VSC Sodba in sklep Cp 301/2021

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I/1 izreka delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 13.600,00 EUR tečejo od 10. 12. 2015 dalje do plačila, od 52,80 EUR pa od 22. 1. 2016 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od 13.600,00 EUR za čas od 26. 11. 2013 do 9. 12. 2015 in za zakonske zamudne obresti od 52,80 EUR za čas od 4. 12. 2015 do 21. 1. 2016 še zavrne, sklep pa se v točki II/2 delno spremeni tako, da se znesek 2.941,05 EUR zniža na 2.851,24 EUR.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se stroškovna odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 334,77 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (po pravnomočni vmesni sodbi) delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki v I/1 točki izreka naložilo plačati 13.870,84 EUR, od tega 13.600,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2013 dalje do plačila ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 218,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2015 dalje do plačila in od zneska 52,80 EUR od 4. 12. 2015 dalje do plačila. V presežku, opredeljenem v točki I/2 izreka sodbe, je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom v točki II/1 je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku v višini 659,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2015 dalje, v točki II/2 pa je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.941,05 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od izteka tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka v pravočasni pritožbi po pooblaščenki delno izpodbija prisodilni del sodbe (točka I/1 izreka sodbe) in stroškovno odločitev (točka II/2 izreka sklepa). Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega ugovora zastaranja glede zvišanega dela zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navaja, da je tožeča stranka z vlogo 19. 10. 2020 zvišala tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti tekom zdravljenja za 3.000,00 EUR in namesto 5.000,00 EUR zahtevala 8.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je za to obliko škode prisodilo odškodnino 7.500,00 EUR. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za primarni in sekundarni strah je zvišala za 2.000,00 EUR in tako namesto 2.000,00 EUR zahtevala 4.000,00 EUR, sodišče pa ji je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Za zvišani del tožbenega zahtevka je tožena stranka podala ugovor zastaranja, kar je utemeljila s tem, da je do škodnega dogodka prišlo 31. 8. 2013, primarno zdravljenje je bilo zaključeno znotraj treh mesecev, sekundarno zdravljenje pa je trajalo zaradi ponavljajočih se težav od 17. 9. 2015 do 4. 12. 2015, ko je kirurg zdravljenje definitivno zaključil, subjektivni zastaralni rok pa je že potekel. Tožena stranka navaja, da je obrazložitev sodbe v 4. točki nepravilna, pri čemer se sklicuje in predstavlja stališče Višjega sodišča v Ljubljani v odločbi II Cp 3173/2015, da je tožniku, ki ni niti trdil, da je bilo povečanje tožbenega zahtevka morebiti potrebno zaradi prilagoditve razmeram, ki so se spremenile zaradi poteka časa ali dejstvom, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in ki tožniku pred podajo mnenja niso mogla biti znana, zahtevek za zvišani del zastaral in le če bi tožnik to trdil, bi bilo zastaranje tudi za zvišani del pretrgano z vložitvijo tožbe. Navaja, da je tožnica v vlogi z dne 19. 10. 2020 le skopo trdila, da zahtevek modificira glede na ugotovitve izvedenca. Že v tožbi in kasneje v vlogi z dne 7. 12. 2015, ko je predložila še dodatno dokumentacijo, je podala trditve glede pretrpljenih telesnih bolečin, ki presegajo oceno izvedenca medicinske stroke. Tožnica z medicinskim izvedenskim mnenjem ni izvedela za nobeno tako okoliščino, ki bi bila zanjo nova oziroma ni zvedela kaj takega, kar bi izhajalo iz medicinskega izvedenskega mnenja, pa ji to ob vložitvi tožbe ne bi moglo biti znano oziroma bi ji ostalo neznano in je glede na tožbene trditve že v času vložitve tožbe zmogla zahtevati denarno odškodnino za to obliko škode v višjem znesku, pa tega ni storila. Od prejema tožbe in vloge z dne 7. 12. 2015 se tudi razmere glede na čas do podaje medicinskega izvedenskega mnenja, ki je bilo podano 1. 10. 2020, niso spremenile. Tožnica je vedela za vse elemente, ki ji omogočajo postaviti dokončni odškodninski zahtevek že pred prejemom medicinskega izvedenskega mnenja, najkasneje je zanje izvedela po zaključenem sekundarnem zdravljenju, ki je bilo zaključeno po 4. 12. 2015. Zdravstveno dokumentacijo o tem je predložila 7. 12. 