UPRS Sodba I U 1618/2019-29

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dosedanji tek postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožničina zahteva za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne.

2V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnica ni predložila devizne knjižice, temveč je predložila potrdilo A., z dne 9. 6. 2016 o stanju na stari devizni vlogi št. ..., ki izkazuje, da naj bi bila imetnica predmetne devizne vloge s stanjem na dan 31. 12. 1991 v znesku 6.062,28 USD ter da po tem datumu naj ne bi bilo izplačil s te devizne vloge. Toženka na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (ZNISESČP), ugotavlja, da je stanje obravnavane devizne vloge ob upoštevanju priliva sredstev z devizne vloge št. 284025 v znesku 1.584,00 USD, izvršenega dne 6. 2. 1992, znašalo 7.648,28 USD, ter da je tožnica to devizno vlogo št. ... v skupni protivrednosti 12.658,97 BAM v celoti prenesla na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na njeno ime in EMŠO. Toženka na podlagi navedenega ugotavlja, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah (2. člena) ZNISESČP. Tožnico je pisno seznanila, da je bilo na podlagi pridobljenih podatkov in dokumentov ugotovljeno, da je bila predmetna devizna vloga prenesena na JPR, ji predložila potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014, ki izkazuje prenos, ter jo pozvala, naj se o ugotovljenih dejstvih izjavi v roku 30 dni od vročitve poziva. V odgovoru je tožnica navedla, da ni točna ugotovitev, da so bila sredstva prenesena na JPR, ter da je do prenosa sredstev prišlo brez njene privolitve. Toženka je ocenila, da tožnica v svojem odgovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato je sklenila, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge v celoti prenesena na JPR, ter zahtevo za verifikacijo zavrnila.

Navedbe strank in priprave na glavno obravnavo

3Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014 (v nadaljevanju sodba Ališić). Sklicuje se na 147. točko navedene sodbe in na Potrdilo Agencije za privatizacijo v FBiH (v nadaljevanju Agencija za privatizacijo), s katerim dokazuje, da stanje na računu tožeče stranke znaša 12.658,97 BAM oz. 6.630,09 EUR, kar je znesek iz zahteve za verifikacijo tožeče stranke. Dodaja, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu po 432. členu Obligacijskega zakonika (OZ). To naj bi pomenilo, da je Agencija za privatizacijo k toženkinemu dolgu pristopila z zavezo, da ga bo poravnala, kar pomeni, da toženka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom OZ solidarno zavezana k plačilu. Navaja še, da ni nikoli osebno izvršila prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo na JPR pri Agenciji za privatizacijo, niti za to ni nikogar pooblastila, ter da so sredstva na JPR znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod za plačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Banke so bile dolžne dostaviti zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Ker je bil prenos izvršen brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je določbe predpisa, ki je to omogočal, razveljavilo. Trdi, da se toženka spreneveda, da je prišlo do prenosa na JPR in da je Zavod za plačilni promet na JPR zgolj prikazal terjatev državljanov na podlagi deviznih vlog, denar pa se nahaja v posesti in na računu NLB oziroma toženke. Stanje 0,00 na računu varčevalca naj bi bilo delo uslužbencev takratne Ljubljanske banke, ki so z navedenimi ravnanji in goljufijo poskušali doseči, da sredstev ne dolguje več Ljubljanska banka, temveč neka tretja oseba. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži izplačilo stare devizne vloge, podrejeno izdajo informativnega izračuna neizplačane stare devizne vloge. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

4Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Navaja, da je sodbo v zadevi Ališić in drugi treba razumeti tako, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. To naj bi pomenilo, da tožnica zaradi prenosa njene vloge na JPR ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH, zaradi česar nima pravic po ZNISESČP. Predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri navedbah v tožbi, dodatno pa navaja, da toženka zavaja, ko trdi, da podatki, ki jih je pridobila kažejo, da so bila tožničina sredstva prenesena na Agencijo za privatizacijo BIH. V postopku, ki naj bi tekel pred sodiščem v Sarajevu, naj bi se izkazalo, da je toženka prejela podatke, ki kažejo na stanje na tožničinem računu na dan 30. 6. 2005, kot ga navaja tožnica in ne 00,00 kot trdi toženka. Te podatke naj bi toženka zamolčala. Sodišču predlaga, naj toženko pozove k predložitvi originalnega izpiska podatkov za tožničin račun, ki jih je toženka pridobila, in k pojasnilu, po čigavem nalogu so se prejeti podatki zamolčali.

