disciplinski postopek, ki je tekel proti njemu, izvedel šele tri leta po končanju postopka. Navedbe so pomembne, ker sta sodišči ugotovili, da sta disciplinski postopek in postopek o odpovedi pogodbe o zaposlitvi potekala normalno. Revident je v postopku na prvi stopnji predložil overjene prevode zakonskih odločb in sodne prakse iz Nemčije, Francije in ZDA. V pritožbi je dodal še pravna mnenja priznanih pravnih strokovnjakov. Vsi omenjeni viri puščajo široko odprta vrata takšni razlagi odškodninskih predpisov, ki odškodninsko sankcionirajo nedobroverno vodenje pravnih postopkov. V nasprotju s tem, se drugostopenjsko sodišče predvsem zadovolji s sankcijo plačila stroškov postopka ob izgubljenem sodnem postopku. Takšna razlaga materialnopravnih predpisov je po prepričanju revidenta preozka in napačna. Stališče revidenta je tudi, da sta se sodišči brez posebnega oklevanja postavili na stran močnejše stranke v smislu konkretnega sodnega postopka in tudi v širšem smislu procesa privatizacije, katerega delček je zgodba revidenta.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena toženki, ta pa je nanjo odgovorila in zahtevala povrnitev stroškov.

5Revizija ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi upoštevalo navedbe pritožbe, ki so bile odločilnega pomena v zvezi z (ne)utemeljenostjo tožbenega zahtevka.(1) Zato ni mogoče upoštevati posplošenih revizijskih trditev o procesnih kršitvah.

7Tožnikov odškodninski zahtevek je oprt na trditev, da je toženka „neupravičeno in nedobroverno“ sprožila sodni postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani za plačilo odškodnine v znesku 56.935,80 SIT. Toženka naj bi s tem hotela prikriti dejanske tatvine mesa, za katere so bili odgovorni drugi. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na naslednjih revizijsko neizpodbojnih(2) dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje:

- toženka je pred vložitvijo tožbe izpeljala disciplinski postopek in izdala sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da je tožnik s svojim malomarnim ravnanjem na delovnem mestu toženki povzročil škodo;

- toženka je v dokaz svojim trditvam pred delovnim in socialnim sodiščem navedla različne listine in predlagala zaslišanje več prič;

- zaradi neizvedenega dokaza zaslišanja prič, ki jih je predlagala toženka, je višje delovno in socialno sodišče razveljavilo sodbo v zavrnilnem delu;

- v ponovljenem postopku je nato toženka leta 2000 umaknila tožbo, zaradi nasprotovanja tožnika pa se je odpovedala tožbenemu zahtevku;

- toženka se je odločila za umik tožbe, ker so ji zaradi dolgotrajnosti postopka nastajali veliki stroški in je vedela, da od tožnika zaradi njegove nezaposlenosti ne bo mogla izterjati odškodnine.

8Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti.(3) Odškodninska obveza iniciatorja sodnega postopka je praviloma lahko podana takrat, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali pa iz zlorabe postopka. Prvi primer je lahko podan takrat, kadar stranka začne postopek očitno brez utemeljitve. V drugem primeru gre za napačno uporabljanje postopka, ki je sicer sam po sebi upravičen, za namen, ki ni tisti, zaradi katerega je bil postopek ustanovljen. V slednjem primeru oškodovancu ni treba dokazovati, da bi se sporni postopek zaključil v njegovo korist, mora pa seveda dokazati namen oškodovalca da zlorabi postopek zato, da bo dosegel nedopusten cilj. Odločitev sodišča, da toženka ni ravnala protipravno, ko je vložila tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani je pravilna, glede na navedena ugotovljena dejstva, saj toženka v pravdi ni uveljavljala očitno neutemeljenega zahtevka. Tožnik tudi ni ustrezno substanciral trditve, da je toženka s postopkom proti tožniku hotela prikriti dejanske tatvine mesa, za katere so bili odgovorni drugi, tako da bi sodišče lahko odločalo o toženkini odgovornosti zaradi morebitne zlorabe postopka. Pritožbeno sodišče je zato v materialnopravnem smislu pravilno zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

9Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP. Odločitev o stroških ima podlago v prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 360. člena in 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj 16. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.