UPRS Sodba III U 93/2019-24

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4225-2875/2018-1 z dne 18. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku sodbe, je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: davčni ali prvostopenjski organ) tožniku za leto 2018 odmerila in v plačilo naložila nadomestilo za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih sistemov (v nadaljevanju: nadomestilo) v znesku 19,20 EUR. Iz izreka odločbe še izhaja, da se bodo po preteku roka za plačilo zaračunale zamudne obresti in bo začet postopek davčne izvršbe, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali, ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na 88. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 71/11-UPB do 79/17, v nadaljevanju: ZKZ) in na Odredbo o določitvi višine nadomestila na hektar za kritje stroškov za vzdrževanje osuševalnih sistemov in delovanje ter vzdrževanje namakalnih sistemov v letu 2018 (v nadaljevanju: Odredba). Navaja, da gre v konkretnem primeru za osuševalni sistem 40012 - Hidromelioracija doline Dragonje (v nadaljevanju: HMS DD), pri katerem višina nadomestila na hektar znaša 33,00 EUR, skupna površina za odmero je 5.818,00 m2, in sicer gre za parcele 3047, 3051 in 3052, vse k.o. .... Tožniku se tako odmeri nadomestilo za leto 2018 v zgoraj navedenem znesku. Nato prvostopenjski organ citira še za nadaljevanje izreka pomembne določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2).

3Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance s svojo (v uvodu sodbe navedeno, v nadaljevanju: drugostopenjsko) odločbo zavrnilo. V obrazložitvi povzema določbe prvega, šestega in sedmega odstavka 88. člena ZKZ in 2. člena Odredbe ter navaja, da je tožnik, ker ima v lasti zemljišče na območju osuševalnega sistema HMS DD, zavezanec za plačilo odmerjenega nadomestila. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo odstopil v strokovno reševanje Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: MKGP), ki je posredovalo strokovno mnenje št. 3313-116/2018/173 z dne 7. 8. 2018 (v nadaljevanju: mnenje), da je pritožba neutemeljena. Iz mnenja izhaja, da se podatki za odmero zajemajo delno iz zemljiškega katastra in delno iz evidence namakalnih sistemov in naprav (t.i. Katmesina), v kateri je grafično in atributno določeno območje posameznega osuševalnega ali namakalnega sistema. Obod HMS DD je bil verificiran z dokumentom Občine Piran št. 32001-30/2003 z dne 4. 10. 2003 in dokumentom podjetja ... d.o.o. št. 03/04 z dne 6. 1. 2004. V zvezi s HMS DD sta potekala dva sestanka, sklicana zaradi poplavne ogroženosti, in sicer 30. 1. 2018 in 5. 3. 2018, v sklopu drugega je bil opravljen tudi ogled, ob zaključku katerega je bilo prisotnim pojasnjeno, da se pripravlja vladna uredba, ki bo na novo opredeljevala območja osuševalnih in državnih namakalnih sistemov. V skladu z dogovorom je nato Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: Sklad), ki opravlja javno službo upravljanja in vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov, sklical sestanek z lastniki in zakupniki zemljišč v zgornjem delu HMS DD, ki je potekal 15. 5. 2018, na njem pa je bilo ugotovljeno, da za ukinitev tega dela osuševalnega sistema ni dovolj interesa. Drugostopenjski organ dodaja, da davčni organ odmeri nadomestilo na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje pristojni organ, in je tako pri odmeri vezan na uradno pridobljene podatke. Nadzor nad delovanjem in vzdrževanjem namakalnih in osuševalnih sistemov ni v njegovi pristojnosti (Uredba o načinu izvajanja javne službe upravljanja in vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov, Uradni list RS, št. 31/14 in 91/15, v nadaljevanju: Uredba 2014). V tem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti melioracijskih posegov, zato tudi morebitna neizvršitev del ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, ampak je to predmet drugih postopkov.

4Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče navedeno odločbo odpravi in odloči, da mu je toženka dolžna povrniti plačani znesek nadomestila 19,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do vračila. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V tožbi, ki ji je priložil v nadaljevanju navedene listine,¹ pojasnjuje, da je bila njegova pritožba (A1) zoper izpodbijano odločbo (A2) zavrnjena z drugostopenjsko odločbo (A3), vendar pa je mnenje MKGP (A4), na katero se opira odločitev, zavajajoče. Dokument Občine Piran št. 3200-30/2003 z dne 4. 10. 2003 (A5) je le lokacijska informacija ter ne potrjuje oziroma verificira HMS DD, kar izhaja tudi iz dopisa Občine Piran z dne 20. 5. 2010, poslanega MKGP (A6). Da je MKGP ta dopis prejelo, potrjuje vabilo na sestanek št. 3313-19-2008/57 z dne 26. 7. 2010 (A7), v katerem je dopis omenjen in ki navaja, da hidromelioracija ni bila nikoli uradno potrjena. Iz zapisnika (na podlagi omenjenega vabila opravljenega) sestanka z dne 2. 8. 2010 (A8) je nedvoumno razbrati, da HMS DD v zgornjem delu, kjer se nahajajo tožnikove parcele, ni bil nikoli zgrajen in nikoli verificiran. To potrjujejo tudi zapisnik z dne 14. 8. 2010 (A9) in dopis MKGP št. 3313-19/2008/65 z dne 8. 9. 2010 (A10). Dokument podjetja ... d.o.o. št. 03/04 z dne 6. 1. 2004 (A11) je dokument upravljavca, ki ni kompetenten za verifikacijo oboda HMS. Tožnik navedeno dokazuje z dopisoma MKGP z dne 19. 11. 2007 (A12) in z dne 3. 7. 2003 (A13), vabilom Upravne enote (v nadaljevanju: UE) Piran št. 321-10/2003 z dne 1. 9. 2003 (A14) in zapisnikom sestanka na UE Piran št. 321-10/2003-12 z dne 23. 9. 2003 (A15). Sestanek 30. 1. 2018 je bil res sklican zaradi poplavne ogroženosti, vendar iz zapisnika sestanka (A16) izhaja, da k tej ogroženosti ogromno prispeva prav neizvedena hidromelioracija po projektu št. 0-66-76/85 iz junija 1985 (prva stran je priloga A17). Na sestanku 5. 3. 2018 je, kot je razvidno iz zapisnika (A18), A.A. z MKGP potrdil neizvedbo HMS DD v zgornjem delu. V zvezi s sestankom 15. 5. 2018 tožnik navaja, da ni mogoče odločati o spreminjanju oboda HMS, ki ni bil nikoli verificiran in niti zgrajen. Prilaga zapisnik tega sestanka (A19) in pojasnjuje, da so si prisotni lahko ogledali celotno dokumentacijo po projektu 0-66-76/85, ki jo je imel izposojeno na reverz (A20). Stališča večine prisotnih potrjujejo neizvedbo HMS v zgornjem delu doline Dragonje. Neupravičena je odmera nadomestila za stroške vzdrževanja HMS, če ta ne obstaja. Zbrana sredstva se neupravičeno porablja za vzdrževanje jarkov, ki so jih zgradili sami pribrežni lastniki in so v njihovi lasti. Tožnik še dodaja, da so bili z Uredbo 2014 vsi hidromelioracijski sistemi v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) dodeljeni v upravljanje Skladu, vendar pa v prilogi te Uredbe HMS DD ni zajet, kar potrjuje, da ni zgrajen, ni verificiran in ga je posledično nemogoče vzdrževati.

6Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, je v odgovoru na tožbo splošno prerekala tožbene navedbe, vztrajala je pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlagala zavrnitev tožbe.

7S sklepom št. III U 93/2019-9 z dne 23. 10. 2020 je sodni senat sklenil, da bo v tej zadevi odločal sodnik posameznik.

8Sodišče je v upravnem sporu opravilo glavno obravnavo, in sicer so se narokov, ki sta bila 31. 8. 2021 in 5. 10. 2021, udeležili tožnik in njegov pooblaščenec, odvetnik B.B., ter pooblaščenka toženke C.C..

