VSRS Sklep II Ips 76/2021

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Relevantno dejansko stanje in dosedanji tek postopka

1Predmet dedovanja je zaščitena kmetija po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Zapustnica ni napravila oporoke. K dedovanju so se priglasili štirje dediči (tri hčere zapustnice in en vnuk po njenem prej umrlem sinu, drugi vnuk se je dedovanju odpovedal), od katerih sta se za prevzem kmetije zavzemali zapustničini hčeri A. A. in B. A.. Obe sta usposobljeni za opravljanje kmetijske in/ali gozdarske dejavnosti. Dva od sodedičev sta soglašala, da kmetijo prevzame A. A., noben pa ne, da bi kmetijo prevzela B. A..

2Vrednost zaščitene kmetije so na predlog dedičev ocenili izvedenci gradbene, gozdne in kmetijske stroke na skupno 190.678,86 EUR. S to cenitvijo se je strinjala dedinja B. A., drugi dve hčerki zapustnice pa ne. Ker nobena od potencialnih prevzemnic kmetije ne bi bila zmožna izplačati terjatev upnikov¹ in denarne vrednosti nujnih deležev od ocenjene vrednosti zaščitene kmetije, je bilo na naroku 12. 2. 2020 dogovorjeno, da se izvedencema gozdarske in kmetijske stroke naloži, naj svoje mnenje dopolnita z oceno gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije „v smislu morebitne znatne ogroženosti gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije z izplačilom vseh nujnih deležev, vse kot določa člen 14 v zvezi s členom 15 ZDKG.“ A. A. je sodišče za izvedbo tega dokaza naložilo plačilo predujma 600,00 EUR, kar je ta plačala, kasneje pa izjavila, da dokazni predlog umika, in zahtevala vrnitev predujma. Sodišče je zato preklicalo svoj sklep izvedencema gozdarske in kmetijske stroke, s katerima jima je že naložilo dopolnitev izvedenskih mnenj z oceno gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije kot ene od okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri zmanjšanju nujnih deležev po drugem odstavku 14. člena ZDKG. Na zadnjem zapuščinskem naroku 9. 6. 2020 je dedinja A. A. izjavila, da bi bila v primeru, če bi bila vrednost kmetije ocenjena na 120.000,00 EUR, sposobna terjatev občine in vrednost nujnih deležev plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, dedinja B. A. pa, da bi vrednost nujnih deležev lahko izplačala v 5 letih, terjatev občine pa že prej. V primeru, če bi bila vrednost kmetije ocenjena na 190.000,00 EUR, nobena od njiju vrednosti nujnih deležev ne bi bila zmožna plačati.

3Zapuščinsko sodišče je nato izdalo sklep o dedovanju, s katerim je za prevzemnico zaščitene kmetije določilo A. A., za nujne dediče do 1/8 zapuščine pa ostale dediče. Ugotovilo je, da vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti, znaša 190.975 EUR (kar predstavlja po izvedencih ocenjeno vrednost zaščitene kmetije skupaj s terjatvijo do ZPIZ). Nujni delež je po odštetju terjatev upnikov in stroškov izračunalo od zneska 162.630,00 EUR in prevzemnici kmetije naložilo, da vsakemu dediču plača denarno vrednost njegovega nujnega deleža v znesku 20.328,75 EUR, in sicer 10.328,75 EUR najkasneje do konca leta 2020, nadaljnjih 5.000,000 EUR najkasneje do konca leta 2021 in nadaljnjih 5.000,00 EUR najkasneje do konca leta 2022.

