VSRS Sodba VIII Ips 173/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači za čas od 19. 2. 2003 do 6. 1. 2008 v skupnem znesku 3.204,21 EUR, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2003 do 18. 2. 2003 v znesku 25,31 EUR z zamudnimi obrestmi in plačilo vseh zamudnih obresti do 18. 2. 2005. Sodišče je ugotovilo, da pripada tožnici plača v višini 90 % plače, določene za delovno mesto, na katerega je razporejena na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92 in nadalj., v nadaljevanju ZPDJVZ) in ne na podlagi 5. a člena ZPDJVZ, saj je 14. člen ZPDJVZ za tožnico ugodnejši, ker določa za 5 % višjo osnovo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v delu, v katerem je ugodilo tožnici tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica prejemala plačo na podlagi sklepov o določitvi plače, ki so bili dokončni. Tožnica mimo sklepov ne more zahtevati izplačila na drugi pravni podlagi, sklepov pa ni izpodbijala.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je v primeru tožene stranke treba za izračun plače uporabiti določbo 14. člena ZPDJVZ, ne pa določbe 5.a člena ZPDJVZ. Tako je že bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 332/2007. Dalje je navajala, da gre za čisto denarno terjatev tožnice, zato ni jasno, kakšen in zakaj bi moral biti izveden predhodni postopek pri delodajalcu. To tako glede na določbe 204. člena ZDR kot tudi glede na določbo 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in nadalj., v nadaljevanju ZOFVI). Izpodbijana sodba je v nasprotju sama s seboj, saj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo zahtevek kot denarno terjatev iz delovnega razmerja, kar pomeni, da ni neposrednega varstva pred pristojnim sodiščem. Nato pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, in zavrnitev obrazložilo, kot da gre za denarno terjatev. Ker si take ugotovitve nasprotujejo, sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila ter stranskemu intervenientu.

5V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

8Revizijsko sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj si razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih ne nasprotujejo. Ob tem je treba upoštevati, da uporaba materialnega prava, tudi če gre za zmotno uporabo, ne pomeni, da si sodba nasprotuje v odločilnih razlogih. Pri presojanju, ali je izpodbijana odločitev sodišča skladna s sodno prakso (s sodbo VSRS VIII Ips 332/2007) pa je treba upoštevati tudi trditveno in dokazno breme strank v postopku in ne nazadnje dejansko stanje, ki je ugotovljeno v pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, na katerega je revizijsko sodišče v celoti vezano. Glede na določbo 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ob pomanjkanju trditev oziroma dokazov pa sodišče ne sodi po isti dejanski in pravni podlagi, pa čeprav gre za podoben pravni problem. Zato tudi ni sprejemljivo navajanje revizije, da se je sodišče izognilo obravnavanju bistvenega vprašanja, ali tožeči stranki pripada osnovna plača po 5.a ali 14. členu ZPDJVZ. V obravnavanem primeru, kar pravilno navaja že sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu, za odločitev v tem sporu to vprašanje sploh ni pravno pomembno in ga zato ni mogoče šteti kot bistvenega vprašanja (odločilnega vprašanja).

9Sodišče druge stopnje sicer res ugotavlja, da „tako stališče sodišča prve stopnje, da gre za čisti denarni zahtevek, ker tožnica ne izpodbija samih koeficientov, na podlagi katerih ji je bila odmerjena plača, pač pa zahteva razliko v plači neposredno na podlagi zakona, ker je bil uporabljen napačen zakon, ni utemeljeno“ (revizijsko citiranje obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v zadnjem odstavku na 4. strani ni iz izpodbijane sodbe ampak iz sodbe Pdp 1190/2008, ki jo revizijsko sodišče obravnava pod VIII Ips 108/2009). Taka ugotovitev sodišča sicer ni pravilna, saj je tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožnica denarni zahtevek, za te pa velja, da jih je možno uveljavljati pred sodiščem neposredno (določbe četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj. ter 48. člena ZOFVI). Vendar sodišče nato obrazloži, da tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi zato, ker so postali sklepi o določitvi plače dokončni in pravnomočni. Ker je sodišče sodilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ga je ne glede na utemeljitev obravnavalo kot denarni zahtevek, zato si sodba niti ne nasprotuje v odločilnih dejstvih, niti ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo na način, ki bi lahko vplival na odločitev, niti ni bil kršen pravdni postopek.

