VSRS Sodba I Ips 16993/2021

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenega A. A., sina ...., roj. ...,

po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je:

‒ dne 17. 8. 1947 v kapucinski cerkvi v G., v namenu, da ustvarja nerazpoloženje med prebivalstvom proti ljudski oblasti, v pridigi lažno prikazoval dejanski stan sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 8. 1947, opr. št. K 289/47-25, s katero sta bila obsojena patra D. D. in E. E. radi kaznivega dejanja zoper pravosodje zlasti s tem, da je navajal: "Da še G. ni doživelo nikoli take stvari kot se dogaja danes, ... da se jih obrekuje s podlimi lažmi, da jih preganjajo in blatijo z izmišljotinami in podlimi lažmi, da bodo morali sedaj G. zapustiti.",

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast po splošnih kazenskih predpisih.

‒ da je v kapucinskem samostanu v G. skupno z ostalimi kapucini pomagal prikrivati gvardijanu kapucinskega samostana v G. 15 vojaških omar vojnega plena, katere so ob osvoboditvi pustili v bivalnih prostorih nemški vojaki,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 3. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno ljudsko premoženje.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo proračun.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je s sodbo K 107/49 z dne 14. 4. 1949 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zoper ljudsko oblast po splošnih kazenskih predpisih in kaznivega dejanja po 3. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno ljudsko premoženje (v nadaljevanju ZKLP). Izreklo mu je kazen sedem mesecev odvzema prostosti in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo vrhovni državni tožilec Drago Šketa, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da obsojencu očitani ravnanji ne izpolnjujeta zakonskih znakov kaznivih dejanj, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in, da je bila obsojencu v postopku kršena pravica do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožb kaznivih dejanj. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču.

B.

3Vložnik zahteve navaja, da je izpodbijana pravnomočna sodba v procesnem in materialnem pogledu nezakonita. Temeljno pomanjkljivost sodbe vidi v kršitvi načela zakonitosti, ki se kaže v naslednjih ugotovitvah: (1) v zvezi s kaznivim dejanjem pod 1. točko izreka sodbe, ni navedeno za katero kaznivo dejanje je bil obsojenec spoznan za krivega, poleg tega pa lažno prikazovanje dejanskega stanja sodbe z namenom ustvarjanja nerazpoloženja med prebivalstvom, ne izpolnjuje zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja; (2) v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe ni konkretiziran zakonski znak, ki se nanaša na namen obsojenca, da prikrije vojni plen, poleg tega iz izreka ni razvidno, da so bile omare last nemških vojakov, oziroma da spadajo v splošno ljudsko premoženje.

4V obravnavani zadevi je bil obsojenec pod prvo točko izreka sodbe spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zoper ljudsko oblast po splošnih kazenskih predpisih, s tem, da je dne 17. 8. 1947 v kapucinski cerkvi v G., z namenom, da ustvarja nerazpoloženje med prebivalstvom proti ljudski oblasti, v pridigi lažno prikazoval dejanski stan sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 8. 1947, opr. št. K 289/47-25, s katero sta bila obsojena patra D. D. in E. E. zaradi kaznivega dejanja zoper pravosodje zlasti s tem, da je navajal: "da še G. ni doživelo nikoli take stvari kot se dogaja danes, ... da se jih obrekuje s podlimi lažmi, da jih preganjajo in blatijo z izmišljotinami in podlimi lažmi, da bodo morali sedaj G. zapustiti."

5Pod drugo točko izreka sodbe pa je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 3. členu ZKLP, ki naj bi ga storil s tem, da je v kapucinskem samostanu v G. skupaj z ostalimi kapucini pomagal prikrivati gvardijanu samostana 15 vojaških omar vojnega plena, katere so ob osvoboditvi pustili v bivalnih prostorih nemški vojaki.

6Iz uvodnih pojasnil ZKLP¹ je sicer razvidno, da se „zakonsko besedilo v konkretnem primeru ne sme pojmovati kot suha beseda, ki zadošča, da sama po sebi vse pove, vse pojasni, temveč je treba izhajati iz namena zakona, ki je varstvo materialne podlage za zgraditev socializma in dvig blaginje naših narodov“. Vendar pa je že iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča² razvidno stališče, da zahteva po določnosti (lex certa), ki so jo v okviru načela zakonitosti že v času sojenja, kot splošno pravno načelo priznavali civilizirani narodi, terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan določene inkriminacije, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Takšno opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga mora vsebovati že obtožnica, zagotavlja obdolžencu uveljavljanje učinkovite obrambe, hkrati pa preprečuje, da ne bi bil v isti zadevi še enkrat obsojen. Načelo zakonitosti torej zakonodajalcu in uporabnikom zakona zapoveduje razumljivo in natančno razmejitev med tistim, kar je in kar ni kaznivo.

