VSRS Sklep Cp 18/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je višje sodišče za žalitve, izrečene v pritožbi, drugotožnico kaznovalo z denarno kaznijo v višini 300 EUR.

2Proti temu sklepu je drugotožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in senatu prvostopenjskega sodišča naloži kazen za kršenje osnovnih človekovih pravic. Meni, da izpodbijani sklep predstavlja poskus represije, agresije, zastrahovanja in napada na osnovne človekove pravice, zagotovljene v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP). Čeprav je v 7. členu v tej konvenciji določeno, da ni kazni brez zakona, jo je sodišče obsodilo brez sodnega procesa. Ker tudi 288. člen Kazenskega zakonika vsebuje besede "krivično" in "pristransko", ne gre za žalitve. Celo beseda idiot je legalna beseda, ker je dokazljiva s testom IQ. Le če bi oseba, ki ji je namenila besedo "idiot", dokazala svoj IQ, bi se lahko ta beseda štela kot razžalitev. Njeno stališče ostaja, da so sodnik kot tudi višje sodišče sodili pristransko in v nasprotju z veljavnimi zakoni ter da slovenska sodišča sodijo krivično in pristransko, so neučinkovita, zato jih ne potrebuje nihče. Sklicuje se na svobodo izražanja iz 10. člena EKČP ter na prepoved diskriminacije iz 14. člena EKČP. Če bo treba, bo pritožbo vložila tudi na štrasburško sodišče. Osebne zamere senata ne dajejo nobene materialnopravne podlage za izrečeno kazen osebi, za katero vedo, da ima 313 EUR pokojnine in 81 EUR socialnega dodatka. Senat ruši celovitost in dostojanstvo človeka, ne ona.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da so podani pogoji za izrek denarne kazni iz prvega odstavka 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Drugotožnica je v pritožbi navedla, da je sodnik pri vodenju sodnega postopka P 50/2007 in izrekanju sodne odločbe zavestno kršil zakon in izkrivljal pravo, da bi ji v postopku škodoval in nasprotni stranki neupravičeno dal prednost. Očitala mu je, da je sodno odločbo oprl na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo oziroma se krivo podtikajo (izigravajo) z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da je drugotožnica s temi trditvami prestopila mejo dovoljene kritike in da zapisane trditve po objektivnih in subjektivnih merilih pomenijo žalitev sodišča. Z njimi je drugotožnica sodniku očitala tudi storitev kaznivih dejanj. Tak očitek pa je glede na splošne moralne vrednote v družbi zelo hud očitek in ni dvoma, da je objektivno žaljiv. Zapisanih trditev drugotožnica ne more opravičiti s sklicevanjem na v Ustavi Republike Slovenije in v EKČP zagotovljene človekove pravice, saj te vključno s svobodo izražanja niso neomejene. Ustavno skladnost izrekanja denarne kazni po 109. členu ZPP pa je ustavno sodišče že presojalo in v odločbi U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 zaključilo, da določba 109. člena ZPP ni v neskladju z Ustavo.

5Pri določitvi višine izrečene kazni (tretji odstavek 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 109. člena ZPP) je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo težo zapisanih žalitev ter okoliščino, da je bila drugotožnica že pravnomočno denarno kaznovana zaradi žalitev v drugi pritožbi. Po presoji pritožbenega sodišča izrečena denarna kazen ni previsoka niti ob upoštevanju pritožničinih dohodkov.

6Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).