VSRS Sodba III Ips 39/2020

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se:

a) v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

b) v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.009,64 EUR stroškov revizijskega postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 134658/2016 z dne 21. 12. 2016, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo terjatve v višini 8.627,94 UER z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2016 dalje ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2017 dalje do plačila, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. in II. izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 8.627,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh od prejema sodbe. Temu ustrezno je odločilo o povrnitvi stroškov postopka.

3Tožena stranka je v skladu s sklepom III DoR 6/2020 z dne 18. 5. 2020 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži celotne stroške postopka toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Tožeči stranki naj naloži plačilo stroškov postopka.

4Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 6/2020 z dne 18. 5. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali navedba upravičenca v kontragarancijski pogodbi vpliva na vsebino zaveze tožene stranke kot poroka iz naslova garancije, glede na to, da v kontragarancijski pogodbi upravičenec iz kontragarancije ni enak kot v kontragaranciji?

Okvir spora in dejansko stanje zadeve

6V revizijskem postopku so pravnorelevantna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili sodišče prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP):

- A., d. o. o. (v nadaljevanju A.), je bil glavni izvajalec gradbenih del na mladinsko turistični infrastrukturi – upravni zgradbi v Kulturni coni P. za investitorja D., A. je z družbo B., d. o. o., sklenil podizvajalsko pogobo (le) za strojne inštalacije na tem objektu.

- V zvezi s celotnim projektom je Banka C., d. d., po nalogu A., 21. 4. 2011 v korist upravičenca D. (naročnik del) izdala Garancijo (če A. ne bi odpravil pomanjkljivosti skladno z Gradbeno pogodbo z dne 6. 7. 2010, investicijami v ta center) na prvi poziv.

- Za zavarovanje te Garancije so tožeča stranka kot garant (takrat še kot Banka E. d. d., oz. Banka F.. d.d., ki se je pripojila Banki C. d.d.), družba B., d. o. o., kot naročnik Kontragarancije (kot podizvajalec del po podizvajalski pogodbi z glavnim izvajalcem del A.) in zastavitelj (H. H. kot solidarni porok) ter tožena stranka (prej B. MTI, d.o.o.) kot porok, 14. 6. 2011 sklenili Kontragarancijsko pogodbo.

- V Kontragarancijski pogodbi je bilo med drugim določeno, da Banka E. d.d. izdaja kontragarancijo, opredeljena je vrsta kontragarancije (za odpravo napak v garancijski dobi), določen namen kontragarancije (v točki 1. 3.: v skladu s Podizvajalsko pogodbo sklenjeno med A., in B., d. o. o., katere predmet je izvedba tam navedenih strojnih del na mladinski zgradbi – cona P.), znesek in veljavnost kontragarancije ter upravičenec iz kontragarancije (A. – glavni izvajalec). V poroštveni izjavi iz 3. 3. točke se je toženka solidarno zavezala, da bo banki poravnala vse obveznosti naročnika kontragarancije družbe B., d. o. o., iz te pogodbe. Navedeno je tudi, da solidarni porok odgovarja banki kot glavni dolžnik za celotno obveznost naročnika kontragarancije iz te pogodbe.

- Kontragarancija je bila na podlagi te pogodbe izdana 16. 6. 2011, vendar ne v korist A., ki je kot upravičenec naveden v Kontragarancijski pogodbi in vlogi naročnika B., d. o. o., za izdajo kontragarancije, ampak v korist Banke C., d. d., za namen poplačila zneska, ki bi ga Banka C., d. d., na podlagi Garancije izplačala upravičencu iz Garancije (D.).

- Toženka ni bila seznanjena, ne ob sklenitvi Kontragarancijske pogodbe in tudi ne ob izdaji Kontragarancije (poroku končni izvod Kontragarancije, v kateri je naveden drug upravičenec kot v Kontragarancijski pogodbi, ni bil vročen), da naj bi bila ta izdana v korist upravičenca Banke C., d.d., in za namen, ki je bil izrecno določen v izdani Kontragaranciji.

- Banka C., d. d., je na poziv izplačala znesek v vtoževani višini garancijskemu upravičencu (D.), nato pa od tožnice terjala povrnitev tega zneska po Kontragaranciji. Tožnica je ta znesek plačala 3. 6. 2016 in ga nato terjala od poroka (toženke) po Kontragarancijski pogodbi.