7V konkretnem primeru je bil obsojenec pod prvo točko izreka sodbe spoznan za krivega, da je lažno prikazoval vsebino sodbe okrožnega sodišča z namenom ustvarjanja nerazpoloženja med prebivalstvom proti ljudski oblasti, s čimer naj bi storil "kaznivega dejanja zoper ljudsko oblast po splošnih kazenskih predpisih".³ Vložnik v zahtevi utemeljeno uveljavlja, da v izreku in obrazložitvi sodbe ni navedeno, katerega konkretnega kaznivega dejanja je bil obsojenec spoznan za krivega. Prav tako je treba pritrditi vložniku, da navedbe obsojenca med pridigo v kapucinski cerkvi, da G. še ni doživelo takšnih stvari, da se kapucine obrekuje, jih preganja in blati z izmišljotinami, zaradi česar bodo morali zapustiti G., ne izpolnjujejo zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja iz tedaj veljavne kazenske zakonodaje, temveč pomenijo zgolj izražanje mnenja oziroma kritiko sodbe, s katero sta bila patra kapucina spoznana za kriva kaznivega dejanja zoper pravosodje.

8S pravnomočno sodbo je bil na enak način kršen kazenski zakon tudi v drugem primeru, ko je sodišče obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 3. členu ZKLP, ki ga je storil kdor kak del splošnega ljudskega premoženja ali premoženja zadružnih ali drugih družbenih organizacij ukrade, poneveri ali utaji ali si ga kako drugače protipravno prisvoji z namenom, da bi pridobil sebi ali drugemu premoženjsko korist ali kdor tako premoženje namenoma uniči, oškoduje ali prikrije.

9Iz opisa tega kaznivega dejanja v drugi točki izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je obsojenec skupaj z ostalimi kapucini pomagal prikrivati 15 vojaških omar vojnega plena, ki so jih v bivalnih prostorih pustili nemški vojaki. Takšen očitek obsojencu je posplošen in nekonkretiziran. Ne samo, da v izreku in obrazložitvi sodbe očitek ni časovno opredeljen, kar onemogoča presojo časovne veljavnosti uporabljenega materialnega predpisa, ampak z njim tudi ni prikazano ravnanje, ki je znak očitanega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje po 3. členu ZKLP je bilo storitveno kaznivo dejanje, ki ga med drugim stori kdor splošno ljudsko premoženje prikrije. Iz opisa kaznivega dejanja ni razviden način storitve oziroma vloga obsojenca v razmerju do ostalih (so)storilcev, ki naj bi gvardijanu samostana prav tako pomagali prikriti vojni plen. Predvsem pa (ne v izreku, ne v obrazložitvi sodbe) ni opredeljeno na kakšen način naj bi obsojenec pomagal prikrivati del splošnega ljudskega premoženja. Iz obrazložitve sodbe je razvidno le, da je obsojenec vedel, da spadajo nemške vojaške omare med vojni plen in, da jih „nihče ni prijavil“, ne pa tudi njegovo aktivno ravnanje v smeri prikrivanja tega premoženja.

C.

10Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da obsojenec z ravnanjema, ki se mu očitata v izpodbijani pravnomočni sodbi, ni izpolnil zakonskih znakov kaznivih dejanj za katera je bil spoznan za krivega, niti zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da ga je na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Ker je ugotovilo, da ravnanji, ki se očitata obsojencu nista kaznivi dejanji, v zahtevi zatrjevanih procesnih kršitev ni presojalo.

11Po prvem odstavku 96. člena ZKP, glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP proračun.

12Odločba je bila sprejeta soglasno.

¹ Vlasinić P. (1948): Zakona o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost in zoper splošno ljudsko premoženje ter premoženje zadružnih in drugih družbenih organizacij, Uradni list FLRJ, str. XVII.
² Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 169/2003 z dne 4. 2. 2005, I Ips 53/2009 z dne 29. 10. 2009, I Ips 169/99 z dne 18. 12. 2003, I Ips 53/2009 z dne 29. 10. 2009, I Ips 98/2009 z dne 2. 9. 2010 in številne druge.
³ Očitno na podlagi splošnih pravil kazenskega prava, kot izhajajo iz Kazenskega zakonika za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1929.