VSC Sodba Cpg 115/2021

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih I. in III. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) presodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati tožeči stranki (tožnici) 45.705,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 13.5.2016 dalje, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 102.756,40 EUR s pripadki in (III.) odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati toženki 3.816,70 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper I. in III. točko izreka predmetne sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani tožbeni zahtevek zavrne in odloči o stroških postopka, oziroma podredno, naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenj. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene navedbe, med drugim ponavlja nekatere svoje siceršnje trditve iz postopka na prvi stopnji sojenja in izpostavlja, da se sodišče prve stopnje z njimi ni ukvarjalo. V 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jih je povzelo, a na njih ni odgovorilo, zato je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da tožnica ni upravičena do stroškov sanacije v delu, v katerem se le-ta ni izvedla. V nadaljevanju pritožbe očita tožnici, da kljub pozivom s strani toženke ni predložila ustreznih listin, ki bi izkazovale obseg in kvaliteto opravljenih del. Nato se minuciozno sklicuje na nekatere nedoslednosti v gradbeni pogodbi, računih, situacijah, ipd., in meni, da predložena dokumentacija skupaj s tožničinimi trditvami ni verodostojna. Sodišču prve stopnje očita, da vsega navedenega ni presojalo in da bi moralo ugotoviti kakšna dela, v kakšnem obsegu in kvaliteti so bila izvedena in potrebna ter, če jih je tožnica sploh plačala.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženka v pritožbi očitno soglaša z utemeljenim stališčem sodišča prve stopnje, ki je pri presoji povzročitve škode ob izselitvi na najetem poslovnem prostoru upoštevalo stanje najetega prostora ob sklenitvi najemne pogodbe med tožnico in toženko (1.10.2006). Skladno z navedenim ni jasno, kaj želi doseči s sklicevanjem na najetje poslovnega prostora v letu 1974 in na stanje prostora v tistem času.