4Zoper sklep zapuščinskega sodišča sta se pritožili dedinji B. A. in A. A.. Sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

5Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklep sodišča druge stopnje pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot relevantno izpostavlja vprašanje, „ali lahko sodišče, mimo ugotavljanja okoliščin iz drugega odstavka 14. člena in prvega odstavka 15. člena ZDKG, razglasi za prevzemnika kmetije dediča, ki se za prevzem zavzema, vendar pa v postopku jasno navede in izpove, da je prevzem pod pogoji sodne cenitve zanj preveliko breme in da tudi gospodarska zmožnost zaščitene kmetije tega ne omogoča.“ Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni pravilno uporabilo drugega odstavka 14. člena in prvega odstavka 15. člena ZDKG v zvezi s 1. členom ZDKG in 165. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Narava procesnih kršitev in izpostavljeno pravno vprašanje presegata pomen konkretne zadeve, pri dedovanju zaščitenih kmetij pa je javni interes „stopnjevano poudarjen“ tudi zato, ker gre pri varovanju kmetijskih zemljišč za ustavnopravno varovano kategorijo. Ohranjanje kmetijskih zemljišč je namreč v širšem interesu in presega zgolj interes dedičev. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencem zapuščinskega postopka (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP in 163. členom ZD), ki nanjo niso odgovorili.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje glede relevantnega vprašanja

7Sodišče prve stopnje je navedlo, da glede na umik oziroma preklic predlagane dopolnitve izvedenskih mnenj, izostanek predloga za zaslišanje izvedencev, izostanek konkretnih pripomb in vprašanj zanje ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu ni imelo druge izbire, kot da je ugotovilo vrednost zapuščine na podlagi danih cenitev. Ocena izvedencev – strokovnjakov je nedvomno bolj verodostojna od podatkov o vrednosti nepremičnin na portalu GURS. Sodišče bi lahko upoštevalo še okoliščine po tretjem (pravilno drugem) odstavku 14. člena ZDKG, to je gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in morebitno znatno ogroženost gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije, kar so strokovna vprašanja, na katera lahko odgovori samo izvedenec, ki pa ga nobena od dedinj ni predlagala oziroma so preklicale zahtevo po dopolnitvi izvedenskih mnenj v tej smeri. Sicer pa so mnenja vseh izvedencev skladna, prepričljivo pojasnjena in argumentirana, ocenjena vrednost pa je približno „vmesna“ med „prvo“ vrednostjo po podatkih GURS (250.000,00 EUR) in „drugo“, sedanjo vrednostjo po teh podatkih (cca 120.000,00 EUR). Višje ugotovljeno vrednost zapuščine je sodišče upoštevalo pri določitvi roka za plačilo nujnih deležev tako, da je ob izjavi prevzemnice kmetije, da bi nujne deleže od vrednosti zapuščine 120.000,00 EUR lahko poplačala že v nekaj mesecih, določilo za poplačilo celotnega zneska nujnih deležev daljši rok 3 let.

8Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje in dodalo, da bi bili ob upoštevanju najnižje vrednosti zapuščine pri dedovanju prikrajšani ostali dediči. Tako pa je sodišče zaščitilo njihove pravice in njihovo ustavno pravico do dedovanja. Sodišče je ravnalo v skladu s 165. členom ZD, poskrbelo, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter se v okviru svojih pooblastil zavzemalo, da prevzemnika zaščitene kmetije prevzem ne obremenjuje preveč in da se ne bi ogrozil obstoj oziroma ohranitev zaščitene kmetije, ter na drugi strani, da se zaščitijo in dobijo zakoniti dedni delež tudi ostali dediči v sprejemljivem časovnem obdobju. Sodišče prve stopnje je v smeri odprtega sojenja nakazalo, da bo za prevzemnico kmetije določilo A. A.. S tem je nanjo prešlo dokazno breme glede pogojev za zmanjšanje nujnih deležev. Temu ni zadostila, ker je neobrazloženo odstopila od dokaza z zaslišanjem cenilcev kmetijske in gozdarske stroke, ki bi lahko kot kvalificirana pomočnika sodišča odgovorila na zastavljena vprašanja. Ker je dedinja sama odstopila od uporabe instituta zmanjšanja nujnega deleža, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo pri določitvi vrednosti nujnih deležev, nekoliko višji znesek, kot ga je bila sama pripravljena izplačati, pa kompenziralo z daljšim obdobjem izplačevanja nujnega deleža. Sodišče prve stopnje ni moglo samo po uradni dolžnosti ugotavljati gospodarske moči zaščitene kmetije, ker takšnega interesa ni pokazala dedinja, ki je postala prevzemnica kmetije, saj nima pooblastil, da ta dejstva ugotavlja samo mimo izražene volje prevzemnika.