9Tožnik je 31. 8. 2021 podal prvo pripravljalno vlogo, v kateri izpostavlja, da mu pred odločitvijo toženke ni bilo vročeno mnenje MKGP in listine, na katere se slednje sklicuje, s čimer je bila kršena tožnikova pravica do izjave. Sicer pa vztraja pri tožbi. Ob povzemanju vsebine dopisa Občine Piran (A5) in dopisa ... d.o.o. (A11) poudarja, da z njima ni bil verificiran obod HMS DD. Tudi vsebino sestankov MKGP v mnenju interpretira nasprotno ugotovitvam na samih sestankih. Iz zapisnika sestanka z dne 5. 3. 2018 je razvidno, da se je tam A.A., ki je nato podpisal mnenje MKGP, strinjal, da HMS v zgornjem delu doline Dragonje ni bil izveden in da verifikacije oboda s strani UE ni bilo. Kot dokaze je tožnik predlagal še zaslišanje prič Č.Č., D.D. in E.E..

10Toženka je na naroku dne 31. 8. 2021 navedla, da je tožnik mnenje MKGP priložil tožbi in da ne trdi, da mu kakšno dejstvo oziroma dokumentacija iz njega ne bi bila znana. Sicer pa je, ob dodatnem sklicevanju na sodno prakso tega sodišča, vztrajala pri svojih stališčih, vključno s tem, da je davčni organ vezan na podatke iz uradnih evidenc, ki mu jih posreduje MKGP (sodbi III U 185/2010 in II U 418/2015). Pojasnila je še, da je bila v letu 2019 sprejeta Uredba o potrditvi območij osuševalnih in namakalnih sistemov (Uradni list, št. 63/2019, v nadaljevanju: Uredba 2019). Ta je potrdila območja sistemov, ki so predmet javne službe upravljanja in vzdrževanja, v njej pa je (točka c) tretjega odstavka 169. člena) zajet tudi HMS DD s šifro 40012, v območje katerega so vključene tožnikove parcele, za katere je odmerjeno nadomestilo. Le-to je bilo tožniku prvič odmerjeno v letu 2007, njegova tožba zoper takratno odmerno odločbo pa je bila zavrnjena s sodbo št. III U 70/2010 z dne 22. 2. 2011 (v nadaljevanju: sodba III U 70/2010), v kateri je sodišče glede ugovora, da hidromelioracija na spornem območju ni bila izvedena, navedlo, da je v konkretnem postopku neupošteven. Zato naj sodišče tudi obravnavano tožbo zavrne, ker bi sicer odstopilo od dosedanje prakse, za kar ni razlogov. Tožnik je pojasnil, da je po prejemu drugostopenjske odločbe mnenje od MKGP pridobil sam. Uredba 2019 ne more veljati retroaktivno, v Uredbi 2014, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, pa HMS DD ni zajet. Tako ni jasno, na kakšni podlagi je odmerjeno sporno nadomestilo za parcele, ki po nobenem uradnem aktu ne sodijo v HMS DD.