7Vprašanje je, ali je porok glede na zgoraj navedene določbe Kontragarancijske pogodbe in dejansko izdane Kontragarancije ta znesek dolžan plačati, glede na to, da je v Kontragarancijski pogobi kot upravičenec iz Kontragarancije naveden A., v sami izdani Kontragaranciji, ki je porok (toženka) ni nikoli prejel iz z njo ni bil seznanjen, pa je bila kot upravičenka navedena Banka C., d. d.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožena stranka kot porok ni odgovorna za plačilo vtoževanega zneska. Obrazložilo je, da je navedba upravičenca iz Kontragarancije bistvena za presojo bremen in jamstev, ki jih prevzema porok. Relevantno je, pod kakšnimi pogoji lahko pride do unovčenja (kontra)garancije. Če bi bil upravičenec A., ki je bil kot upravičenec naveden v Kontragarancijski pogodbi, bi bil obseg jamstva za poroka ožji in bolj predvidljiv, kot v primeru, če je upravičenka Banka C., d. d. Garancija je bila izdana za širši obseg del (za cel projekt) kot je bil predviden v Kontragarancijski pogodbi (le v zvezi s strojnimi deli). Prav tako porok v danem primeru za primer neutemeljenega jamstva ne bi mogel zahtevati povrnitve zneska od banke po 1087. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ob nepoznavanju instituta kontragarancije je povsem logično sklepanje toženke, da bi lahko bila Kontragarancija, če bi ta imela enak pomen kot garancija, izdana v korist upravičenca A. Napačno poimenovanje pogodbe na njeno opredelitev ne vpliva.

9Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ni se ukvarjalo s pravno naravo kontragarancije, ampak je sprejelo stališče, da navedba upravičenca iz 1.6 točke Kontragarancije ni bistvena in na obveznost poroka ne vpliva. Predmet poroštva je namreč obveznost glavnega dolžnika. Toženka se je v poroštveni izjavi v 3.3. točki Kontragarancijske pogodbe zavezala, da bo banki poravnala vse obveznosti naročnika Kontragarancije (glavnega naročnika) B., d. o. o., iz te pogodbe. S tem je bila toženkina obveznost določena glede na obveznost glavnega dolžnika (B., d. o. o.). Ker predstavlja poroštvena pogodba dvostransko obligacijsko razmerje med upnikom in porokom, pri čemer na podlagi 1028. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pridobi porok, ki je upniku izpolnil svojo obveznost iz poroštvene pogodbe, regresno pravico do dolžnika, to pomeni, da porok (toženka) na podlagi Kontragarancijske pogodbe ni v nobenem razmerju z upravičencem iz Kontragarancije. Hipotetična situacija na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR (na podlagi katerega bi v primeru neutemeljenega unovčenja garancije toženka v primeru, če bi bil upravičenec A., od njega kot naročnika lahko zahtevala povrnitev zneska) na odločitev ne vpliva, saj so za veljavnost poroštvene zaveze odločilna samo pravna razmerja, ki so se vzpostavila s sklenitvijo Kontragarancijske pogodbe.

Revizijske navedbe

10Toženka izpodbija odločitev sodišča druge stopnje in trdi, da kot solidarni porok ni bila seznanjena z vsemi elementi svoje poroštvene zaveze. Vseskozi je bila prepričana, da daje poroštvo izključno za zavarovanje odprave morebitnih napak iz naslova strojnih inštalacij na objektu KC P., zaradi česar se je navedba upravičenca iz Kontragarancije (A.) zdela smiselna. A. bi jo pred unovčenjem Kontragarancije prej pozval na odpravo napak. Prepričana je bila, da bo kontragarancija unovčena samo v primeru, če morebitne napake na strojnih inštalacijah ne bi bile odpravljene niti v dodatnem roku po pozivu investitorja. Če bi vedela, da podpisuje poroštveno zavezo, ki s temeljnim poslom izvedbe strojnih inštalacij nima nobene povezave, take poroštvene izjave ne bi podpisala. Sklicuje se na sodno prakso (II Ips 186/2016), po kateri mora biti v pisni poroštveni izjavi jasno opredeljena obveznost, na katero se ta izjava nanaša, sicer pogoj iz 1012. člena OZ ni izpolnjen.

11Tožnica je tekom postopka navajala, da je prišlo do lapsusa in je vsakomur jasno, da se kontragarancija izda v korist banke.

Glede utemeljenosti revizije

12Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, se je kontragarancija razvila v bančni praksi kot institut, ki ima v bistvenem enake značilnosti kot garancija ter zanjo veljajo enaka pravila, njena posebnost pa je, da se ne izda za zavarovanje obveznosti iz temeljnega posla in kot upravičenec iz kontragarancije ne nastopa sopogodbenik naročnika garancije, ampak banka, ki je izdala garancijo za zavarovanje obveznosti iz temeljnega posla. Banka, ki izda garancijo, ima na voljo več sredstev zavarovanja garantiranega zneska. Eno od možnih načinov je kontragarancija. Banka kontragarant torej obljubi plačilo garantiranega zneska prvemu garantu (banki, ki je izdala garancijo) takrat, ko bo upravičenec prve garancije zahteval plačilo oziroma ko bo garancija unovčena. Kontragarancija je neodvisna od osnovnega posla in od osnovne garancije, njen namen je varstvo banke garanta, ki je upravičenec iz kontragarancije.