Navedbe Vrhovnega državnega tožilstva v zahtevi za varstvo zakonitosti

9Vrhovno državno tožilstvo trdi, da izpodbijana odločitev odstopa od primerljive zadeve VSL I Cp 1987/2018 ter napotkov Ustavnega sodišča v odločbi Up-133/16 o ustavno skladni uporabi določb 14. in 15. člena ZDKG. Višje sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb, „da sodišče za prevzemnika zaščitene kmetije pod pogoji sodne cenitve ne more razglasiti dediča, ki je ves čas postopka jasno in izrecno navajal in izpovedoval, da od vrednosti zaščitene kmetije, kot so v postopku ocenili sodni izvedenci, ni zmožen izplačati nujnih deležev in terjatev do zapuščine, saj gospodarska zmožnost zaščitene kmetije tega ne omogoča“. S tem je bila kršena pravica pritožnic do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sklicujoč se tudi na namen posebne ureditve dedovanja kmetijskih gospodarstev (1. člen ZDKG) državno tožilstvo trdi, da je cenitev in ocena gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije pri izplačilu nujnega deleža v denarju v interesu vseh dedičev, tako prevzemnika kot nujnih dedičev, ki so zato dolžni skupaj plačati predujem za sodnega cenilca. Stališče pritožbenega sodišča, da je v obravnavanem primeru dokazno breme glede pogojev za zmanjšanje nujnih deležev v celoti prešlo na potencialno prevzemnico A. A., ki je z umikom dokaznega predloga in predlogom za vrnitev plačanega predujma odstopila od uporabe instituta zmanjšanja nujnega deleža, sodišču pa onemogočila ugotavljati gospodarsko zmožnost kmetije, ocenjuje kot samosvoje in arbitrarno. Zgolj sklepanje, da je višina določenih nujnih deležev le nekoliko višja od zneska, ki ga je bila pripravljena sama plačati, in kompenzirana z daljšim obdobjem odplačila, ter očitek, da je prevzemnica sama odstopila od instituta zmanjšanja nujnega deleža, ni odgovor na grajo obeh pritožnic, da je sodišče za prevzemnico razglasilo A. A. kljub njeni izrecni in jasni izjavi, da od sodno ocenjene vrednosti kmetije nujnih deležev ne bo mogla izplačati, pa tudi ne odgovor na pritožbene trditve, da bi moralo sodišče gospodarsko zmožnost kmetije in socialne razmere dedinje ugotavljati pri določitvi roka za izplačilo nujnih deležev. Sodišče je s svojo odločitvijo ogrozilo gospodarsko zmožnost kmetije, prevzemnico pa pahnilo v finančni zlom. V obravnavanem primeru brez ugotavljanja gospodarske zmožnosti kmetije o prevzemniku kmetije sploh ni mogoče odločiti. Odločitev sodišča prve stopnje prevzemnici ne omogoča prevzema zaščitene kmetije pod pogoji, ki je ne obremenjujejo preveč. Zato taka odločitev ogroža obstoj oziroma ohranitev zaščitene kmetije, kar je v nasprotju s temeljnim namenom posebne ureditve dedovanja, opredeljenim v 1. členu ZDKG. Z opisanim nezakonitim postopanjem pritožnicama ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato je odločitev sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Odločitev je tudi materialnopravno zmotna. Na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDKG lahko sodišče nujni delež dediča na zahtevo dediča, ki je dedoval kmetijo, zmanjša, če bi bila znatno ogrožena gospodarska zmožnost kmetije, pri čemer mora sodišče upoštevati vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev ter gospodarsko zmožnost kmetije. Na podlagi prvega odstavka 15. člena ZDKG mora sodišče rok za izplačilo nujnega deleža določiti glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča. Čeprav zakon ob upoštevanju 165. člena ZD sodišče zavezuje k upoštevanju vseh teh okoliščin, sodišče teh določb materialnega prava ni uporabilo in je arbitrarno zaključilo, da je sodišče prve stopnje nekoliko višji znesek, kot ga je bila prevzemnica pripravljena sama izplačati, pravilno kompenziralo z daljšim obdobjem izplačevanja, ne da bi sploh ugotavljalo odločilna dejstva. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, o prevzemnici kmetije pa je bilo odločeno mimo določb drugega odstavka 14. člena ZDKG in prvega odstavka 15. člena ZDKG.