11V drugi pripravljalni vlogi je tožnik, glede na navedbe toženke, izpostavil, da v obravnavanem primeru ne gre za problem vzdrževanja HMS, saj tega sploh niso začeli graditi, ampak je projekt končal v arhivu. So pa res za zadevo relevantna stališča sodne prakse, pri čemer tožnik povzema razloge sodb II U 490/2016 in II U 251/2010, nato pa se sklicuje še na določbe 158. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1) in na tej podlagi sprejetega Pravilnika o evidenci melioracijskih sistemov in naprav (v nadaljevanju: Pravilnik, 4. in 9. člen), v skladu s katerim naj bi bila večina podatkov iz zadevne evidence javno objavljena in dostopna na spletni strani MKGP, kjer pa jih ni moč zaslediti. Tudi sicer toženka ni izkazala, da se tožnikove parcele nahajajo "znotraj po posebnem postopku in posebnih aktih določenega melioracijskega območja." Nasprotno, sklicuje se na dopisa Občine Piran (A5) in ISAN 12 d.o.o. (A11), iz katerih pa izhaja, da obod HMS DD ni bil verificiran. Tožnik je zato UE Piran z dopisom z dne 1. 9. 2021 (A22) zaprosil za podatek, ali je po 23. 9. 2003 še kdaj obravnavala HMS DD oziroma verificirala njegov obod. UE Piran je z dopisom z dne 9. 9. 2021 (A23) sporočila, da je bil zapisnik z dne 23. 9. 2003 zadnji dokument, ki so ga v tej zvezi poslali na MKGP. Navedeno kaže, da ni bil izveden predpisani postopek in sprejeti akti glede območja HMS DD. Toženka naj zato predloži vse akte, ki so jih na podlagi tedaj veljavnih določb ZKZ sprejeli pristojni organi, s pojasnilom, kje in kdaj so bili objavljeni, ter predloži tudi vse podatke iz 4. člena Pravilnika, ki se nanašajo na HMS DD. Kot še pripominja tožnik, podlaga za Uredbo 2019 je 49. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ-E), ki pa se nanaša na državne namakalne sisteme in osuševalne sisteme, ki so bili uvedeni pred 1. 1. 1999; medtem ko predhodno omenjene listine kažejo, da o uvedbi predmetnega HMS pred letom 1999 ni bilo govora.

12Toženka je v vlogi z dne 24. 9. 2021 odgovorila, da Uredba 2019 le dodatno potrjuje že obstoječe stanje ter ne ureja pravnih razmerij za nazaj, sama po sebi tudi ne pomeni pravnega temelja za izpodbijano odločitev, se je pa tudi z njo potrdila upravičenost odmere. Uredba 2014 ureja javno službo upravljanja in vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov, ne opredeljuje pa območij posameznih hidromelioracijskih sistemov. Da v njeni prilogi ni naveden HMS DD, še ne pomeni, da ta ne obstaja. Kot izhaja iz 15. člena Uredbe 2014, so v njeni prilogi zajeti sistemi, za katere naj bi izvajalec po navodilih ministrstva do 15. 7. 2015 opravil pregled in pripravil poročilo o stanju, torej priloge ne gre razlagati na način, da so v njej zajeti vsi obstoječi hidromelioracijski sistemi v RS. Tožnik pretežno uveljavlja ugovore, ki presegajo okvir obravnavanega postopka. Davčni organ je pristojen zgolj za odmero nadomestila, pri čemer je vezan na podatke, ki jih prejme od MKGP in njihove pravilnosti ni dolžan preverjati. Dostop do javnih podatkov evidence Katmesina je mogoč preko spletne strani. Če tožnik meni, da so podatki iz uradnih evidenc nepravilni, mora zahtevati njihovo spremembo v okviru drugih ustreznih postopkov. Dokler so posamezne parcele del območja osuševalnega sistema, so njihovi lastniki oziroma zakupniki glede na 88. člen ZKZ dolžni plačevati nadomestilo. Postopek za ukinitev oziroma spremembo območja osuševalnega sistema je predpisan v 83. členu ZKZ in je ločen od postopka odmere nadomestila.