13Glede na to, da je toženka porok po Kontragarancijski pogodbi, pa so za odločitev v obravnavani zadevi ključne določbe OZ o poroštvu. Po 1012. členu OZ se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Po določbi 1013. člena OZ poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Iz sodne prakse (npr. II Ips 186/2016 z dne 2. 2. 2017) izhaja, da mora biti v poroštveni izjavi jasno opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni opredeljena ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze, pogoj iz 1013. člena OZ ni izpolnjen.

14V obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča glede na gornje zahteve tožena stranka kot porok ne odgovarja za plačilo vtoževanega zneska. Toženka se je v Kontragarancijski pogodbi z dne 14. 6. 2011 kot porok zavezala za plačilo obveznosti glavnega dolžnika, v korist upravičenca iz kontragarancije A. (glavni izvajalec). Iz vsebine te pogodbe izhaja še, da je bil namen kontragarancije v skladu s Podizvajalsko pogodbo sklenjeno med A. in B., d. o. o., katere predmet je izvedba tam navedenih strojnih del na mladinski zgradbi – cona P. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, pa je imela dne 16. 6. 2011 izdana Kontragarancija drugačno vsebino. Banka C. je izdal po nalogu A. v korist naročnika D. Garancijo za odpravo pomanjkljivosti v skladu z Gradbeno pogodbo z dne 6. 7. 2010 za izvedbo GOI del pri investiciji v mladinsko turistično infrastrukturo – upravna zgradba v kulturni coni P. Zaradi vnovčitve te Garancije je prišlo do izdaje Kontragarancije dne 16. 6. 2011. Kontragarancija je bila izdana v korist upravičenca Banke C, (in torej ne A., kot je bilo predvideno v Kontragarancijski pogodbi).

15Porok se torej ni zavezal za obveznost, za katero ga sedaj terja tožnica. Ne glede vsebine in ne glede upravičenca. Toženka je dala poroštvo za klasično „garancijsko“ zavezo in je šlo za obveznost do glavnega izvajalca za pravilno izpolnitev kot podizvajalca. Logično je, kar trdi toženka, da se ji je zdelo smiselno prevzeti poroštvo v zvezi s pravilno izvedbo del, ki jih je izvedla družba (B., d. o. o), torej strojnih inštalacij, in ne kar vseh del, za katere je jamčil A. Naslov pogodbe, ki se glasi na kontragarancijo, pa na presojo njene vsebine nima vpliva. Naročnik (kontra)garancije (B., d. o. o.) in (kontra)garant (Banka E.) sta očitno z dne 16. 6. 2011 izdano Kontragarancijo želela dati pogodbi (novo) vsebino, prilagojeno naslovu in s tem institutu kontragarancije, saj sta kot upravičenca navedla banko. Vendar pa to obveze poroka iz Kontragarancijske pogodbe, kot obrazloženo, ne more razširiti. O spremembi toženka kot porok niti ni bila seznanjena. Opredelitev, da se je v poroštveni izjavi toženka zavezala poravnati obveznost glavnega dolžnika (B., d. o. o.), kar je kot ključno opredelilo sodišče druge stopnje, glede na zgoraj navedeno ne zadostuje.

16Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej, da navedba upravičenca v kontragarancijski pogodbi vpliva na vsebino zaveze tožene stranke kot poroka iz naslova garancije, glede na to, da v kontragarancijski pogodbi upravičenec iz kontragarancije ni enak kot v kontragaranciji.

17Vrhovno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

19Spremenjena odločitev o glavni stvari je narekovala drugačno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka z revizijo uspela na način, da je Vrhovno sodišče spremenilo drugostopenjsko odločitev o glavni stvari, ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT), upoštevana je vrednost točke 0,6 EUR, in znašajo:

- za pritožbeni postopek 373,32 EUR (500 točk za odgovor na redno pravno sredstvo po 1. točki tar. št. 21 OT, 10 točk za izdatke za poštne in telefonske storitve po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22 % DDV (67,32 EUR) po drugem odstavku 12. člena OT; točka I.b izreka);

- za revizijski postopek 1.009,64 EUR (500 točk za predlog za dopustitev pravnega sredstva, 350 točk za nagrado za izredno pravno sredstvo po 3. v zvezi s 5. točko tar. št. 21 OT, 17 točk (10,2 EUR) za izdatke in telefonske storitve po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV ter 375,00 EUR za sodno takso; II. točka izreka).