6Sodišče je v okviru priprav na glavno obravnavo tožnico pisno pozvalo, naj predloži izvod o stanju devizne vloge za na dan 30. 6. 2005, na katerega se v tožbi sklicuje, in naj pojasni, ali je ta dokazni predlog podala že pred izdajo izpodbijane odločbe, oziroma če ga ni, naj pojasni zakaj ga ni. Pozvalo jo je tudi, naj pojasni, za kakšen postopek je šlo pred Občinskim sodiščem v Sarajevu, na katerega se sklicuje, katero pravno odločilno dejstvo želi dokazati z listino, ki naj bi jo predložila toženka, ali je to pravno odločilno dejstvo uveljavljala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in če ga ni, naj to opraviči, ter naj pojasni okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da so zahtevane listine pri toženki. V okviru priprav na glavno obravnavo je sodišče k dopolnitvi navedb pozvalo tudi toženko, in sicer naj pojasni, na kakšen način je pridobila podatke na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP.

7Tožnica je na navedeni poziv odgovorila na naroku za glavno obravnavo, in sicer se je sklicevala na svojo pripravljalno vlogo, in hkrati vztrajala pri tem, naj toženka predloži dokaz o stanju na tožničinem računu, to je izpisek iz tožničinega računa, saj s temi podatki razpolaga na podlagi zakona in to priznava tudi v svoji zadnji vlogi.

8Toženka je na navedeni poziv odgovorila z vlogo, ki jo je en dan pred narokom po elektronski poti poslala sodišču, sodišče pa je na enak način o njeni vsebini seznanilo tožnika, v izvirniku pa je vlogo vložila na naroku za glavno obravnavo. V tej vlogi pojasnjuje način pridobivanja podatkov po četrtem odstavku 9. člena ZNISESČP in se v zvezi s tem sklicuje na Sklep o potrditvi Zaključkov, sprejetih na sestanku med oblastmi Bosne in Hercegovine in Republike Slovenije pod pokroviteljstvom Oddelka za izvrševanje sodb ESČP, ki je potekla v Sarajevu 6. in 7. aprila 2016 glede izvrševanje sodbe v zadevi Ališić, objavljen v Ur. l. RS št. 14/2016-MP.

Odločanje po sodnici posameznici

9Sodišče je 26. 10. 2020 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

Dokazni sklep

10Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve št. 0042-1244/2017 ter tožbi priloženi listini, to je odločbo z dne 16. 9. 2019 in potrdilo Zavoda za plačilni promet BIH.

11Ostale dokazne predloge je zavrnilo kot nesubstancirane in pravno nepomembne za določitev iz razlogov, ki bodo podrobneje pojasnjeni v nadaljevanju.

K I. točki izreka

12Tožba ni utemeljena.

13Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se določa način izvršitve sodbe ESČP v sodbi Ališić in drugi. Po izrecni določbi 1. člena ZNISESČP se ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

14ZNISESČP v prvem odstavku 2. člena določa, kaj se šteje za neizplačane devizne vloge. Gre torej za tiste terjatve fizičnih oseb do Ljubljanske banke, d.d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo), ki so jih te imele na deviznih računih (oziroma na deviznih hranilnih knjižicah) na dan 31. 12. 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do 31. 12. 1991. Pri tem ZNISESČP določa, da se te terjatve zmanjšajo za izplačila podružnice, Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju Banka), ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi.

15Po drugem odstavku 2. člena ZNISESČP neizplačana stara devizna vloga iz prvega odstavka tega člena ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo, v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

16Iz podatkov upravnega spisa, in sicer iz potrdila Zavoda za plačilni promet FBiH z dne 4. 12. 2014 (s katerim je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila tožnico), izhaja, da so bila sredstva iz devizne knjižice v tožničini lasti prenesena na njen JPR pri Agenciji za privatizacijo. Tožnica, ki svoji vlogi ni priložila devizne knjižice, priložila pa je potrdilo A., z dne 9. 6. 2016 o stanju na stari devizni vlogi, sicer prereka verodostojnost podatkov o izvedenem prenosu, razvidnih iz navedenega potrdila Zavoda za plačilni promet FBiH, vendar pa za to ne navede konkretnih trditev in ne predloži dokazov. Njene navedbe o postopku, ki naj bi tekel pred Občinskim sodiščem v Sarajevu, ki jih je prvič podala šele v pripravljalni vlogi, so povsem posplošene in jih tožnica ni konkretizirala niti po izrecnem pozivu sodišča. Prav tako kljub pozivu sodišča ni predložila s tem povezanega „izvoda“ o stanju devizne vloge na dan 30. 6. 2005, na katerega se v navedeni vlogi sklicuje, niti ni navedla drugih konkretnih trditev in predložila dokazov za dvom v verodostojnost potrdila Zavoda za plačilni promet FBiH z dne 4. 12. 2014, na katerega se opira izpodbijana odločba in ki ga je toženka pridobila od FBiH na podlagi dogovora, sklenjenega med RS in FBiH. Iz navedenega dogovora (zaključkov) izhaja, da gre za podatke, pridobljene v elektronski obliki, kar toženka pojasnjuje tudi v svoji pripravljalni vlogi. Sodišče zato ni sledilo tožničinemu dokaznemu predlogu, naj toženki naloži predložitev originalnega izpiska podatkov (potrdila), pridobljenih na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP, in navedbo podatka, po čigavem nalogu naj bi bili prejeti podatki zamolčani, niti ni sledilo dokaznemu predlogu, naj toženki naloži predložitev izpisa iz tožničinega bančnega računa. Prav tako ni sledilo toženkinemu dokaznemu predlogu za zaslišanje osebe za zvezo iz 5. točke zaključkov in toženkine odgovorne osebe, saj izvedba teh dokazov glede na pojasnjeno nesubstanciranost tožničinih dokaznih predlogov ni bila potrebna.

