VSC Sodba II Kp 69329/2020

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi K. Ž. spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena ter 20. in 34. členom KZ-1. Za vsako kaznivo dejanje mu je bila določena kazen sedmih mesecev zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen enega leta zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Slednji uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenega predloga pa ni podal.

3Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Bistveni poudarek pritožbe obtoženčevega zagovornika je v očitku kršitve obtoženčeve pravice do obrambe po sodišču prve stopnje, ker ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe za odreditev izvedenstva računalniške stroke ter pridobitvi podatkov o prodaji računalnika znamke Hewlett Packard Pavillion (HP Pavillion) ter zunanjega diska znamke Western Digital. S tem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu določbe drugega odstavka 371. člena ZKP ter obtoženčevo ustavno pravico po 29. členu Ustave RS do izvajanja dokazov v njegovo korist.

6Vrhovno sodišče je v številnih sodbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in mnogih drugih) že obrazložilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Skratka, za izvedbo predlaganega dokaza mora biti izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

7Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da po obrambi predlagani dokazi, katerih izvedbo je sodišče prve stopnje zavrnilo in svojo odločitev utemeljilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, nikakor ne bi privedli do drugače ugotovitve dejanskega stanja. Že s tem, ko je svojo dokazno oceno prvo sodišče oprlo in temeljito ter z razumnimi razlogi obrazložilo pod točkama 13 in 14 na povsem drugih dokazih (analitične informacije Policijske uprave ... z dne 17. 2. 2012, 19. 3. 2012, 16. 3. 2012), ki so na podlagi medsebojne povezanosti telefonskih komunikacij v času in prostoru identificirali obtoženca kot storilca obeh kaznivih dejanj, se je izkazala izvedba po obrambi predlaganih dokazov nepotrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

8Tako je pri kaznivem dejanju na škodo družbe C. sodišče prve stopnje pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe dokazalo povezave med nesporno obtoženčevo telefonsko številko ..., ki je bila v kritičnem obdobju aktivna ter telekomunikacijskim prometom na telefonski številki ... (predplačniški paket za mobilni internet) in telefonsko številko ..., s katere so bili na dan 26. 9. 2011 opravljeni klici na sedež oškodovane družbe. Medsebojne povezave med telefonsko številko, za katero je bilo brez dvoma ugotovljeno, da pripada obtožencu ter ostalimi navedenimi, povezanimi s storitvijo kaznivega dejanja, ki se izkazujejo v tem, da so se v istih časovnih obdobjih nahajale na področju istih baznih postaj v Š. (B.), C. (Ca. in C.) oziroma D. (IV-NK), z gotovostjo dokazujejo obtožencu očitek, da je prav on preko oddaljene povezave na računalniku vdrl v informacijski sistem oškodovane družbe C. Enaki zaključki izhajajo tudi glede kaznivega dejanja na škodo oškodovane družbe S. V času storitve tega kaznivega dejanja je bila aktivna nesporno ugotovljena obtoženčeva telefonska številka ... . Na podlagi analitičnih podatkov je sodišče prve stopnje pod točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe zanesljivo vzpostavilo povezano med to telefonsko številko ter številko ... s katere je bilo 15. 12. 2011 večkrat klicano na sedež oškodovane družbe z namenom vzpostavitve oddaljene povezave ter vdora v računalniški sistem. Oddaljen dostop je bil vzpostavljen s telefonske številke ... (mobilni internet), ki pa je bila tudi zabeležena na isti bazni postaji na Igu, skupaj z nesporno obtoženčevo telefonsko številko.