13Na naroku dne 5. 10. 2021 je tožnik navedel, da se mu pri iskanju podatkov v Katmesini izpiše ''nimate dovoljenja za dostop''. V zvezi s sklicevanjem toženke na zadevo odmere nadomestila za leto 2007 je opozoril, da v tedanjem postopku ni ugovarjal neobstoja pravne podlage. Toženka je pojasnila, da predlaga vpogled v upravni spis zadeve ter da sporna odmera ne temelji na Uredbi 2014. Podatke iz Katmesine tožnik, če do njih ne more dostopati, lahko pridobi pri MKGP. Toženka sicer meni, da je predložila vse za odločitev pomembne podatke in listine, v spis pa je vložila še izvod sodbe III U 70/2010. Tožnik je ponovno izpostavil stališče, da se kot površine, za katere je treba plačati nadomestilo, štejejo parcele, ki se nahajajo znotraj po posebnem postopku in v posebnih aktih določenega melioracijskega območja. Toženka bi zato morala predložiti te akte, na kar je opozoril in kar ni bilo predmet razprave v prejšnjem postopku. Odmera ne more temeljiti na samovoljnih mnenjih MKGP. Kot je pojasnil tožnik, je namreč po prejemu sodbe III U 70/2010, glede na tam izražena stališča, začel iskati akte, s katerimi naj bi bilo določeno območje HMS DD, vendar takšnih aktov ni, kar izhaja tudi iz dopisa Občine Piran z dne 20. 5. 2010 (A6). Toženka je navedla, da je sodišče v sodbi III U 70/2010 navedlo, da je določitev melioracijskega območja stvar drugih postopkov in ne more biti predmet presoje v obravnavanem postopku. Stranki sta po pooblaščencih izjavili, da sta seznanjeni z vsebino listin v upravnem spisu zadeve ter listin, ki so v sodnem spisu evidentirane kot priloge A1 - A20 in A22 - A23.

14Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve, listine, ki so v sodnem spisu evidentirane kot priloge A1 - A20 in A22 - A23, in tudi sodbo III U 70/2010. Dokazne predloge za zaslišanje prič Č.Č., D.D. in E.E. je zavrnilo, ker ti dokazi, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, za sprejeto odločitev o tožbi niso pomembni. Stranki sta po pooblaščencih izjavili, da ugovorov zoper dokazni sklep nimata.

15Tožba je utemeljena.

16Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za leto 2018.

17Kot izhaja tudi iz razlogov obeh upravnih organov, zakonsko podlago za odločanje pomenijo določbe 88. člena ZKZ. Prvi odstavek tega člena določa, da nadomestila za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih sistemov, ki so predmet državne javne službe, in osuševalnih sistemov, ki so v lasti lokalnih skupnosti, zagotavljajo lastniki zemljišč v sorazmerju s površino, ki je vključena v območje osuševalnega sistema. Na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZKZ višino nadomestila na hektar na predlog izvajalca državne javne službe in izvajalcev lokalnih javnih služb predpiše minister, pristojen za kmetijstvo. V skladu s šestim odstavkom istega člena ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, do 15. decembra leta pred odmero nadomestila, na davčni organ za posameznega lastnika ali zakupnika kmetijskih zemljišč na območju osuševalnih sistemov iz prvega odstavka tega člena v dogovorjeni strukturi posreduje tam predpisane, za odmero potrebne podatke. Skladno s sedmim odstavkom navedenega člena ZKZ določene podatke ministrstvo prevzame iz zemljiškega katastra po stanju na dan 30. junija leta pred odmero nadomestila. Kot izhaja iz devetega odstavka 88. člena ZKZ, davčni organ na podlagi predpisa iz tretjega odstavka in podatkov iz šestega odstavka tega člena izda odločbo o nadomestilu za posameznega lastnika za tekoče leto. Zbrana nadomestila so po desetem odstavku tega člena ZKZ namenski prihodek državnega proračuna RS. Odmero, vplačevanje, vračanje in prisilno izterjavo nadomestila izvrši davčni organ, pri čemer se glede s tem povezanih vprašanj skladno z enajstim členom 88. člena ZKZ uporabljata zakon, ki ureja davčni postopek, in zakon, ki ureja finančno upravo. ZDavP-2 pa v tretjem odstavku 2. člena glede vprašanj, ki niso urejena s tam navedenimi predpisi, napotuje na uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

