UPRS sodba U 593/2008

Tožba se zavrne.

Center za socialno delo Ptuj kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo št. 12031-1/2007-3 z dne 19. 5. 2008 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločil, da se mld. A., odvzame materi B., mld. C., pa se odvzame staršema B. in očetu D., (1. in 2. točka izreka), da mld. A. in mld. C. ostaneta v rejniški družini E. (3. točka izreka) in da se s to odločbo razveljavi začasna odločba Centra za socialno delo Maribor z dne 23. 3. 2006. Prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej pojasni, da gre za postopek, ki je bil, skladno s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. Up 1139/2005 z dne 16. 11. 2005, ponovljen. Pojasni, da je Center za socialno delo Maribor (v nadaljevanju CSD) začel družino spremljati maja leta 2003 po tem, ko naj bi ob smrti mld. F. obstajal sum storitve kaznivega dejanja, v družini pa sta ostala še dva mld. otroka. CSD je nato izpeljal poseben ugotovitveni postopek, pridobil številna mnenja in poročila, opravil razgovore s starši, izvedel multidisciplinarni timski sestanek in presojal ustreznost domačih razmer in možnosti staršev za nadaljnje varstvo in vzgojo mld. A. in C., kot tudi možnosti za njun nadaljnji psihofizični razvoj v domačem okolju. Ugotovljeno je bilo, da sta bila mld. otroka v družini izpostavljena različnim psihičnim pritiskom, kar se je odražalo v njuni vedenjski stiski. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je dne 18. 12. 2003 CSD izdal odločbo s katero je odločil, da se mld. A. odvzame materi B. in da se mld. C. odvzeme staršema B. in D. ter da se oba mld. otroka namestita v rejniško družino. Ta odločba je bila, kot je že navedeno nato odpravljena. CSD je nato v ponovnem postopku izdal dne 23. 3. 2006 začasno odločbo, s katero je odločil, da se mld. A. odvzame materi B. in da se mld. C. odvzame staršema ter da mld. otroka ostaneta v rejniški družini. Na podlagi napotil je bil nato v postopek vključen izvedenec G., spec. klinične psihologije, ki je podal klinično psihološko izvedensko poročilo z dne 10. 9. 2006 glede materine in očetove zmožnosti za prevzemanje roditeljske skrbi in odgovoril na vprašanja, ali lahko starša zagotavljata normalen fizični in psihični razvoj otrok in ali je pri starših ogrožen zdrav razvoj otrok. Prvostopni organ je povzel mnenje izvedenca, ki je ob navedbi dejstev, pregledane dokumentacije, osebnega razgovora in pregleda tako staršev in otrok menil, da starša mld. otrokoma ne moreta zagotavljati normalnega fizičnega in psihičnega razvoja. Tožnika kot starša sta bila seznanjena z navedenim izvedenskim mnenjem in sta mu nasprotovala.

Na podlagi odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 11. 1. 2007, izdane po predlogu tožnikov, je bila za predmetno upravno zadevo krajevna pristojnosti prenesena na Center za socialno delo Ptuj (v nadaljevanju prvostopni organ), ki je nato nadaljeval z ugotovitvenim postopkom. Pridobil je mnenje strokovne komisije, ki v svojem mnenju z dne 20. 6. 2007 na podlagi obsežne dokumentacije ugotavlja, da starša ne zmoreta zagotoviti normalnega fizičnega in psihičnega razvoja otrok, kar ugotavlja tudi izvedenec. Prvostopni organ je nato razpisal ustno obravnavo, ki sta se je udeležila tudi tožnika, ki sta med drugim navedla, da je potrebno dokazni postopek dopolniti in opraviti še razgovor z njima kot staršema, z mld. otrokoma, rejnico H., socialno delavko I., kakor tudi pridobiti nova mnenja šol, ter izdelati novo psihološko poročilo ustreznega zdravstvenega delavca oz. sodnega izvedenca, ki ni zaposlen na centrih za socialno delo. Predlagala sta novega izvedenca psihološke stroke, in sicer izvedenko J.. Prvostopni organ je sledil dokaznim predlogom staršev in v zadevo vključil izvedenko J., pridobil poročila osnovnih šol, ki jih obiskujeta mld. otroka, opravil obisk na domu ter opravil razgovor z mld. A., vse z namenom, da se ugotovi, ali je pri tožnikih ogrožen zdrav razvoj mld. otrok. Navedena izvedenka je v izvedenskem mnenju z dne 14. 