UPRS Sodba IV U 89/2020-5

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 892/2020 z dne 2. 7. 2020, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne kot neutemeljena. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prosilec 26. 5. 2020 vložil prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je navedel, da zaproša za BPP zaradi vložitve „predloga generalnemu državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti“. Tožena stranka pojasnjuje, da se lahko BPP glede na prvi odstavek 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, v obravnavanem primeru pa je prosilec zaprosil za dodelitev BPP za postopek, v katerem se omenjena pravica (še) ne uresničuje. Pri predlogu oziroma pobudi državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni zagotovljeno, da bo državni tožilec nato sploh vložil zahtevo za varstvo zakonitosti oziroma da bo na podlagi le-te do uvedbe sodnega postopka sploh prišlo. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da mora v zadevi, v kateri je bil po sodbi Okrajnega sodišča v Celju, št. PR 804/2017 z dne 9. 12. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Prp 21/2020 z dne 10. 3. 2020, spoznan za odgovornega očitanih mu prekrškov, pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristiti vsa redna in izredna pravna sredstva. S tem, ko je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, je že vnaprej odločila, da generalni državni tožilec ne bo upošteval podanega predloga in ne bo vložil „zahteve za sodno varstvo“, kot je navedel tožnik. Takšna odločitev strokovne službe za BPP je preuranjena, pravno gledano zgrešena in celo nezakonita, saj gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so ustavno varovana kategorija v členih 14, 22 in 30 Ustave Republike Slovenije. Nadalje navaja, da je izpodbijano odločbo izdala visoko strokovno izobražena oseba s področja prava, ki bi morala vedeti, da mora tožeča stranka pred podajo ustavne pritožbe podati tudi predlog generalnemu državnemu tožilcu, saj mu lahko v nasprotnem primeru Ustavno sodišče zavrne ustavno pritožbo iz razloga, da ni uporabil vseh rednih in izrednih pravnih sredstev. Izrecno pa navaja, da je isti organ izdal odločbo, št. Bpp 630/2020 z dne 2. 7. 2020, s katero mu je bila odobrena izredna BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe. Tožnik navaja, da gre v konkretnem primeru za zlonamerno odločanje strokovne službe tožene stranke iz razloga škodovati tožniku in mu onemogočiti, da bi z ustavno pritožbo uspel. Tožnik sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in samo odloči, da se tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ugodi, podredno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter odloči o stroških postopka.

3Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

4Tožba ni utemeljena.

5Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

6Prvi odstavek 1. člena ZBPP določa, da je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Določba prvega odstavka 7. člena istega zakona pa določa, da se BPP lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

7Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev BPP, vložena zaradi sestave pobude državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano v postopku o prekršku.

8O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije (170. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1), tako da gre brez dvoma za sodni postopek v smislu navedenih določb ZBPP. Vendar lahko po drugem odstavku 169. člena ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti vloži (le) državni tožilec, iz drugih zakonskih določb, ki urejajo to izredno pravno sredstvo (členi od 169 do 171 ZP-1), pa ne izhaja, da bi imel obdolženec v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti kakršnekoli pravice.

9Obdolženec torej nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo v smislu navedenih določb 1. in 7. člena ZBPP. V trenutku, ko je bila prošnja vložena in je bilo o njej odločeno, je predstavljala odločitev o tem, ali bo državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, negotovo dejstvo, ki pa ne more biti podlaga za dodelitev BPP. Sestave pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zato tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti niti za posredno uresničevanje pravice do sodnega varstva.

10Ker je torej prosilec zaprosil za dodelitev BPP za postopek, ki ni sodni, prav tako pa tudi ne gre za postopek izvensodnega poravnavanja sporov oziroma postopek, ki teče pred drugimi, zgoraj navedenimi sodišči oziroma organi ter institucijami, je sodišče zaključilo, da tožnik v trenutku sprejema izpodbijane odločitve ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP, zato je bila odločitev tožene stranke, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, pravilna.

11Glede na zgoraj opisane razloge sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene. Sodišče se strinja z navedbami tožnika v zvezi s procesno predpostavko, vezano na zahtevo za izčrpanje vseh pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe, vendar morajo biti ne glede na to za dodelitev BPP v vsakem konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v ZBPP. Zato sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da gre zato, ker je treba pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristiti vsa pravna sredstva, za zlonamerno odločanje strokovne službe tožene stranke iz razloga škodovati tožniku in mu onemogočiti, da bi z ustavno pritožbo uspel. Sodišče tudi zavrača tožbeni očitek, da je odločitev tožene stranke zaradi tega, ker je ta že vnaprej odločila, da državni tožilec ne bo vložil zahteve za varstvo zakonitosti, preuranjena. Takšno tožbeno zatrjevanje namreč ne spreminja nespornega dejstva, da v primeru pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne gre za uveljavljanje pravice do sodnega varstva, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila ter s tem logično in prepričljivo utemeljila razloge za odločitev, da tožniku ni dodelila BPP za zadevo, za katero je v konkretnem primeru zaprosil.

12Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožena stranka pa glede na vse navedeno tudi ni prekršila katere od človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na navedeno je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

13Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

14Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka, ki jo je smiselno podal v tožbi (sicer z neopredeljeno navedenimi stroški).