VSL Sklep II Kp 52876/2019

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca E d.o.o. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca E. d.o.o. zoper osumljenega A. A. ml., zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki osumljenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo oškodovanca kot tožilca E. d.o.o.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal naj ugodi pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevi za preiskavo ugodi in zoper osumljenega A. A. ml. uvede preiskavo, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritrditi je pritožniku, da okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo v izpodbijanem sklepu, ne dajejo podlage za zaključek, da je v konkretnem primeru podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz določbe 181. člena ZKP kot relevantne okoliščine izpostavilo nekaznovanost osumljenca in odsotnost drugega kazenskega postopka zoper njega, da je bil v času storitve kaznivega dejanja edini družbenik družbe oče osumljenca, da je novi družbenik za očitano kaznivo dejanje vedel že ob pogajanjih o prodaji družbe in tega ni omenjal pri prenosu deležev, ampak šele čez dobra štiri leta, ter da je bila škoda, ki je nastala s kaznivim dejanjem, na podlagi pravnomočne sodbe Pd 42/2016, z dne 12. 12. 2017, povrnjena. Izpostavljene okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne kažejo na manjši pomen ogroženosti pravne vrednote, kar je bistvo t. i. dejanja majhnega pomena. Nizka ogroženost pravne vrednote je namreč tista, ki daje kaznivemu dejanju tako majhno težo, da ni mogoče upravičiti kazenskega pregona.

5V konkretnem primeru se z zahtevo za preiskavo očita kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. V skladu s sodno prakso je namen tega kaznivega dejanja varovati premoženjske interese družbe in zgolj posredno premoženjske interese njenih družbenikov¹. Ob upoštevanju navedenega izhodišča pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da okoliščina, da je bil tempore criminis edini družbenik družbe oče osumljenca, nima posebne teže, saj se z navedenim kaznivim dejanjem primarno varuje premoženjske interese družbe. V konkretnem primeru so bili premoženjski interesi E. d.o.o. prizadeti, saj je bila družba, po očitku iz zahteve za preiskavo, oškodovana za 7.640,00 EUR, kar ne more predstavljati neznatne škode. Okoliščino, da je bila škoda družbi povrnjena, je sodišče prve stopnje sicer pravilno izpostavilo v okviru subjektivnih okoliščin osumljenca, vendar v konkretnem primeru nima takšne teže, da bi bilo na njeni podlagi mogoče sklepati o obstoju dejanja majhnega pomena. Pritrditi je namreč pritožniku, da sodišče prve stopnje ni zadosti upoštevalo, da je bila škoda povrnjena v okviru t. i. procesnega pobota v individualnem delovnem sporu, ki je tekel med osumljencem in E. d.o.o. pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu, in ne zaradi posebnih prizadevanj osumljenca. Torej konkretne okoliščine v zvezi s povrnitvijo škode oškodovani družbi ne pričajo o nekih izjemnih osebnih okoliščinah na strani osumljenca, ki bi imele tolikšno težo, da kazenski pregon v konkretnem primeru ne bi bil primeren.

6Pritožba prav tako utemeljeno oporeka oceni sklepa, da daje kaznivemu dejanju manjši pomen dejstvo, da je novi družbenik za očitano kaznivo dejanje vedel že ob pogajanjih o prodaji družbe, pa tega ni omenjal v prenosu deležev, pač pa šele čez štiri leta. Za kaznivo dejanje je mogoče sprožiti kazenski pregon do njegovega zastaranja in pri tem ni relevantna okoliščina, kdaj je prijavitelj kaznivega dejanja zanj izvedel, zato kasnejša prijava dejanju ne daje manjše teže.

7Ker okoliščine, ki jih je v izpodbijanem sklepu izpostavilo sodišče prve stopnje, same zase in v medsebojni povezavi niso take narave ali teže, da bi omogočale zaključek o obstoju dejanja majhnega pomena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Pritožnik je sicer predlagal spremembo sklepa in odločitev, da se opravi preiskava, vendar v konkretnem primeru, kot izhaja iz razlogov sklepa, sodišče prve stopnje ni opravilo oziroma utemeljilo presoje o obstoju utemeljenega suma, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo najprej opraviti presojo glede (ne)obstoja utemeljenega suma in šele po odločitvi in obrazložitvi, da je utemeljen sum podan, presojati izpolnjenost kriterijev za dejanje majhnega pomena. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o obstoju utemeljenega suma, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti. Če bi samo sprejelo odločitev, bi upravičencem odvzelo pravico do pritožbe glede odločitve o (ne)obstoju utemeljenega suma.

¹ Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017.