12. 2007 odgovorila na zastavljena vprašanja s strani centra za socialno delo in tudi na vprašanja, ki C. ne moreta zagotoviti normalnega fizičnega in psihičnega razvoja. V obrazložitvi prvostopni organ nato povzame izjavo ml. A., poročilo o obisku na domu pri tožnikih, poročili obeh osnovnih šol, ki ju obiskujeta otroka in dopolnitve zapisnika strokovne komisije z dne 3. 1. 2008. Dne 12. 3. 2008 je bila izvedena ponovna ustna obravnava, ki sta se je udeležila tožnika in v zvezi z izvedeniškim mnenjem J. in mnenjem strokovne komisije izrazila nestrinjanje. Prvostopni organ nato navaja, da je v 5. a členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04-UPB, v nadaljevanju ZZZDR), ki opredeljuje otrokovo korist določeno, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. V 6. členu ZZZDR določa, da država daje varstvo mld. otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar zahtevajo to druge koristi otrok. Kolikor roditelji ne izvršujejo svojih obveznosti, ki izhajajo iz roditeljske pravice v korist svojih otrok, se roditeljska pravica omeji (119., 120. člen ZZZDR) ali odvzame (116. člen ZZZDR). Center za socialno delo sme na podlagi 120. člena ZZZDR odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo varstvo in vzgojo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Razlogi za odvzem otroka so lahko na strani staršev, lahko pa gre za objektivne razloge. Namen tega ukrepa je varovanje otrokovih koristi, zato ni potrebno, da gre pri razlogih, ki izvirajo s strani staršev, za krivdno ravnanje ali opustitev staršev. Otroka je možno odvzeti staršem že tedaj, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen in ni potrebno, da je nastala škoda v njegovem razvoju. Pojasni še potek ponovnega ugotovitvenega postopka in poudari, da so bili izvedeni dokazi z izvedenci, pridobljena poročila šol, opravljen razgovor z mld. otrokom, pridobljeno mnenje strokovne komisije, opravljen obisk na domu in razpisana ustna obravnava. Oba izvedenca sta na vprašanja ali lahko starša zagotovita normalen fizični in psihični razvoj otrok in ali je pri starših ogrožen zdrav razvoj otrok, odgovorila, da starša nista sposobna zagotoviti normalnega psihofizičnega razvoja otrok in da bi bil zdrav razvoj obeh otrok pri starših ogrožen. Iz odgovorov izvedenke izhaja, da mld. A ne izraža želje po vrnitvi v domače okolje in da bi vrnitev v matično družino pomenila psihosocialno okolje, kjer otrokove čustvene in razvojne potrebe ne bi bile zadovoljene in da vrnitev otrok v matično družino otrokoma ne bi bila v korist. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da se otroka v rejniški družini dobro počutita in napredujeta v razvoju, se čutita sprejeta, pa tudi poročila šol kažejo na ugoden napredek otrok in na dobro počutje ter primerno sodelovanje rejnice in staršev s šolo. Otroka se stikov s staršema razveselita. Pripomni tudi, da si starša prizadevata za vrnitev otrok v domače okolje, da skrbita za urejenost domačega okolja, imata redne stike z otrokoma. Glede na mnenje izvedencev, prvostopni organ staršema predlaga ustrezno psihoterapijo, po zaključku katere se bo lahko ponovno preverjala njihova zmožnost za zagotavljanje normalnega fizičnega in psihičnega razvoja mld. otrok.