10Tožnica v reviziji izrecno navede, da se ni pritožila zoper odločbe o napredovanju, ker je bilo v njih odločeno samo, da izpolnjuje pogoje za napredovanje, višina količnika osnovne plače, ki ji je pripadala na podlagi napredovanja, pa je bila določena z zakoni in kolektivno pogodbo. To pomeni, da je tožnica z odločbami soglašala in prav tako s plačami, ki so bile izplačane na njihovi podlagi. Te določene osnove tožnica ne izpodbija niti v tem postopku. Tako iz navedb tožeče stranke kot iz navedb tožene stranke izhaja (razvidno pa je tudi iz predloženih dokazov), da je bila tožnici osnovna plača, ki je razvidna iz odločb o napredovanju (ki jih je kot dokaze predložila tožena stranka) in iz plačilnih list, določena tudi ob upoštevanju določb 5.a člena ZPDJVZ. Res je sicer, da glede na to, da je tožnica uveljavljala s tožbenim zahtevkom plačilo razlike v plači, to pomeni, da odločbe o napredovanju ne predstavljajo ovire za sprožitev postopka pred sodiščem in ne zahtevajo pred vložitvijo tožbe posebne obravnave pri delodajalcu, vsekakor pa pomenijo temelj za odločitev o zahtevku tožnice. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica prejemala plačo izračunano na podlagi osnov, določenih v odločbah o napredovanju in ker so te odločbe osnove plače tožnice določale ob uporabi 5.a člena ZPDJVZ, tožnica pa tem odločbam ni ugovarjala, s čimer so postale dokončne in pravnomočne, to pomeni, da je bila tožnici plača izplačana v skladu s sklepi njenega delodajalca.

11Zmotno je stališče tožnice, da je bila njena plača določena z zakonom in kolektivno pogodbo, saj ta dva pravna vira nista določala osnovne plače posameznega delavca. Določala sta le količnike za določitev osnovne plače posameznih delovnih mest (tipičnih). Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (KPDVI – Uradni list RS, št. 52/94 in nadalj.) določa, da se osnovna plača posameznega delavca določi v pogodbi o zaposlitvi v skladu z zakonom. To pomeni, da je treba delavcu, ki ne izpolnjuje zahtevane izobrazbe za delovno mesto, ki ga zaseda, v skladu z zakonskimi določbami plačo znižati za določen odstotek. In če delavec znižanju ne ugovarja, se lahko šteje, da je bila določitev osnovne plače pravilna in zakonita.

12Za odločitev v tem sporu, kot je že pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, sploh ni pomembno, ali je določitev osnovne plače tožnice pravilna ali ne prav tako ne vprašanje uporabe 5.a oziroma 14. člena ZOFVI. Ker so postale odločbe o (napredovanjih in) osnovnih plačah dokončne in pravnomočne, so stranke na njih vezane, vse dokler take odločbe veljajo.

13Revizija se sklicuje na drugačno odločitev v podobnem sporu (VIII Ips 332/2007). Vendar gre v prejšnjem primeru, kar je sicer že bilo pojasnjeno, za drugačen spor, v katerem je bilo obravnavano samo vprašanje uporabe 5.a oziroma 14. člena ZOFVI. V tistem postopku ni bila niti navajana niti dokazovana dokončna in pravnomočna odločitev o osnovni plači, niti ni bilo zatrjevano, da je bila tožeča stranka plačana v skladu s takšno odločbo. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje, je tako stanje upoštevalo in odločilo samo glede uporabe materialnega zakona.

14Po dejanskih ugotovitvah sodišča je bila tožnici v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, določene s pravnomočnimi odločbami tožene stranke, zato je bil njen zahtevek za plačilo razlike plače, na podlagi drugače izračunane osnovne plače, utemeljeno zavrnjen.

15Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

16Sklep o stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.