UPRS sodba III U 111/2009

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku preklicala dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje ZAUPNO št. 230-3636/2004-5 z datumom veljavnosti od 2. 8. 2004 do 2. 8. 2014 in mu z dnem vročitve odločbe dovoljenje v obliki kartice odvzela. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je predlagatelj, to je direktor Urada za organizacijo in kadre Generalne policijske uprave, podal pisni predlog za uvedbo vmesnega varnostnega preverjanja za potrditev veljavnosti dovoljenja na podlagi 2. alineje 1. odstavka 25. c člena Zakona o tajnih podatkih (Uradni list RS št. 50/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZTP), saj tožnik v času veljavnosti dovoljenja več kot 12 mesecev ni izvajal nalog na delovnih mestih v organu, na katerem se potrebuje dovoljenje za dostop do tajnih podatkov. Tožena stranka je v postopku vmesnega varnostnega preverjanja z vpogledom v evidenco kaznivih dejanj ugotovila, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja tihotapstva po členu 255/1 Kazenskega zakonika (Uradni list RS št. 95/2004 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju KZ). Opravljene so bile poizvedbe na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru, Okrožnem in Okrajnem sodišču v Kopru in v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje. Iz odgovora Okrožnega državnega tožilstva v Kopru je razvidno, da je bila zoper tožnika dne 25. 10. 2006 vložena obtožba zaradi suma storitve kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ. Iz odgovora Okrožnega sodišča v Kopru pa je razvidno, da je v teku kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 255/1 KZ v zvezi s 27. členom KZ (pomoč pri kaznivem dejanju). Zadeva je v fazi glavne obravnave. Pravnomočna obtožnica za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti (razen za tista, kjer je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let), zoper preverjano osebo, predstavlja varnostni zadržek iz 1. alineje 2. odstavka 27. člena ZTP, zaradi katerega organ v postopku lahko zavrne izdajo dovoljenja oziroma ga ne izda. To pomeni, da lahko organ pri odločanju ravna po prostem preudarku. Zoper tožnika je bila podana obtožnica zaradi suma storitve kaznivega dejanja tihotapstva po čl 255/I KZ v zvezi z členom 27 KZ, kar pomeni, da obstaja sum, da je storilcem kaznivega dejanja nudil pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja. Tožnik je bil v času storitve kaznivega dejanja zaposlen v enoti, katere temeljna naloga je preprečevati tovrstna dejanja (policist v skupini za varovanje državne meje) in že sam sum storitve tega kaznivega dejanja pomeni povečanje tveganja pri obravnavi tajnih podatkov, sploh ker se preverjani osebi očita način storitve kaznivega dejanja s tem, da je storilcem nudil podatke, do katerih je prišel v okviru opravljanja svojega dela kot policist. To pomeni povečano tveganje tudi z vidika osebnih lastnosti preverjane osebe. Takšno ravnanje oziroma kršenje predpisov s področja tajnih podatkov preverjane osebe bi lahko imelo za posledico tudi razkritje tajnega podatka. Glede na to, da ima tožnik dostop do tajnih podatkov stopnje ZAUPNO, bi razkritje takšnega podatka pomenilo škodovanje varnosti ali interesom Republike Slovenije, to pa je z vidika zagotavljanja varnosti tajnih podatkov nesprejemljivo. Ker je bil v postopku ugotovljen varnostni zadržek iz 1. alineje 2. odstavka 27. člena ZTP, zaradi katerega lahko organ odvzame dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, je tožena stranka sprejela izpodbijano odločbo.