Tožnika se z odločbo nista strinjala in sta jo izpodbijala s pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo št. 12002-25/2008/3 z dne 11. 11. 2008 zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločbe drugostopni organ najprej pojasni, da, glede na določbo 3. odstavka 53. člena Ustave RS država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Po določbi 1. odstavka 54. člena Ustave RS imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Tudi po Konvenciji OZN o otrokovih pravicah (Zakon o ratifikaciji konvencije ZN o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ-MP, št. 15/90, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN, Uradni list RS-MP, št. 9/92, 3-2/93, 9-50/93, 5-7/99, Uradni list RS, št. 35/92, 13/93, 28/93, 20/99, v nadaljevanju Konvencija o otrokovih pravicah), ki se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno, države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji svojih staršev ločen od njih, razen če v skladu z veljavnim pravom in postopki pristojne oblasti v postopku odločijo, da je takšna ločitev nujna za otrokovo korist. Konvencija o otrokovih pravicah tudi določa, naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo (3. člen). ZZZDR opredeljuje otrokovo korist v 5.a členu, država pa daje varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar zahtevajo to druge koristi otrok (6. člen). Na podlagi 120. člena ZZZDR sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo varstvo in vzgojo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Razlogi za odvzem otroka so lahko na strani staršev, lahko pa gre za objektivne razloge. Namen tega ukrepa je varovanje otrokovih koristi. Otroka je možno odvzeti staršem že tedaj, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen in ni potrebno, daje nastala škoda v njegovem razvoju.

Drugostopni organ nato povzame potek postopkov od leta 2003 dalje in zavrne pritožbene navedb, da si otroka vrnitve v matično družino ne želita zaradi časovne odmaknjenosti. Iz dokumentacije upravnih spisov namreč izhaja, da sta se otroka po umiku iz družine uspela razbremeniti stisk, kar se izkazuje tako s počutjem in vedenjem otrok v rejniški družini kot tudi z vedenjem in napredkom v šoli. Ločenosti otrok od staršev v vzpodbudnem in varnem okolju pa vzpodbuja navezanost tudi na druge osebe in občutek varnosti. Tega pa ni mogoče razumeti izključno kot posledico odvzema otrok, kot zatrjujeta tožnika, pač pa prvenstveno kot posledico izreka ukrepa, s katerim se je korist mld. otrok zavarovala. To je razvidno tudi iz dejstva, da otroka starša poznata in stikov s staršema ne zavračata, želita pa, da so ti omejeni in da potekajo v varnem okolju, glede stikov na domu pa mld. deklica njihovo realizacijo odmika v prihodnost. V zvezi s pritožbenimi ugovori o opiranju odločitve na izvedeniška mnenja pojasni, da ne obstojajo razlogi, da teh mnenj prvostopni organ ne bi bil smel navesti in nanje opreti svoje odločitve. Prvostopni organ je tudi ravnal pravilno, ko je, upoštevajoč določbo 3. odstavka 190. člena ZUP, dal strankama možnost izjaviti se o postavitvi izvedenca in upoštevajoč pomisleke strank presodil, da je potrebno postaviti še drugo izvedenko. Strokovnost in nepristranost izvedencev pa izkazuje tudi skladnost več izvedeniških mnenj, kar pomeni tudi večjo pravilnost ugotovljenega in ne nasprotno. Poudari še, da ne dvomi v resničnost izjav starejših hčera tožnice, saj so njihove izpovedbe skladne z ugotovitvami prvostopnega organa, gre pa tudi za izjave o lastnih izkušnjah v matični družini.