11Bistvena okoliščina, ki je vodila sodišče, da razglasi A. A. za prevzemnico kmetije (njena pripravljenost izplačati nujne deleže in terjatve), je odpadla v trenutku, ko se ta s cenitvijo izvedencev ni strinjala. Dejstvo, da je umaknila predlog za zaslišanje izvedencev, ki bi ugotavljali gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in bi se s tem ugotavljalo morebitno zmanjšanje nujnih deležev, še ne pomeni, da je imelo sodišče v njeni pripravljenosti izplačati nujne deleže in terjatve podlago za to, da jo je razglasilo za prevzemnico kmetije. Njena pripravljenost je bila denarno točno opredeljena in njen predlog jasen, zato ga sodišče brez ugotavljanja pogojev iz drugega odstavka 14. člena ZDKG in prvega odstavka 15. člena ZDKG ne bi smelo prekoračiti. Pri tem ne gre samo za „nekoliko višji znesek“, ampak znaša ta razlika 23.483,00 EUR (prevzemnica je predlagala izplačilo nujnih deležev v znesku po 12.500,00 EUR vsakemu od treh sodedičev). Sodišče je s svojo odločitvijo tako zgrešilo namen ZDKG, dedinjo A. A. pa razglasilo za prevzemnico kmetije pod pogoji, ki so zanjo popolnoma nesprejemljivi, jo prekomerno obremenjujejo in ji ne omogočajo zagona dejavnosti na kmetiji.

Odločitev Vrhovnega sodišča

12Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

13Državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja več kršitev procesnega in materialnega prava, katerih skupna točka je, ali je zapuščinsko sodišče ravnalo prav, ko je zaradi umika dokaznega predloga in opustitve dolžnosti založitve predujma za stroške, ki bodo predvidoma nastali z izvedbo dokaza (zahtevi za vrnitev plačanega zneska predujma je treba namreč pripisati enake pravne posledice), opustilo ugotovitev zatrjevanega dejstva, da gospodarska zmožnost kmetije ne omogoča izplačila nujnih deležev od ocenjene vrednosti zaščitene kmetije. Vprašanje je tesno povezano s temeljnimi načeli zapuščinskega postopka, in sicer načeloma dispozitivnosti in oficialnosti na eni strani ter razpravnim in preiskovalnim načelom na drugi strani. Čeprav državno tožilstvo teh načel ne omenja, Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje njihov pomen in namen v zapuščinskem postopku in še posebej v postopku dedovanja zaščitene kmetije, saj s tem na načelni ravni že odgovarja na konkretno uveljavljane kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti.

O načelih dispozitivnosti in oficialnosti ter razpravnem in preiskovalnem načelu v zapuščinskem postopku in postopku dedovanja zaščitenih kmetij

14Namen zapuščinskega postopka je ureditev premoženjskih razmerij, nastalih s smrtjo določene osebe. Drugače kot pravdni postopek, v katerem prevladuje načelo dispozitivnosti kot logična posledica avtonomije strank v materialnem civilnem pravu, je zapuščinski postopek bolj oficiozne narave, kar je posledica kogentnih materialnopravnih predpisov o dedovanju, postopanje v zapuščinskem postopku po uradni dolžnosti pa je predvideno tudi v javnem interesu, ki je v ažurni ureditvi premoženjskih razmerij umrle osebe,² torej varnosti pravnega prometa, ki naj se vzpostavi z odpravo negotovosti v pravnih razmerjih, nastalih s smrtjo posameznika³. Dedovanju zaščitenih kmetij pa je namenjena še posebna zakonska ureditev, ki naj bi zagotavljala preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, omogočanje njihovega prevzema pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, ter ustvarjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG). Za doseganje tega namena, ki je, kot pravilno poudarja državno tožilstvo, v javnem interesu, zakon vsebuje vrsto kogentnih določb, ki se na področju procesnega prava odražajo v (v primerjavi z „rednim“ zapuščinskim postopkom dodatnih) oficioznih pooblastilih sodišča. Kljub temu pa sodišče v zapuščinskem postopku in tudi v postopku dedovanja zaščitenih kmetij ne sme po uradni dolžnosti upoštevati tistih upravičenj udeležencev postopka, ki jih morajo ti izrecno uveljavljati.⁴