6V danem primeru ni bilo ugotovljeno, da je tožnica izvedla temeljito prenovo poslovnega prostora, ampak je upoštevaje ugotovitve angažiranega izvedenca izvedla (ne v celoti) potrebno sanacijo prostora zaradi poškodb, ki jih je pri izselitvi povzročila toženka. Vsekakor navedeno ne sodi v pojem rednega vzdrževanja prostora in v pojem investicijskega vzdrževanja, ampak sodi v pojem potrebne sanacije zaradi povzročenih poškodb. Zato ni mogoče slediti zavzemanju toženke, da je bila izvedena prenova v kvaliteti novega prostora in opreme bistveno boljših zmogljivosti kot je bilo stanje ob sklenitvi najemne pogodbe (op. ugotovljeno je, da je bilo stanje prostora v letu 2006 brezhibno), saj je upoštevana le potrebna sanacija povzročenih poškodb na prostoru. Logično, razumsko in življenjsko je seveda dejstvo, da sanacija vključuje tudi zamenjavo poškodovanih oziroma uničenih elementov z novimi. Zatrjevanje, da najemodajalka ni nudila investicijskega vzdrževanja in vlaganj v prostor, ni pravno relevantno, saj se vtožuje strošek potrebne sanacije povzročenih poškodb. Enako velja za nadaljnjo trditev, da pogodbeni stranki nista dogovorili nesorazmernih investicij ali vlaganj v poslovni prostor v breme toženke. Kaj je vključevala dogovorjena najemnina z navedbo, da je toženka plačevala le stroške tekočega vzdrževanja, sta prav tako pravno nerelevantni okoliščini. Toženke v konkretni pravdi ne bremenijo stroški investicijskega vzdrževanja in „obnove prostora v kvaliteti novega in vrhunsko opremljenega“, ampak jo bremenijo stroški potrebne sanacije prostora zaradi poškodb, ki jih je povzročila ob izselitvi. Pritožbena primerjava predmetnega stroška z višino najemnine je povsem odvečna in ne more pripeljati do drugačnih zaključkov v obravnavani zadevi. Drži, da nikoli ni bilo dogovora, da toženka tožnici izroči poslovni prostor v kvaliteti novega in vrhunsko opremljenega, vendar gre za zahtevek iz naslova povzročene škode (za strošek potrebne sanacije). Toženka, ki je prostor ob izselitvi poškodovala, bi vsekakor lahko pričakovala, da bo tožnica zahtevala povračilo povzročene škode. Ob tem je neizkazano toženkino lastno zavzemanje, da ne gre za potrebno sanacijo, saj je presežena kvaliteta dela, obseg dela, ipd., ker so ugotovitve angažiranega izvedenca drugačne. Sodišče prve stopnje pravilno ni posvetilo prevelike pozornosti zgoraj navedenim toženkinim očitkom, saj gre za pravno povsem zgrešene ugovorne navedbe. Iz izpodbijane sodbe vsekakor izhaja, da tem zgrešenim navedbam preprosto ni sledilo, in tudi sicer je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, saj nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, njen izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Povedano drugače, ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7V predmetni pravdi je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvam angažiranega izvedenca gradbene stroke, ki si je ogledal fotografije prostora ob izselitvi toženke in opravil ogled (ne v celoti) saniranega prostora ter ocenil potreben strošek za sanacijo poškodb, ki jih je ob izselitvi povzročila toženka. Toženka je (prvič in šele v zadnjih pripombah zoper drugo dopolnitev izvedenske ekspertize) res navajala, da so vrtine v kamnita tla nastale zaradi tedanje ureditve čelnega vstopa v poslovni prostor in v soglasju z (verjetno) prejšnjim najemodajalcem, vendar je tožnica njenim navedbam nasprotovala tudi s trditvijo, da ni nikoli pristala na poškodbe in na vračilo poškodovanega poslovnega prostora. Hkrati je ugotovljeno s strani izvedenca, da gre za poškodbe zaradi pritrditve določenih elementov opreme ali montažnih predelnih sten in podobno ter na večih delih najetega poslovnega prostora in da gre za poškodbe, ki so nastale ob izselitvi (očitno z odstranitvijo elementov in opreme, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka odstranjevala tudi pregradne stene). Tudi iz zapisnika izvršitelja izhaja, da gre za poškodbe z luknjami, ki so nastale ob montaži in demontaži opreme, ki jo je uporabljala toženka. Skladno z navedenim ni mogoče slediti toženkinim trditvam, da za navedene poškodbe ni odgovorna, saj je bila njena zaveza (glej 10. člen najemne pogodbe), da ob izselitvi lahko odstrani določena sredstva in stvari oziroma naprave, ki jih je sama nabavila, če se le-te dajo brez škode za zmanjšanje vrednosti poslovnega prostora odstraniti. Evidentno je, da se pritožbeno zatrjevani „čelni vstop v prostor“ ni dal „odstraniti“ brez škode za poslovni prostor, saj so ostale poškodbe v tleh. Drži, da po ugotovitvah izvedenca tožnica dela hodnika ni sanirala, vendar toženka spregleda bistveno okoliščino predmetnega spora, ki je v tem, da je tožnica zahtevala plačilo 45.705,70 EUR s pripadki in na podlagi zatrjevano plačanih računov za izvedeno sanacijo (v tej zvezi je predložila dokumentacijo, s katero je razpolagala) in na podlagi potrebne sanacije poslovnega prostora (v tej zvezi je podala predlog za angažiranje izvedenca z izrecnim vprašanjem, da naj oceni potreben strošek sanacije). Ker je izvedenec ocenil potreben strošek sanacije prostora (nastalo škodo s sporno izselitvijo) v višini 47.381,76 EUR (brez DDV), ki je višja od tožbenega zahtevka in ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri končni odločitvi, je tožnica upravičena tudi do „stroška“ za sanacijo dela hodnika, pa čeprav predmetne sanacije ni izvedla, saj vtožuje nastalo škodo.

