VSRS Sklep VIII DoR 50/2009-3

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko v plači in v stroških prevoza na delo in z dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka, v presežku nad prisojenimi zneski pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2V pravočasnem in obširnem predlogu za dopustitev revizije tožena stranka prvenstveno uveljavlja zmotno presojo sodišča druge stopnje glede vprašanja sodne pristojnosti. Pri tem se sklicuje na arbitražno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 290/2007 z dne 11. 9. 2007. Nadalje uveljavlja presojo o naslednjih vprašanjih za odločitev o dopustitvi revizije:

- ali zahtevki za plačilo razlike v prevoznih stroških in plače predstavljajo čisto denarno terjatev; pri tem opozarja na določbo 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002), na definicijo čiste denarne terjatve (ki naj bi izhajala iz nekaterih odločb Vrhovnega sodišča in sodišča druge stopnje) in navaja, da se je pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem neutemeljeno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 119/2004,

- ali ima tožeča stranka za plačilo razlike med 100 % in 60 % stroški javnega prevoza v normativnem delu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Uradni list RS, št. 40/97 in nadalj.) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDTS, Uradni list RS, št. 10/98 in nadalj.) sploh pravno podlago. Opozarja na pomanjkljivo ureditev kolektivnih pogodb v zvezi z osnovo za obračun povračila stroškov prevoza na delo. V zvezi s tem se sklicuje tudi na nezakonitost odločb Vrhovnega sodišča VIII Ips 118/2008 z dne 7. 10. 2008 in VIII Ips 190/2005 z dne 22. 11. 2005 in na ustavno pritožbo zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 118/2008 ter pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uradni list RS, št. 72/93 in nadalj.), SKPgd in KPDTS,

- upravičenosti do povračila razlike, ker naj tožeča stranka ne bi dokazala, da ji je s prihodom na delo in z dela sploh nastal kakršnikoli strošek,

- ali je svojim delavcem iz naslova negativne uspešnosti upravičeno obračunala nižjo plačo; pri tem navaja, da je imela za znižanje podlago v zakonu in podjetniški kolektivni pogodbi, da ni znižala osnovne plače, da je nepomembno, če 90 % delavcev ni doseglo norme, itd..

3Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) niso podani.

Glede odločitve o sodni prisojnosti je zlasti pomembno, da ZPP v 1. točki prvega odstavka 370. člena izključuje možnost vložitve revizije iz razloga bistvene kršitve, ki se nanaša na pristojnost arbitraže. Zato v tem delu že zaradi tega ni podlage za dopustitev revizije.

Opredelitev čiste denarne terjatve v tej zadevi, ki jo delavec lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem, ne odstopa od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča. Glede vprašanja pravne podlage za povračilo razlike stroškov in osnove za povračilo po SKPgd, KPDTS in citirani Uredbi je Vrhovno sodišče že odločilo, in sicer enako kot v tem sporu (sodba VIII Ips 190/2005, sodba in sklep VIII Ips 118/2008). Razlogi v zvezi z dokazovanjem nastanka stroškov s prihodom na delo in z dela se nanašajo na dejansko podlago pravnomočne odločitve, kar ne more biti revizijski razlog niti razlog za odločanje o dopustitvi revizije po prvem odstavku 367.a člena ZPP. Glede znižanja plače zaradi uspešnosti poslovanja je Vrhovno sodišče že odločilo (enako kot v tej zadevi sodišče druge stopnje) v sodbah VIII Ips 485/2006 in VIII Ips 419/2007.

4Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (367.c člen ZPP).