15Po ZDKG kmetijo deduje praviloma samo en dedič, zakonec, zapustnikovi starši, zapustnikovi otroci in posvojenci ter njihovi potomci, ki ne dedujejo zaščitene kmetije, pa dedujejo denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju. Tem mora nujni delež izplačati dedič, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, v roku, ki ga določi sodišče glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča in znaša praviloma največ pet let (prvi odstavek 14. člena in prvi odstavek 15. člena ZDKG). Čeprav torej dedič, ki kmetijo deduje, na eni strani prejme več oziroma večji dedni delež, kot bi mu pripadal po splošnih predpisih o dedovanju (s čimer se, sicer na račun drugih dedičev, teži k dedovanju kmetije kot celote), pa ga na drugi strani zadane breme izplačila denarne vrednosti nujnih deležev, kar lahko zanj pomeni težko, lahko tudi pretežko finančno breme in ga, kot navaja državno tožilstvo, „pahne v finančni zlom.“ Zakon zaradi zavarovanja pravic strank in določitve poštene višine dednih deležev v razmerju med dedičem, ki deduje kmetijo, in dediči, ki dobijo (le) denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih, dopušča korekcije s povečanjem ali zmanjšanjem nujnega deleža dediča (drugi odstavek 14. člena ZDKG) in z izjemnim, do 10 let podaljšanim rokom za izplačilo denarne vrednosti nujnih deležev (prvi odstavek 15. člena ZDKG), vendar le na zahtevo zainteresiranega upravičenca – bodisi dediča iz prvega odstavka 14. člena ZDKG bodisi dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo. Sodišče torej po uradni dolžnosti določi denarno vrednost nujnih deležev po prvem odstavku 14. člena ZDKG (ne glede na zapustnikovo voljo tudi z vračunavanjem vsega, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju) in rok za izplačilo dednih deležev po prvem odstavku 15. člena ZDKG. V dispozicijo upravičencev pa spadajo zahteve po korekciji, torej zvišanju ali zmanjšanju dednih deležev ter podaljšanju roka.

16Z načelom dispozitivnosti se običajno povezuje razpravno načelo, z načelom oficialnosti pa preiskovalno načelo. Obe načeli se nanašata na vprašanje, kdo zbira procesno gradivo, torej tisto, kar sodi v podlago sodne odločbe in na čemer temelji odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker se zapuščinski postopek vodi po uradni dolžnosti, v njem prevladujeta načelo oficialnosti in preiskovalno načelo, torej sodnik praviloma odloča o tem, katera dejstva so pomembna in jih po potrebi tudi po uradni dolžnosti razišče ne glede na predlog in voljo strank. V takem postopku je sodišče odgovorno za popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Preiskovalno načelo pa ne pomeni, da sodišče oblikuje postopek samovoljno, ne da bi se oziralo na udeležence. Zapuščinski sodnik je dolžan upoštevati predloge prizadetih oseb in jih obravnavati (drugi odstavek 165. člena ZD), ni pa jim dolžan slediti, udeležencem v postopku mora tudi omogočiti, da se izrečejo o vseh pomembnih okoliščinah. Brez strankine zahteve pa ne sme načenjati tistih vprašanj, ki se nanašajo na pravice, ki jih prizadete osebe uveljavljajo, če to same želijo,⁵ kar obenem pomeni, da morajo prizadete osebe ob uveljavljanju teh pravic ponuditi tudi ustrezno podlago (procesno gradivo) zanje.

