27. člen ZTP

Bistveno za sprejeto odločitev je predstavljal sprejeti zapisnik z generalnim direktorjem policije, glede katerega se tožnik tekom postopka sploh ni mogel izjasniti. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. Organ mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).

Toženka zavrnitve izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti "ZAUPNO" na podlagi četrte alineje drugega odstavka 27. člena ZTP, ki jo je tudi navedla kot pravno podlago za odločitev, ni utemeljila. Toženka ni izvedla subsumpcije konkretno ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi pod navedeno abstraktno pravno normo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi toženka utemeljila, da na tožnikovi strani "obstaja utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavo tajnih podatkov". Upravnemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Tožnik pa s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora upravni organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Ȍe jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni in tudi ne sme iti za

Zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu, za tožnika težko popravljiva (drugi odstavek 32. člen ZUS-1). Težko popravljivost škode je med drugim mogoče zatrjevati tudi z navedbami, da bi bilo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe tožniku poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (na primer dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Zaradi izpodbijane odločbe ne bo prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki pritožniku zagotavlja sredstva za preživljanje. To pomeni, da preživljanje pritožnika in njegove družine ne bo ogroženo, s tem pa pritožniku ni uspelo izkazati poglavitnega zatrjevanega razloga za nastanek težko popravljive škode. Pravica iz 49. člena Ustave RS namreč ne zagotavlja, da ima posameznik neodtujljivo pravico do opravljanja točno določenega poklica. Ta pravica zagotavlja predvsem pravico do proste izbire zaposlitve (poklica) in do enakih možnosti za njegov

Tožnik z mnenjem pooblaščene specialistke psihiatrije pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen, saj mu mnenje ni bilo vročeno, niti mu ni bilo na drug način sporočeno, kakšna je njegova vsebina ter se zato o njem pred izdajo določbe ni mogel izjaviti. Z vsebino mnenja je bil namreč seznanjen šele, ko mu je bila vročena izpodbijana odločba, navedeno pa predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke.

Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 4. 2000 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015 na formacijski dolžnosti častnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovitev OVS v postopku varnostnega preverjanja tožnika po ZObr, glede na ugotovitve davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014, dejstva, da je bilo tožniku zavrnjeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in da tožnik tudi v postopku varnostnega preverjanja na zagovoru ni pojasnil izvora denarnih sredstev, v zvezi s katerimi je tekel davčni postopek, utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost ter s tem ugotovila obstoj varnostnega zadržka, kot oviro za delo na obrambnem področju. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito.

Tožena stranka je v razlogih obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Tako je ocenila, da ugotovljene okoliščine na strani tožnika, lažne navedbe v vprašalniku, izmikanje pri pojasnjevanju izvora denarja in kršitev dolžnosti javljanja sprememb podatkov iz vprašalnika, ki jih določa 25.d člen ZTP, vzbujajo utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Tudi po presoji sodišča je tako utemeljen dvom tožene stranke, da bo tožnik s tajnimi podatki ravnal z zadovoljivo mero skrbnosti.

Tožnikova trditev v pripravljalni vlogi, da ni imel dostopa do vseh dokumentov, da bi se lahko učinkovito branil, je pavšalna oziroma ni pomembna, saj iz nje ni razvidno, zakaj bi nujno rabil določen dokument, da bi lahko prepričal organ oziroma sodišče, da ni bil sposoben razmišljati in reagirati na poziv za soglasje oziroma izpolnitev vprašalnikov, pri čemer je namesto tega bistveno, ali ni bil sposoben prositi za podaljšanje roka, ali pa za vrnitev v prejšnje stanje.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident v obravnavani zadevi ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede postavljenega pravnega vprašanja, saj ni izkazal, da gre v zadevi Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje, za bistveno enako dejansko in pravno stanje, kot v obravnavani zadevi. Ker ni predložil odločbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje, pa bi jo glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča moral, tudi ni izkazal neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje. Zato ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revident ni izkazal, da zaradi posledic izpodbijane odločitve ne more več opravljati (drugega) dela, za katerega dostop do tajnih podatkov ni potreben, ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

V obravnavanem primeru je bil začet postopek vmesnega varnostnega preverjanja po tem, ko je bil pri tožeči stranki, ki je imela dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, podan sum obstoja varnostnega zadržka iz 27. člena ZTP. Po tem, ko je bil izpeljan ugotovitveni postopek varnostnega preverjanja, je bilo ugotovljeno, da obstajajo varnostni zadržki, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanjem tajnih podatkov. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka prejela darilo v obliki denarja. Takšno ravnanje je nedvomno v nasprotju s prvim odstavkom 11. člena ZJU in v nasprotju z določbami Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril kot tudi z usmeritvami policije. Tožena stranka je pravilno uporabila namen prostega preudarka in njegovo uporabo tudi ustrezno obrazložila.

Pri zavrnitvi izdaje dovoljenja oziroma odvzemu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov gre za odločanje po prostem preudarku. Tožena stranka je pravilno uporabila namen prostega preudarka in njegovo uporabo tudi ustrezno obrazložila. V odločbi je pojasnila, da je tožnik prejel denar kot darilo v zvezi z opravljanjem službe in ga ni izročil delodajalcu, zato je ravnal v nasprotju z določili ZJU, Uredbo o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi sprejemanjem daril in usmeritvami policije.

Iz vsebine drugega odstavka 27. člena ZTP izhaja, da gre pri zavrnitvi izdaje dovoljenja oziroma odvzema dovoljenja za dostop do tajnih podatkov za odločanje po prostem preudarku. Obseg sodne kontrole je zato omejen v tem smislu, da sodišče ne more presojati primernosti uporabe prostega preudarka, pač pa je relevantno vprašanje, ali so bili podani razumni razlogi za izdajo odločbe in ali so ti razlogi ustrezno obrazloženi ob upoštevanju 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Tožnik je prejel ročno uro večje vrednosti zase in denar kot darilo za sodelujoče po vnaprej izdelanem seznamu v zvezi z opravljanjem službe in ga ni nemudoma izročil delodajalcu in je zato ravnal v nasprotju z določili ZJU, Uredbo o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril in usmeritvami policije. Tožena stranka je iz tega sklepala, da gre za dvom v njegovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost do delodajalca. Pojasnila je tudi, da takšno ravnanje izkazuje tudi utemeljen dvom v zanesljivost, verodostojnost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov.

Ko upravni organ odloča po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole omejen v tem smislu, da sodišče ne more presojati primernosti uporabe prostega preudarka, pač pa je pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta relevantno le to, ali so bili podani razlogi za njegovo izdajo in ali so ti razlogi ustrezno pojasnjeni.

Po 2. odst. 27. čl. ZTP lahko pristojni organ zavrne izdajo dovoljenja, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3., 4. ali 5. alineje tega odstavka. Če je torej upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.