18Po navedenem sodišče najprej ugotavlja, da predpisana pravila postopka v konkretni zadevi niso bila spoštovana. Tožnik je po prejemu izpodbijane odločbe, ki je bila izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku, vložil pritožbo, v kateri je ugovarjal odločitvi, in pritožbi priložil listine v zvezi s svojimi ugovori. Prvostopenjski organ je v zvezi s pritožbo od MKGP pridobil mnenje z dne 7. 8. 2018, na katerega je drugostopenjski organ oprl odločitev, vendar pa to mnenje (glede na podatke upravnega spisa in kot med strankama niti ni sporno) tožniku v upravnem postopku ni bilo vročeno, tako da bi se lahko z njegovo vsebino seznanil in o njej izjavil pred izdajo dokončne upravne odločitve. Zato tožnik utemeljeno opozarja, da mu je bila v upravnem postopku kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP (ki ima ustavnopravni temelj v 22. členu Ustave Republike Slovenije in ki zajema za odločitev relevantne dejanske in pravne vidike)², kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki prvega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Zaradi navedenega lahko tožnik tudi upravičeno ugovarja, da mu je bila okrnjena možnost učinkovite pritožbe v upravnem postopku. V tej zvezi sodišče še ugotavlja, da se drugostopenjski organ ni (konkretno) opredelil do vseh pritožbenih navedb oziroma vseh pritožbi priloženih listin (glej 254. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP in tudi 10. člen tega zakona). Z ničemer se npr. ni izrekel glede vsebine dopisa Sklada z dne 27. 10. 2017. Navedeno pomeni nadaljnjo absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.

19Kolikor toženka meni, da je v izpodbijani in drugostopenjski odločbi podana obrazložitev zadostna, ker so vsi tožnikovi ugovori nepomembni za odločitev, sodišče v tem sporu takšni presoji ne more slediti.

20Drži, kar je ob sklicevanju na Uredbo 2014 navedel drugostopenjski organ, da nadzor nad delovanjem, upravljanjem in vzdrževanjem osuševalnih sistemov ni v pristojnosti davčnega organa. Iz sodne prakse je tudi razvidno ustaljeno stališče, da v postopku odmere nadomestila ni mogoče izpodbijati pravilnosti melioracijskih posegov oziroma uveljavljati ugovorov v zvezi z izvedbo vzdrževalnih del (sodbe v zadevah II U 251/2010, II U 470/2014, II U 477/2015 in II U 490/2016). S tega vidika podani ugovori in dokazi tudi za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembni.

21Glede na določbo prvega odstavka 88. člena ZKZ je za naložitev obveznosti plačila nadomestila (med drugim) pomembno (ugotoviti in obrazložiti), da gre za osuševalni sistem, ki je predmet državne javne službe, ali osuševalni sistem v lasti lokalnih skupnosti, ter da so kmetijska zemljišča v površini, za katero se odmeri nadomestilo, vključena v območje takšnega osuševalnega sistema. Zavezanec torej odmeri nadomestila lahko oporeka z ugovorom, da ne gre za osuševalni sistem iz citirane določbe, in tudi z ugovorom, da predmetna zemljišča v površini, za katero je bilo nadomestilo odmerjeno, niso vključena v območje osuševalnega sistema. Pri presoji tega ugovora, torej presoji, ali je zemljišče vključeno v osuševalni sistem, pa je utemeljeno smiselno upoštevati stališča, ki jih je sodna praksa že zavzela. To sodišče je v sodbi II U 251/2010 in v (prav tožniku izdani) sodbi III U 70/2010 navedlo, da se po ZKZ kot meliorirane površine, za katere je treba plačevati oziroma prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj po posebnem postopku in posebnih aktih določenega melioracijskega območja. Pri čemer je v zadevi III U 70/2010 dodalo, da je določitev melioracijskega območja stvar drugih postopkov in ne more biti predmet presoje zakonitosti v postopku odmere nadomestila, v katerem mora davčni organ ugotoviti in upoštevati dejstva, ki so navedena v aktu, s katerim je bilo določeno melioracijsko območje, velikost parcele ter strošek na določeno površino in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. Tudi v sodbi II U 490/2016 je to sodišče navedlo, da iz določb ZKZ izhaja, da se kot meliorirane površine, za katere je treba plačati nadomestilo, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj melioracijskega območja. Davčni organ mora v postopku odmere ugotoviti in upoštevati dejstva, ki so navedena v upravnih odločbah, torej območje melioracije po sprejetem aktu, velikost parcele in strošek na določeno površino, in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. Iz navedenega sledi, da je za odmero nadomestila pomembna vključenost zemljišč v osuševalni sistem s pravnega vidika, torej da se nadomestilo odmeri za zemljišča, ki so v območje osuševalnega sistema vključena na pravno predpisan način.