17Izvajanje dokazov je lahko povezano s stroški. Zlasti bo to tedaj, kadar je v postopku potrebno sodelovanje strokovnjakov – izvedencev ali cenilcev. Kadar teče postopek izključno po volji strank, mora znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza, po nalogu sodišča založiti stranka, ki je dokaz predlagala; če sta dokaz predlagali obe stranki, pa morata znesek založiti obe po enakih delih. Sankcija za nespoštovanje te obveznosti je opustitev izvedbe dokaza, sodišče pa po svojem prepričanju glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima pasivnost stranke (prvi do tretji odstavek 153. člena ZPP). To pravilo tudi v pravdnem postopku, v katerem sta načelo dispozitivnosti in razpravno načelo izražena v največji meri, ne velja brez izjeme (prim. četrti odstavek 153. člena ZPP), še manj pa lahko velja v postopkih, ki tečejo po uradni dolžnosti. Nedopuščanje izjem bi namreč onemogočilo sodišču izvajanje oficioznih pooblastil, ki so povezana s stroški, za njihovo kritje pa drugi udeleženci postopka ne bi hoteli vnaprej zložiti predujma (npr. oklici dedičem). Zato se v takem primeru stroški izvedbe dokaza založijo iz sredstev sodišča, ob zaključku postopka pa sodišče odloči o tem, kdo povrne te stroške.⁶

Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

18Potem, ko je zapuščinsko sodišče s pomočjo izvedencev ugotovilo vrednost zaščitene kmetije in ugotovilo, da so njihova mnenja jasna, popolna in v njih oziroma med njimi ni nasprotij, je glede na izostanek konkretnih pripomb dedičev na podana mnenja (cenitve naj bi bile „le“ previsoke) pravilno vrednost zaščitene kmetije ugotovilo na podlagi podanih izvedenskih mnenj. Ta ugotovitev je nujna tudi zaradi ugotovitve denarne vrednosti nujnih deležev po splošnih predpisih o dedovanju (prvi odstavek 14. člena ZDKG).

19Državno tožilstvo v izpostavljenem pravnem vprašanju zajame kršitev dveh materialnopravnih določil, in sicer drugega odstavka 14. člena ZDKG, ki ureja povečanje ali zmanjšanje nujnega deleža, in prvega odstavka 15. člena ZDKG, ki opredeljuje okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri določitvi roka za izplačilo nujnih deležev. Glede na že navedeno v 15. točki te obrazložitve je povečanje ali zmanjšanje nujnega deleža dispozicija v sferi upravičencev, medtem ko mora sodišče po uradni dolžnosti določiti rok za izplačilo nujnih deležev, ki traja največ 5 let. Predlog za zmanjšanje nujnih deležev je torej dispozitivno dejanje dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, ki ga sodišče po uradni dolžnosti ne upošteva in ne izvaja dokazov za to. To pa pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli, da je dedinja A. A. umaknila predlog za znižanje nujnih deležev (oziroma je, kot zapiše sodišče druge stopnje, „sama odstopila od uporabe inštituta zmanjšanja nujnega deleža“), ker je umaknila dokazni predlog in zahtevala vrnitev že plačanega predujma. Tako ravnanje je praviloma v škodo stranke, na kateri je dokazno breme za dokazovanje določenega dejstva.