8Skladno z vsem navedenim se sodišče prve stopnje pravilno ni podrobneje ukvarjalo z minucioznimi in selektivnimi navedbami toženke o nekaterih nedoslednostih v zatrjevano pomanjkljivi in neverodostojni listinski dokumentaciji tožnice, saj je imelo vso zadostno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku (v celoti) že z izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki mu je toženka nasprotovala z zgoraj omenjenimi pavšalnimi in pravno zgrešenimi tezami (glej pripombe toženke na l.št. 277, 304 in 327). Toženka je bila celo s strani sodišča prve stopnje po njenih zadnjih pripombah (op. ki so bile nenazadnje podane en dan po preteku 15-dnevnega roka za podajo pripomb na dopolnitev ekspertize) izrecno pozvana v smislu 254. člena ZPP, a je na poziv sodišča odgovorila, da ne predlaga niti dopolnitve ekspertize niti zaslišanja izvedenca in (le) da vztraja pri svojih pripombah. Toženko je nenazadnje tožnica opozorila, da je njena kritika ekspertize na ravni pavšalnosti. Z navedenim se je upoštevaje povzeto toženkino kritiko v točki 22. izpodbijane sodbe mogoče le strinjati. Na takšne pavšalne in pravno zgrešene navedbe sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še izrecno odgovarjati, ampak je ravnalo pravilno, da jih je le povzelo, jih preprosto ovrednotilo kot (gole) pomisleke toženke in jim (kot neutemeljenim) ni sledilo, saj je na drugi strani razpolagalo z obrazloženo, preverljivo in prepričljivo ekspertizo izvedenca, ki si je med drugim ogledal prostor in fotografije poškodb po toženkini izselitvi ter na tej podlagi ugotovil koliko znaša potreben strošek sanacije (op. koliko znaša povzročena škoda) zaradi poškodb, ki jih je z izselitvijo na prostoru povzročila toženka.

9Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej ukvarjati in se ni posebej ukvarjalo z dejanskimi stroški, ki jih je tožnica porabila za sanacijo, ki jo je izvedla, saj je lahko preprosto (in ekonomično) sledilo zaključku, da je dejanska škoda enaka strošku potrebne sanacije in ne strošku izvedene sanacije (op. čeprav je bil tudi na tej podlagi uveljavljan tožbeni zahtevek in je bil v tej (sporni) višini tudi postavljen). Povedano drugače, škoda je bila povzročena v ugotovljeni višini s strani izvedenca in pravno nerelevantno je, če je oškodovanec to škodo odpravil ali v celoti ali pa se je zadovoljil le z delno odpravo povzročene škode. Skladno z navedenim so pravno nerelevantne obširne pritožbene navedbe o pomanjkljivostih gradbene dokumentacije, o nedoslednostih v gradbeni dokumentaciji in dveh situacijah, o nepredložitvi določenih listin iz gradbene dokumentacije, o neverodostojnosti predložene gradbene dokumentacije in računov, o spornem zaključku gradbenih del, o spornih avansnih plačilih, ipd. In se sodišče prve stopnje z vsem navedenim pravilno in utemeljeno ni ukvarjalo, je pa na podlagi ekspertize, ki ji je sledilo, vsekakor ugotovilo, katera dela so potrebna za sanacijo poškodovanega poslovnega prostora in kakšen je strošek potrebne sanacije (glej razloge izpodbijane sodbe). Pritožničini očitki, da je bilo v izpostavljeni smeri posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabljeno materialno pravo in da je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so torej zmotni in neutemeljeni. Zaradi angažiranja izvedenca, ki ga je tožnica predlagala za ugotovitev stroška potrebne sanacije in se na njegove ugotovitve oprla, sledilo pa mu je tudi sodišče prve stopnje, se z vsem zgoraj navedenim v tej pravdi ni bilo treba posebej ukvarjati.

10Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.