VSL sodba I Cpg 757/2009

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 245,85 EUR, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 6.833,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.637.664,69 SIT od 12. 05. 2002 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti in od zneska 6.833,85 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 2.136,98 EUR (III. točka izreka).

Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov tega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da tožeča stranka izvoza izkopanega materiala iz objekta, nakladanja ter odvoza tega materiala ni izvršila. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno, v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca BG, iz katerega jasno izhaja, da tožeča stranka del pod točko 02. ponudbe z dne 03. 04. 2002 (to je izvoz izkopanega materiala iz objekta ter nalaganje na kamion in odvoz na trajno deponijo; priloga A5) ni izvedla in jih tudi ni obračunala (sodba str. 3, list. št. 141). Tudi iz računa štev. 21/02 z dne 22. 04. 2002 (priloga A7), ki ga je tožeča stranka po opravljenem delu izstavila toženi stranki, je razvidno, da se nanaša zgolj na dela, vsebovana pod točko 01. ponudbe z dne 03. 04. 2002, to je na izkop za poglobitev tlaka v kleti v konglomeratu VI. ktg.

Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka izkopa dejansko ni izvršila, saj le-ta sploh ni bil opravljen. Opravljeno je bilo namreč le razrahljanje terena. Glede vprašanja izkopa pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je oprlo na izpoved izvedenca BG, ki je zaslišan na glavni obravnavi dne 14. 01. 2008 (list. št. 86-87) pojasnil, da izkop pomeni razrahljanje materiala (npr. z miniranjem), da se ga lahko nato v razsutem stanju naloži na transportno sredstvo. Upoštevaje, da je bila ponudba tožeče stranke za dodatni izkop in poglobitve nivoja tlaka v kleti objekta V-p (priloga A5) sestavljena iz dveh točk, in sicer 01. izkop za poglobitev tlaka v kleti v konglomeratu VI ktg. in 02. izvoz izkopanega materiala iz objekta ter nalaganje na kamion in odvoz na trajno deponijo, pritožnica ne uspe ovreči pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je izkop mišljen zgolj kot priprava na nalaganje, ne pa tudi nalaganje samo, saj v takem primeru ponudba, sestavljena iz dveh točk, ne bi bila smiselna. Poleg tega ne gre prezreti niti dejstva, da je tožena stranka s temi pritožbenimi trditvami prišla sama s seboj v nasprotje. Iz dopisa z dne 19. 09. 2002 (priloga A10), ki ga je tožena stranka poslala tožeči stranki, je namreč razvidno, da je tožena stranka opravljena dela (izkop za poglobitev tlaka v kleti) v obsegu 27,58 m³ tožeči stranki priznala, s tem pa tudi nesporni del vtoževanega računa (priloga A7) v višini 2.072,00 EUR (prej 496.440,00 SIT).

Glede trditev in dokaznega predloga tožene stranke, ki se nanaša na M. M., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 06. 10. 2006 (list. št. 36) sicer res navedla, da je tožeča stranka za miniranje kleti najela podizvajalca, vendar so bile te trditve presplošne in v ničemer konkretizirane, zato se sodišče prve stopnje v presojo le-teh upravičeno ni spustilo. Tožena stranka je omenjene trditve konkretizirala ter zanje ponudila dokaz z zaslišanjem priče M. šele v pripravljalni vlogi z dne 23. 07. 2007 (list. št. 75), torej že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo (24. 01. 2007). Ni pa tožena stranka v tej pripravljalni vlogi navedla, zakaj teh trditev in ponujenega dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma ponuditi najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče sodi, da je tožena stranka glede teh trditev in predlaganega dokaza prekludirana.

Kot neutemeljene pritožbeno sodišče ocenjuje tudi pritožbene trditve o, po mnenju izvedenca VD, previsoki ceni opravljene storitve. Pritožbeno sodišče poudarja, da je pogodba med strankama sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izjavo volje za sklenitev pogodbe lahko stranki izrazita z vsakim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja za sklenitev pogodbe obstoji (1. odstavek 18. člena OZ). Dopis z dne 03. 04. 2002 (priloga A5), ki ga je tožeča stranka poslala toženi stranki, je imel funkcijo ponudbe. V njem so bile navedene tako storitve kot tudi cena zanje (cena na enoto). S pripisom ZŠ na dopisu »s ponudbo se strinjam in je sprejemljiva« ter njegovim podpisom, je bila ponudba s strani tožene stranke sprejeta. S tem je bila pogodba glede dodatnega izkopa in poglobitve nivoja tlaka v kleti objekta V-p sklenjena. Glede na to, da je bilo med strankama s sprejemom ponudbe doseženo tudi soglasje volj glede cene storitev, česar tožena stranka ne izpodbija, četudi sedaj ceni storitve ugovarja, so ugotovitve izvedenca glede primerljivih cen tovrstnih storitev na trgu za to pravdo povsem brezpredmetne.

Glede pritožbenih stroškov

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožeče stranke, Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (500 točk). Ni pa ji priznalo nagrade iz naslova „končno poročilo stranki“, ker je to strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v 3. odstavku 13. člena OT. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (10 odvetniških točk), ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu 208,90 EUR. Skupaj s sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 36,95 EUR je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo stroške pritožbenega postopka v višini 245,85 EUR.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te odločbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 313. člena ZPP naložilo toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke v splošnem paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.