Tožnik v tožbi povzema vsebino izpodbijane odločbe in navaja, da je prepričan, da je izpodbijana odločba nadaljevanje šikaniranja, ki je kulminiralo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi istega suma storitve kaznivega dejanja tihotapstva. Vendar je tožnik v delovnem sporu uspel doseči, da sta bila razveljavljena tako sklep Generalne policijske uprave z dne 3. 8. 2006, kot tudi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 9. 2006. Toženi stranki je bilo naloženo, naj tožnika takoj pozove na delo in mu izplača vse zapadle plače in ostale prejemke v času, ko ni delal. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je prvostopenjsko sodbo potrdilo. Tožnik je prepričan, da je bil v postopku pred Delovnim sodiščem v Kopru ovržen vsak sum, da je imel tožnik kakršnokoli povezavo s storilci kaznivega dejanja tihotapstva. V delovnem sporu tožena stranka ni mogla dokazati svojih trditev. Izpodbijana odločba je zato povsem preuranjena in nepotrebna. Tožnik ima pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe, saj brez dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje ZAUPNO ne more opravljati del in nalog, ki jih je opravljal do odvzema dovoljenja. To pa pomeni, da bo prestavljen na bistveno manj zahtevno in manj plačano delovno mesto. Tožniku bi morala tožena stranka še naprej zaupati, ker je že v delovnem sporu uspel dokazati, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Meni, da ni podan noben varnostni zadržek, saj pravnomočni obtožni akt, na katerega se sklicuje tožena stranka, sam po sebi še ne pomeni, da je tožnik dejansko storilec kaznivega dejanja. Dokler ni pravnomočno obsojen, obstaja domneva nedolžnosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naj tožena stranka tožniku vrne dovoljenje z datumom veljavnosti od 2. 8. 2004 do 2. 8. 2014, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da postopek varnostnega preverjanja za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ni v ničemer vezan na sodbo Delovnega sodišča v Kopru oziroma Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Sum storitve kaznivega dejanja ne more biti ovržen na Delovnem sodišču v Kopru, saj gre za kazenski postopek. Iz odgovorov Okrožnega državnega tožilstva v Kopru in Okrožnega sodišča v Kopru je razvidno, da sum storitve kaznivega dejanja ni bil ovržen, saj bi v tem primeru pristojno državno tožilstvo ovadbo zavrglo. Tega pa ni storilo, ampak je vložilo obtožbo, ki je postala pravnomočna, nato pa je pristojno sodišče razpisalo glavno obravnavo. Varnostni zadržek ni nujno vezan na pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje, kot navaja tožnik, temveč v primeru pravnomočne obtožnice daje pristojnemu organu pravico in dolžnost, da ravna po prostem preudarku. Obrazložitev in utemeljitev ter ocena varnostnega zadržka spada v polje proste presoje pristojnega organa, kar je ugotovilo tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru, v zadevi opr. št. U 529/2005-8 z dne 12. 6. 2007. Glede na vrsto kaznivega dejanja je tožena stranka ocenila, da je to nedvomno okoliščina, ki pomeni potencialno povečanje tveganja, glede na očitani način storitve pa nedvomno pomeni povečanje tveganja tudi z vidika osebnih lastnostni tožeče stranke (način storitve kaznivega dejanja s tem, da je tožnik storilcem nudil podatke, do katerih je prišel v okviru opravljanja svojega dela kot policist). Takšno povečano tveganje je z vidika varovanja tajnih podatkov po oceni tožene stranke nesprejemljivo. Glede na to, da je imela tožeča stranka dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje ZAUPNO, bi lahko v okviru svojega dela prišla do tajnih podatkov te stopnje, razkritje le-teh pa ne bi imelo negativnih posledic le za organ oziroma toženo stranko, temveč bi lahko z razkritjem nastala škoda varnosti ali interesom Republike Slovenije. Če bi zakonodajalec varnostne zadržke hotel pogojevati izključno s pravnomočnostjo sodbe za storjeno kaznivo dejanje, bi to tudi nedvomno in jasno zapisal. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZTP v 1. alineji 2. odstavka 27. člena določa, da lahko pristojni organ izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zavrne tudi v primeru pravnomočne obtožnice za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, razen za kazniva dejanja, kjer je kot kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let. Iz vsebine 1. alineje 2. odstavka 27. člena ZTP torej izhaja, da gre pri zavrnitvi izdaje dovoljenja oziroma odvzemu dovoljenja po tej alineji za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno z 40. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je sodišče ugotovilo, da je organ, katerega odločba se izpodbija, odločal na podlagi 2. odstavka 27. člena ZTP, ki upravnemu organu daje pravno podlago za odločanje po prostem preudarku, pri tem pa je tožena stranka pravilno uporabila namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila. Tožena stranka je pojasnila, da so okoliščine, zaradi katerih se lahko dovoljenje odvzame, podane, saj iz podatkov Okrožnega državnega tožilstva v Kopru in Okrožnega sodišča v Kopru izhaja, da je bila zoper tožnika vložena pravnomočna obtožba zaradi kaznivega dejanja pomoči pri tihotapstvu, za to kaznivo dejanje pa je predpisano do pet let zapora. Prav tako je tožena stranka ustrezno obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep, torej je uporabo prostega preudarka tudi obrazložila. Pojasnila je, da je bil tožnik v času storitve kaznivega dejanja zaposlen v enoti, katere temeljna naloga je preprečevati tovrstna dejanja, že sam sum storitve tega dejanja pa za organ pomeni povečanje tveganja pri obravnavi tajnih podatkov, posebej zaradi tega, ker je tožniku očitan način storitve kaznivega dejanja s tem, da naj bi storilcem nudil podatke, do katerih je prišel v okviru opravljanja svojega dela kot policist. Po mnenju tožene stranke bi lahko imelo tako ravnanje za posledico razkritje tajnega podatka, kar bi lahko škodovalo varnosti in interesom Republike Slovenije. Iz navedenega izhaja, da je v odločbi naveden in obrazložen razlog za odločitev. Ker gre v konkretnem primeru za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole omejen v tem smislu, da sodišče ne more presojati primernosti uporabe prostega preudarka. V konkretnem primeru je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe relevantno le to, ali so bili podani razlogi za izdajo odločbe in ali so ti razlogi ustrezno pojasnjeni.

Sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb v zvezi z delovnim sporom, saj 27. člen ZTP povezuje varnostni zadržek na določeno fazo kazenskega postopka, ta postopek pa poteka povsem neodvisno od postopka pred delovnim sodiščem. Pravno relevantno je torej lahko le to, ali je zoper tožnika vložena pravnomočna obtožba zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je predpisana kazen zapora več kot treh let. Res je, da za vsakogar velja domneva nedolžnosti, torej, da velja za nedolžnega, dokler ni pravnomočno obsojen za določeno kaznivo dejanje, vendar pa po 1. alineji 2. odstavka 27. člena ZTP za varnostni zadržek zadostuje že zgolj pravnomočna obtožnica za določena kazniva dejanja.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.