Tožeči stranki se z odločitvijo ne strinjata in odločbo izpodbijata s tožbo, v kateri opisujeta potek postopka, ki ga sama označita kot „boj z mlini na veter“. Menita, da nobeno od izvedeniških mnenj, na kateri je prvostopni organ oprl odločitev, ne more biti podlaga za odločitev, da se mladoletna otroka odvzameta staršem. Prvostopni organ tudi ni sledil napotilu po odpravi prve odločitve in da se v postopek pritegne neodvisni izvedenec, ker je bilo uporabljeno mnenje G., ki pogosto sodeluje s CSD in mnenju katerega sta tožnika nasprotovala že pred njegovo izdelavo. Tožnika ne moreta sprejeti stališča, da nista sposobna zagotoviti normalnega psihičnega in fizičnega razvoja svojih otrok ter se sprašujeta, zakaj je do te ugotovitve prvič prišlo šele v letu 2003, po tragični smrti njune hčerke F. Nasprotujeta tudi navedbi, da so tri polnoletne hčerke tožnice poznavalke družinske situacije in nepristranske ocenjevalke. To namreč ne ustreza dejanskemu stanju, saj starejše hčere tožnice nikoli niso živele na naslovu v K., niti nikoli niso živele z mld. sinom tožnikov, ob tem pa s tožnico že cca od leta 2002 ne komunicirajo. Tožnika sta sledila navodilu in obiskala psihoterapevta, ki jima ga je priporočila tožena stranka, vendar jima je bilo po enem obisku povedano, da nadaljnje obravnave oz. terapije ne potrebujeta. Obrazložitev upravnih organov, da je odvzem mld. otrok staršem v korist otrok, ker starša nista sposobna za njiju skrbeti, tako po mnenju tožnikov „obvisi v zraku“. Sodišču predlagata, da izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo in mld. A. vrne v varstvo in vzgojo materi, mld. C. pa v varstvo in vzgojo materi in očetu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijanih odločb.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 54. člena Ustave RS imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih, zaradi varovanja otrokovih koristi, določa zakon. Otrokova korist je tudi glavno načelo Konvencije o otrokovih pravicah. Vsebino roditeljske pravice po ZZZDR sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, te pa so v tem, da starši skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih otrok (102. člen ter 2. odstavek 4. člena ZZZDR). Odgovornost za varovanje otrokovih koristi in za skrb za otroka pa ne gre izključno staršem, temveč zavezuje tudi državo, ki zagotavlja otrokom posebno varstvo, še posebno varstvo pa otrokom, za katere starši ne skrbijo, oziroma otrokom, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe (56. člen Ustave RS - pravice otrok). Po določbi 119. člena ZZZDR je tudi center za socialno delo dolžan po uradni dolžnosti storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Na podlagi 120. člena ZZZDR sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga oddati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu v primeru, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Po navedenem mora v primeru, kadar korist otroka ni skladna z interesi oziroma ravnanjem staršev, država najti ustrezno in pravično ravnotežje med njimi, praviloma pa morajo koristi otroka pretehtajo interese staršev. V obravnavanem primeru na podlagi dokumentacije, in strokovnih mnenj, ki so bila pridobljena v postopku in ostalih listin, (kar vse se nahaja v upravnem spisu), tudi sodišče ocenjuje (ne da bi dvomilo v urejenost bivalnega okolja, ki ga zagotavljajo starši), da je bilo ukrepanje, kot je bilo izvedeno s strani pristojnega centra za socialno delo, izvedeno zaradi varovanja koristi in interesov otrok. Glede tožbene navedbe, da tožnika ne moreta sprejeti stališča, da nista sposobna zagotoviti normalnega psihičnega in fizičnega razvoja svojih otrok sodišče pripominja, da iz izpodbijanih odločb in listinske dokumentacije ne izhaja, da bi se upravni organi opredeljevali o sposobnostih in ravnanju staršev. Iz celotnega obravnavanega ugotovitvenega postopka izhaja, da je bila pri sprejemanju odločitve v ospredju zgolj korist obeh mld. otrok in ne morebitno vrednotenje ravnanja oz. odnosa staršev, tožbeni ugovori pa pri sodišču ne vzbujajo dvomov glede pravilnosti v postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na podatke upravnih spisov tudi sodišče v obravnavani zadevi ne vidi razlogov, da ugotovitvam postopka in mnenjem dveh izvedencev ne bi zaupalo. Po navedenem so bile v obravnavani zadevi v upravnem postopku pred izdajo odločbe dovolj podrobno obravnavane koristi mld. otrok in ob tem upoštevano načelo varovanja otrokovih koristi, s tem pa je bila tudi pravilno uporabljena določba 120. člena ZZZDR.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil odločitev in zavrnil pritožbene ugovore drugostopni organ ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih sta jih tožnika uveljavljala v pritožbi, ne da bi jih ponavljalo, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je, glede na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločalo izven glavne obravnave.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.