22V zvezi s sklicevanjem toženke, da je davčni organ vezan na podatke, prejete od ministrstva za kmetijstvo (ki je tisti organ, ki podatke zajema iz ustreznih evidenc), in da teh podatkov ni dolžan preverjati, sodišče pojasnjuje, da po citiranih določbah 88. člena ZKZ davčni organ nadomestilo odmeri na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje ministrstvo za kmetijstvo. Vendar pa to ne izključuje možnosti zavezanca, da v postopku odmere nadomestila ugovarja, da ti podatki niso pravilni, ker npr. ne gre za osuševalni sistem, ki je predmet državne javne službe, oziroma ker zemljišča, za katere je odmerjeno nadomestilo, niso (v predhodno obrazloženem smislu) vključena v območje osuševalnega sistema.

23Pri navedenem se tukajšnje sodišče navezuje na stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020. Vrhovno sodišče je tam obravnavalo ureditev odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ). Kot je pojasnilo v 9. in 10. točki obrazložitve omenjenega sklepa, v skladu s 404. členom ZDavP-2 davčni organ odločbe o odmeri NUSZ izdaja po uradni dolžnosti na podlagi podatkov, ki jih zbere in davčnemu organu posreduje občina. Ne glede na to, da je že v postopku ugotavljanja za odmero NUSZ potrebnih podatkov na občini predvideno sodelovanje zavezanca, pa se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom (občine), temveč se o tem, kdo je zavezanec za plačilo NUSZ in v kakšni višini, odloči šele z odmerno odločbo davčnega organa. To pomeni, da je davčni organ tisti, ki skladno z ZDavP-2 vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ. Podatki iz uradnih evidenc občine vzpostavljajo podlago za davčni organ, da odmeri NUSZ, vendar pa lahko tudi stranka dokazuje evidenci nasprotna dejstva, ki jih presodi davčni organ po načelu proste presoje dokazov. Tudi dejstva, ki jih v evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu, so torej lahko predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odločbo o odmeri NUSZ. Opisano razlogovanje je po presoji tukajšnjega sodišča smiselno upoštevno tudi za obravnavani primer.

24Iz povedanega izhaja, da ima tožnik prav, kolikor uveljavlja, da bi toženka, glede na vsebino njegovih pritožbenih ugovorov, v razlogih odločitve morala utemeljiti, s katerim (za odmerno leto 2018 upoštevnim, po predpisanem postopku sprejetim oziroma izdanim) pravnim aktom je bilo določeno območje predmetnega osuševalnega sistema oziroma so bile vanj vključene tožnikove parcele, za katere je z izpodbijano odločbo odmerjeno nadomestilo. Od navedenega je namreč odvisno, ali je glede na zakon podana podlaga za odmero nadomestila tožniku za leto 2018. Prav s tega vidika podano tožnikovo sklicevanje na po izdaji sodbe III U 70/2010 (sledeč njenim razlogom) pridobljene dokumente in neuspešno iskane akte, je ob citirani novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča tisto, kar sedaj obravnavani spor razlikuje od zadeve III U 70/2010.

25Tudi po presoji sodišča razlogi drugostopenjskega organa, ki se nanašajo na dokument Občine Piran z dne 4. 10. 2003 (A5) in dokument ... d.o.o. z dne 6. 1. 2004 (A11), ustrezne podlage za utemeljitev izpodbijane odločitve ne dajejo. Drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi vsebine omenjenih dokumentov ni navedel. Sodišče ugotavlja, da gre pri listini z oznako A5 (še)le za dopis Občine Piran, naslovljen na UE Piran, iz katerega izhaja, da bo treba vzpostaviti in verificirati Kataster melioracijskih sistemov in naprav ter da občina v tej zvezi navedeni UE posreduje lokacijsko informacijo za štiri hidromelioracijske sisteme na območju te občine. Iz listine z oznako A11 pa je razvidno, da gre za dopis ... d.o.o., v prilogi katerega ta MKGP dostavlja predlog oboda katastrskega načrta HM Dragonje št. 40012, s pojasnilom, da je bil obod obravnavan pri UE Piran dne 23. 9. 2003, vendar ni bil potrjen, zato se je ... d.o.o. kot upravljavec HMS določitve oboda lotil sam. Toženka ni navedla nobenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da gre pri teh dveh listinah za pravna akta. Da bi takšen pravni akt kot podlago za odmero nadomestila za leto 2018 pomenila šele v letu 2019 sprejeta in uveljavljena Uredba 2019, tudi toženka niti ne trdi, sama pa je navedla, da tak akt tudi ni Uredba 2014.

