UPRS sklep U 1663/2008

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z uvodoma navedeno prvostopno odločbo z dne 7. 5. 2008 je bilo odločeno, da mora tožeča stranka plačati 80,00 EUR sodne takse in 40,00 EUR kazenske takse, skupaj 120,00 EUR, in sicer v roku v roku 15 dni od prejema odločbe, ker bo sicer obveznost izterjana prisilno; da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ pojasni, da je odločbo izdal na podlagi obvestila tega sodišča opr. št. U 2801/2005 z dne 5. 5. 2008, da tožeča stranka kot taksna zavezanka v zadevi pod navedeno opravilno številko kljub opominu dolžne sodne takse v predpisanem roku ni plačala. Skladno s 3. odstavkom 29. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 20/04 in nasl.) mora zato plačati še 50% pribitek kot kazensko takso. - Pritožbi tožeče stranke zoper navedeno odločbo je drugostopni organ z odločbo št. DT-499-25-89/2008-2 z dne 2. 6. 2008 delno ugodil (ugotovil in popravil je napako pri izračunu višine naloženih obveznosti), v ostalem pa je pritožbo zavrnil.

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nasl.) ter zaradi kršitev določb 22. in 25. člena Ustave RS. Navaja, da v skladu s 30. členom ZST davčni organ ni pristojen za izterjavo sodne takse, ko gre za pravne osebe, ampak za le-te sklep izda sodišče in ga po pravnomočnosti pošlje banki. Predlaga, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku odloči v sporu polne jurisdikcije ter izpodbijano prvostopno odločbo z dne 7. 5. 2008, v zvezi z drugostopno odločbo z dne 2. 6. 2008, spremeni tako, da postopek plačila sodnih taks ustavi. Smiselno uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je drugostopni organ v zvezi z upravnim sporom izdal odločbo št. ... z dne 7. 1. 2009, s katero je s tožbo izpodbijano odločbo odpravil.

Sodišče je glede na povedano tožečo stranko v skladu z 2. odstavkom 39. člena ZUS-1 pozvalo, naj v 15-dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. Tožeča stranka se je na poziv odzvala z vlogo z dne 6. 2. 2009, v kateri je navedla, da tožena stranka sicer trdi, da je izdala odločbo št. ... z dne 7. 1. 2009, ki pa je sama ni prejela. Ponavlja, da davčni organ ni pristojen za izterjavo sodne takse, ko gre za pravne osebe, in zato, kot navede, vztraja v bistvenem delu tožbe, tj. kršitvi 30. člena ZST, razširja pa jo tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt.

Tožena stranka je 27. 2. 2009 sodišču predložila odločbo št. ... z dne 7. 1. 2009 (z vročilnico o vročitvi odločbe tožeči stranki), s katero je drugostopni organ v zvezi s tem upravnim sporom odpravil svojo odločbo št. ... z dne 2. 6. 2008, pritožbo tožeče stranke vzel v reševanje, ji ugodil in odpravil (tudi) prvostopno odločbo ter ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi odločbe citira določbe 30. člena ZST ter ugotavlja, da je v primeru izterjave sodne takse od pravne osebe primaren sodni postopek in izvršba po pravilih sodne izvršbe, šele subsidiarno, če takse ni mogoče izterjati po tej poti, se prisilno izterja po 29. členu ZST, tj. določbi, ki ureja izterjavo neplačane takse fizičnih oseb prek davčnih uradov in po pravilih upravnega prava. Postopek izterjave neplačane takse v obravnavanem primeru ni bil izpeljan v skladu z določbami 30. člena ZST, ampak se je vodil zgolj pri davčnem uradu po 29. členu ZST, čeprav zakon kaj takega ne predvideva. Načelo ekonomičnosti postopka (tožeča stranka naj bi bila neplačevita) pa tudi ne more biti upravičen razlog za opustitev izdaje sklepa po 30. členu ZST. Tožeča stranka je v pritožbi predlagala, da drugostopni organ sam popravi odločbo. Glede na povedano je zato ob uporabi določb 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.) odločil kot navedeno.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

Tožeča stranka, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, tj. da bi ugoditev tožbi zanjo pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma povedano drugače: ves čas postopka mora izkazovati, da je poseg sodišča potreben, ker sicer njene pravice oziroma na zakon oprte koristi ne bi bile zavarovane. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora, sodišče pa mora na njen obstoj ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti. Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nasl.) namreč v 6. točki 1. odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zoper odločbo prvostopnega davčnega organa št. ... z dne 7. 5. 2008 (v zvezi z drugostopno odločbo št. ... z dne 2. 6. 2008), s katero ji je bilo naloženo plačilo sodne in kazenske takse, pravni interes sicer izkazovala. Z odločbo št. ... z dne 7. 1. 2009 (ki je bila, kot je razvidno vročilnice, tožeči stranki vročena 20. 2. 2009) pa je, prav v zvezi s tem upravnim sporom, drugostopni organ odpravil svojo prej omenjeno odločbo z dne 2. 6. 2008, pritožbi tožeče stranke ugodil in odpravil tudi izpodbijano prvostopno odločbo z dne 7. 5. 2008. S tem je po presoji sodišča pravni interes tožeče stranke prenehal. Odprava odločbe namreč pomeni, da se vzpostavi pravno stanje, kot da odločba ne bi bila izdana, daje pa tudi podlago za odpravo posledic, nastalih zaradi njene morebitne izvršitve. Za tožečo stranko sporna odločitev davčnega organa o naložitvi plačila sodnih taks je bila torej spravljena s sveta. V čem naj bi bil njen interes za nadaljevanje tega upravnega spora, pa ni utemeljila.

Ker po navedenem tožeča stranka pravnega interesa za ta upravni spor ne izkazuje (več), je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi določbe 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na tako odločitev po izrecni določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Odločitev o zavrženju tožbe pomeni, da se utemeljenosti tožbe po vsebini ne presoja ter posledično tudi, da niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče samo odločalo o stvari (prim. 65. člen ZUS-1).