20Kot rečeno, mora rok za izplačilo nujnih deležev, ki po prvem odstavku 15. člena ZDKG praviloma traja največ pet let, določiti sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje ga je določilo v trajanju treh let. Vrhovno državno tožilstvo, enako kot predhodno dedinja A. A. v pritožbi, utemeljeno graja, da sodišči tega določila nista uporabili pravilno, saj nista upoštevali kriterijev, ki so v njem navedeni za relevantne. Rok namreč sodišče določi glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča. Ob izrecno izpostavljeni nezmožnosti izplačila nujnih deležev od vrednosti zaščitene kmetije, kot so jo ugotovili izvedenci, je sklepanje o „kompenziranju“ višjega zneska nujnih dedičev z daljšim obdobjem izplačevanja brez osnove in brez opore v procesnem gradivu. Kot opozarja državno tožilstvo, gre za razliko v približni višini 23.500,00 EUR, ocena, da bo dedinja ta znesek zmožna izplačati v treh letih, pa je povsem arbitrarna in temelječa zgolj na izjavi dedinje, da bi terjatve in nujne deleže, izračunane od vrednosti 120.000,00 EUR, lahko izplačala v treh mesecih. Pri odločanju o roku za izplačilo nujnih deležev ne gre za neko „kompenzacijo“ ali izravnavo višine zneska s časom njegovega izplačevanja. Odločilna zakonska kriterija za njegovo določitev sta gospodarska zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča. Gospodarska zmožnost zaščitene kmetije se običajno kaže kot dejanska možnost zaslužka z izvajanjem kmetijske dejavnosti in utegne biti razmeroma skromna zlasti v primerih, ko se na kmetiji dejavnost dalj časa pred prevzemom ni opravljala in je zato potreben velik začetni zagonski kapital. Državno tožilstvo torej pravilno opozarja, da sodišči predpisanih zakonskih kriterijev nista (sploh oziroma pravilno) upoštevali. Glede na prej obrazložena oficiozna pooblastila zapuščinskega sodišča bi moralo sodišče oceniti gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije ne glede na opustitev založitve predujma za predvideno nastale stroške z izvedbo tega dokaza. Presojo, ali je ocena gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije v interesu vseh dedičev, za kar se zavzema državno tožilstvo v skladu z judikatom, na katerega se sklicuje, pa bo moralo sodišče opraviti (šele) ob zaključku postopka, ko bo odločalo o povrnitvi teh stroškov.

21V delu, v katerem državno tožilstvo graja uporabo prvega odstavka 15. člena ZDKG, je torej zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Odgovor na zastavljeno vprašanje se torej na kratko glasi, da sodišče brez ugotavljanja okoliščin iz prvega odstavka 15. člena ZDKG ne more razglasiti za prevzemnika kmetije dediča, ki trdi, da je prevzem zaščitene kmetije glede na njeno gospodarsko zmožnost zanj preveliko breme, medtem ko je zahteva za zmanjšanje nujnega deleža po drugem odstavku 14. člena ZDKG v dispoziciji dediča, ki deduje zaščiteno kmetijo. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pod pogoji iz 367.a člena ZPP zoper pravnomočno sodno odločbo (sklep o dedovanju), zoper katero revizije ni mogoče dopustiti,⁷ ji je Vrhovno sodišče ugodilo in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 391. člena v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP in 163. členom ZD), saj je dejansko stanje zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišč nižjih stopenj ostalo nepopolno ugotovljeno. Katere so pomanjkljivosti dosedanjega postopka in kako jih odpraviti, pa je razvidno iz dosedanje obrazložitve.

22Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Najvišja v postopku priglašena terjatev je bila terjatev Občine ... za doplačilo storitev institucionalnega varstva pokojnice. Občina je terjatev priglasila v višini 30.669,83 EUR, sodišče pa jo je glede na 54.a člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) upoštevalo v višini 2/3, tj. 20.446,55 EUR.
² Vesna Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 109.
³ Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, stran 246.
⁴ Vesna Rijavec, navedeno delo, stran 111.
⁵ Vesna Rijavec, navedeno delo, stran 117-119.
⁶ Sedaj veljavni Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1) tako določa v 55. členu. Čeprav prej veljavni zakon (ZNP) v 36. členu ni imel takšne določbe, je bilo stališče enako (Dragica Wedam Lukić in Ada Polajnar Pavčnik, Nepravdni postopek s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, 1989, stran 44), enako pa velja v pravdnem postopku glede izvajanja dokazov za ugotovitev dejstev v zvezi z uporabo tretjega odstavka 3. člena ZPP (četrti odstavek 153. člena ZPP).
⁷ Postopek se je namreč začel pred uveljavitvijo ZNP-1, ki v nepravdnih postopkih, med katere sodi tudi zapuščinski, dovoljuje revizijo pod pogoji, ki jih določa ZPP (37. člen ZNP-1), zato se dokonča po določbah do sedaj veljavnih predpisov. Ti pa revizije v zapuščinskih postopkih niso dovoljevali.