17Med strankama je še sporno, kakšna je pravna narava navedenega prenosa, oziroma ali se stara devizna vloga, ki je bila prenesena na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP.

18Vrhovno sodišče RS je s sklepom X DoR 139/2018-5 z dne 22. 11. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev RS.

19O reviziji je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, v kateri je zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun, na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo, varčevalcu onemogoča od RS terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP.

20Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro neizplačano devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d.d.

21Iz že citiranih zakonskih določb torej izhaja, da RS z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v zadevi Ališić prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon namreč izrecno izključuje obveznosti RS za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

22Tudi sodba ESČP v zadevi Ališić ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. RS je bila dolžna izvršiti sodbo v zadevi Ališić na podlagi 46. člena Evropske konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. točki te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. ESČP je v 147. točki obrazložitve sodbe Ališić poudarilo, da v 146. točki odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH.

23Položaj pritožnikov v sodbi Ališić se v bistvenem razlikuje od tožničinega položaja v obravnavani zadevi. Iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP v sodbi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Banke do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je RS s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Banke in njenih deležnikov. V primeru Ališić je namreč še vedno obstajal dolg Glave podružnice Sarajevo do imetnikov starih deviznih vlog, saj te še niso bile izplačane.

24V obravnavanem primeru pa je zaradi prenosa sredstev in posledično izvedbe saldacije devizne vloge prenehal dolg banke do bivšega imetnika devizne vloge. Če pa banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja tega dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, pa tudi RS za tak neobstoječ dolg ne more odgovarjati.

25Namen ZNISESČP je bil odpraviti posledice preteklega ravnanja RS, za katerega je bilo v postopku pred ESČP ugotovljeno, da je kršilo 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, s tem ko je bil določenim skupinam varčevalcev onemogočen dvig deviznih sredstev z njihovih starih deviznih vlog. Iz same sodbe Ališić izhaja možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane (če so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada; 147. točka sodbe Ališić). Vrhovno sodišče RS v omenjeni sodbi ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti RS za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi Ališić določilo ESČP.

26Sodišče se tudi ne strinja, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu in da je zato tožena stranka po 395. členu OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti, kot tudi, da ni nastopila nobena od okoliščin iz IV. poglavja OZ, na podlagi katerih bi obveznost prenehala. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba v tem primeru ni bila sklenjena. Poleg tega je bila devizna vloga tožeče stranke pri Glavni podružnici Sarajevo prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružnice Sarajevo in s tem Banke je tako prenehala zaradi predpisov (druge) države.

27Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi glede morebitne kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca še pripomnilo, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev z deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna RS kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

28Na odločitev v zadevi ne vplivajo tožničine trditve, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v navedeni sodbi ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. Kot navaja, ESČP v sodbi Ališić ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.

29V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, RS za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za odločitev v tej zadevi je povsem nepomembno tudi, ali je tožnica prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspela unovčiti ali ne.

30Za rešitev tega spora je torej pomembno zgolj dejstvo, kakšna je bila vloga na bančnem deviznem računu (knjižici) v času vložitve zahtevka - če je stanje na deviznem računu 0,00, kakršno je v obravnavanem primeru, potemtakem dolg banke (in odgovornost RS za plačilo takega dolga) ne obstoji. Po povedanem tožnica ne uveljavlja verifikacije neizplačane stare devizne vloge, saj je bila ta vloga v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije. To pomeni, da gre v obravnavanem primeru prav za situacijo iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Ker so bila devizna sredstva s tožničine stare devizne knjižice veljavno prenesena na njen posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožnica ni imela terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnice.

31Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

32Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.