9Ob tako izvedeni dokazni oceni, pa se izkažejo za nerelevantna vprašanja obrambe, na katera naj bi odgovoril izvedenec računalniške stroke, saj na podlagi odgovorov ne bi bilo možno sklepati, kdo je bila oseba, ki je v inkriminiranem času vdirala v računalniške sisteme oškodovanih družb. Tako odgovori na vprašanja, ali so bile datoteke ustvarjene na preiskovanem trdem disku oziroma računalniku ali pa so bile prenesene z drugega diska kot kopija; ali se na preiskovanih diskih nahaja varnostna kopija prenesenega diska; ali je mogoče ugotoviti uporabnika trdega diska računalnika, na katerem je bila ustvarjena najdena datoteka na preiskovanem disku, ne bi z ničemer ovrgli zanesljive ugotovitve sodišča prve stopnje o obtožencu kot storilcu. Enako velja za pridobitev podatkov pri prodajalcih računalniške opreme, saj podatek kdo je kupil računalnik ali zunanji disk ni pomemben za ugotavljanje, kdo je računalniško napravo uporabil z vdor v tuj računalniški sistem. Tudi podatek o tem, ali se je v oddaljeni računalnik vstopalo na „hekerski“ ali „amaterski“ način ni bistven, saj se je v predmetnem primeru predvsem skušalo zlorabit zaposlene v obeh oškodovanih družbah z lažnim predstavljanjem v smislu pooblaščenih vzdrževalcev računalniškega sistema. Torej ni šlo za tipični „hekerski“ vdor v računalniške sisteme oškodovanih družb. Da je obtoženi v oddaljene računalniške sisteme vdiral s pomočjo zaseženih naprav (računalnik HP Pavillion, zunanji disk), pa je bilo dovolj zanesljivo potrjeno z forenzično preiskavo računalniških naprav zaseženih obtožencu in tozadevnim pričevanjem priče E. A.

10Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po sodišču prve stopnje ni bila storjena, prav tako pa niso utemeljeni očitki o posledično nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Glede sklicevanja obrambe na izpovedbe priče M. K., da ni ekzaktno zanikala, da naj bi bil eden izmed zaseženih računalnikov njen, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ta priča na zaslišanju na glavni obravnavi 12. 4. 2021 sprva izrecno zanikala (hrbtna stran list. št.86), da bi obtožencu izročila kakšne računalnike v popravilo oziroma izbris podatkov. Šele na dodatna vprašanja je začela navajati, da se tega ne spominja.

11Obtoženec v pritožbi poudarja, da je bil zaseženi računalnik HP Pavillion last M. K., kar bi se lahko ugotovilo s podatki prodajalca. Sodišče druge stopnje v tej zvezi odgovarja enako kot zgoraj na pritožbo zagovornika, da sam podatek o kupcu določene računalniške opreme ni bistven za ugotavljanje, kdo je preko njega vdiral v tuj računalniški sistem. Ker pa je sodišče prve stopnje obtožencu s temeljito dokazno oceno analitičnih informacij zanesljivo dokazalo, da je bil on storilec kaznivega dejanja, ne pa morebiti izključno M. K. ali katera tretja oseba, so za pravilno ugotovitev dejanskega stanja irelevantne pritožbene navedbe obtoženca, da naj bi bile IP številke, zabeležene v zgodovinskih datotekah drugega računalnika in da naj bi se zato do spleta dostopalo z IP številke omrežne kartice drugega VPN računalnika; da ni šlo za telefon pač pa napravo D-link, ki deluje kot router in namenjena temu, da se računalniki in ostale povezljive naprave povežejo na splet preko WIFI katerega D-link omogoča, zaradi česar bodo vse povezane naprave imele isti IP naslov ter da M. K. ni priznala lastništva računalnika, ki mu je bil zasežen, ker je predmet še drugega kaznivega dejanja, ki ga je obtožen.

12Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Določeni kazni po sedem mesecev zapora za vsako kaznivo dejanje ter izrečena enotna kazen enega leta zapora je povsem primerno in pravično nadomestilo za obtožencu dokazano kriminalno ravnanje. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Na strani olajševalnih okoliščin je upravičeno izpostavilo obtoženčevo predkaznovanost oziroma specialno povratništvo, domišljen in predrzen način storitve, namen pridobitve čim večje premoženjske koristi, koristoljubnost, vztrajnost in trdno odločenost pri izvrševanju kriminalne dejavnosti. Glede na edino olajševalno okoliščino, ki je časovna odmaknjenost kaznivih dejanj, je bila seveda pravilna odločitev prvega sodišča za izrek zaporne kazni.

13Čeprav je bilo kaznivo dejanje pod točko 1. na škodo družbe C. storjeno 26. 9. 2011, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da desetletni zastaralni rok ob pritožbenem odločanju še ni potekel. Upoštevati je namreč treba določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ). Obravnavana zadeva ni bila nujna (83. člen Zakona o sodiščih), zaradi česar je treba v času, ko so učinkovale določbe ZZUSUDJZ, šteti, da je bil tek zastaralnih rokov za 64 dni zadržan (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 4. 2021, opr. št. I Ips 44042/2017).

14Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.