26Glede na navedbe toženke sodišče dodaja, da 83. člen ZKZ ureja možnost ukinitve osuševalnega sistema (med drugim v primeru, ko se s tem strinjajo predpisane kvote lastnikov kmetijskih zemljišč na območju osuševalnega sistema) ter možnost spremembe območja osuševalnega sistema (med drugim na predlog in stroške lastnika kmetijskega zemljišča, ki je predmet spremembe območja in ki z elaboratom hidrogeologa in agronoma izkazuje, da parcela ni del osuševalnega sistema). Vendar pa s sklicevanjem na te zakonske določbe ni mogoče zavrniti za obravnavani primer bistvenega ugovora, ki izhaja iz tožnikovih navedb, to je ugovora, da zemljišča, za katera mu je bilo odmerjeno sporno nadomestilo, niso z nobenim za leto 2018 upoštevnim pravnim aktom oziroma na predpisan način vključena v območje predmetnega osuševalnega sistema.

27Ker iz povedanega izhaja, da so bile v obravnavani zadevi zagrešene absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka in da je obrazložitev odločitve ostala pomanjkljiva, posledično pa ni mogoče zaključiti, da je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma pravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi zoper izpodbijano odločbo ugodilo in je to odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, da o zadevi ponovno odloči (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da je odločanje v sporu polne jurisdikcije po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 možnost, ki se kot odstop od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi izjemoma, če stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar v obravnavanem primeru ne gre. V ponovnem postopku lahko prvostopenjski organ glede izpostavljenega vprašanja, ki je še predmet obravnavanega postopka, pridobi dodatna pojasnila MKGZ (v zvezi s tožnikovimi navedbami in dokazili), ki pa ga mora pred odločitvijo vročiti tožniku in mu dati možnost, da se o njegovi vsebini izjavi. Kolikor bo davčni organ uspel utemeljiti, da so bile in na podlagi katerega (za odmerno leto 2018 in torej po stanju na dan 30. 6. 2017 upoštevnega) pravnega akta so bile tožnikove parcele vključene v HMS DD, naj pri odmeri nadomestila tudi utemelji, da gre za osuševalni sistem iz prvega odstavka 88. člena ZKZ. Če navedenega ne bo uspel utemeljiti, pa podlage za odmero nadomestila tožniku za leto 2018 ni in bo moral v ponovnem postopku izdati temu ustrezno odločitev.

28Glede na sprejeto odločitev o tožbi in določbo prvega odstavka 67. člena ZUS-1 ni pogojev, da bi že sodišče v tem upravnem sporu odločilo o tožnikovemu zahtevku za vračilo plačanega zneska spornega nadomestila. To bo stvar postopanja davčnega organa, upoštevaje v ponovnem postopku sprejeto odločitev.

K II. točki izreka:

29Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi se, ker je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, tožniku po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika prizna znesek 385,00 EUR, ki se glede na obrazloženi tožnikovi vlogi po 4. členu Pravilnika poveča za 10 %, tako dobljeni znesek 423,50 EUR pa se ob upoštevanju, da je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 516,67 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe; od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

30Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ V tej obrazložitvi pri posamezni listini v oklepaju navedena številka pomeni oznako, pod katero je listina kot priloga evidentirana v sodnem spisu; v nadaljevanju obrazložitve se sodišče, v izogib podvajanju navedb, sklicuje na te oznake.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.