2015. Glede na obrazloženo je tožbeni zahtevek za zvišani del zastaran. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožba meni, da pravično odškodnino, ki ustreza višini odškodnin, kot se je izrekla sodna praksa v podobnih primerih, predstavlja največ znesek 12.500,00 EUR, ob 80 % temelju tedaj znesek 10.000,00 EUR, in je vsak presežek neutemeljen. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je v znesku 7.500,00 EUR pretirana. Po prepričanju tožene stranke ugotovitve izvedenca medicinske stroke glede časa in poteka zdravljenja, trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnosti ne dajejo podlage za prisojo odškodnine v takšni višini. Sodišče je zmotno ocenilo izvedensko mnenje oziroma je očitno nekritično sledilo predvsem subjektivni izpovedbi tožnice o pretrpelih telesnih bolečinah zaradi poškodbe, kakor tudi o nevšečnostih, ki jih je tožnica tekom zdravljenja trpela. Skrbna in kritična presoja izdelanega mnenja pa pokaže, da bi bila primerna odškodnina, ki bi ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz tega naslova, predvsem pa glede na težo poškodbe ter potrebno zdravljenje, kot je opisano v mnenju izvedenca, največ v znesku 5.000,00 EUR. Tudi odškodnino iz naslova strahu v višini 2.000,00 EUR je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo in ne predstavlja pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Glede na medicinsko izvedensko mnenje ter travmatičnost dogodka in zaskrbljenost tožnice pojmu pravične odškodnine ustreza znesek največ v višini 1.500,00 EUR. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za odškodnino v znesku 7.500,00 EUR in pravnemu standardu pravične denarne odškodnine ustreza znesek največ 6.000,00 EUR. Poudarja, da upoštevaje spol, starost, socialno ekonomski položaj tožnice ter dejstvo, da so jo posledice poškodbe trajno okrnile pri določenih aktivnostih, upoštevaje mnenje izvedenca, ki ocenjuje, da je poškodba tožnici zapustila posledico v obliki motene gibljivosti, težave pa se pojavijo pri daljših obremenitvah, ki zahtevajo daljšo in večjo moč desnice, ki ji pri večjih obremenitvah tudi deloma opeša, preostala gibljivost pa funkcionalno zadostuje v celoti, je znesek 7.500,00 EUR pretiran. Tožena stranka nadalje pritožbeno nasprotuje tudi prisojenim zakonskim zamudnim obrestim od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Poudarja, da je sekundarno zdravljenje bilo zaključeno 4. 12. 2015, zadnjo zdravstveno dokumentacijo pa je tožeča stranka predložila 7. 12. 2015, ob upoštevanju poštenega teka je tožena stranka je zahtevek prejela 9.12. 2015, 15-dnevni izpolnitveni rok se je iztekel 24. 12. 2015, od naslednjega dne pa je toženka v zamudi. O predpostavki, da ugovor zastaranja za zvišani del ni utemeljen, pa tožena stranka v zamudo za zvišani del ne more priti, preden je tak zahtevek postavljen. To pa je bilo z vlogo 19. 10. 2020. Glede zamude s plačilom odškodnine za premoženjsko škodo je prav tako o njej po navedbi pritožbe govoriti šele od tedaj, ko je tožena stranka prejela utemeljen zahtevek za plačilo, kar pomeni tedaj, ko je zahtevek za plačilo obrazloženo postavljen in ne že z zapadlostjo škode. Tožeča stranka je zahtevek po pozivu sodišča na naroku za glavno obravnavo z dne 15. 1. 2016 obrazložila šele z vlogo 22. 1. 2016, s čimer je odpravila nesklepčnost zahtevka v tem delu. Preden pa zahtevek ni sklepčen, tudi o zamudi ni mogoče govoriti. Ob upoštevanj poštenega teka je tožena stranka zahtevek prejela 24. 1. 2016, 15-dnevni izpolnitveni rok iztekel 8. 2. 2015 (op. očitno 2016), od naslednjega dne pa je toženka v zamudi. Nadalje se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da ni upoštevan priglašen strošek kilometrine tožene stranke za prihod na sodišče na relaciji M. – C. – M. (120 km x 0,37 EUR x 5 obravnav). Prav tako niso upoštevani priglašeni stroški za sestavo pritožbe v višini 670,40 EUR, kar je bilo priglašeno skladno s tar. št. 3210 ZOdvT in prav tako ne priglašen strošek sodne takse za pritožbo v višini 567,00 EUR. Navaja, da sodba pravdni uspeh razbija po temelju in po višini, kar ni skladno z uveljavljeno sodno prakso ter 154. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na to zakonsko določbo se pravdni uspeh ugotavlja glede na vtoževanih 25.838,55 EUR in na razsojeni znesek (oziroma glede na pritožbene navedbe znesek 10.270,84 EUR), ko je uspeh tožeče stranke cca 40 %. Tožena stranka predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni skladno s pritožbenimi izvajanji s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadeve vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Tožeča stranka po pooblaščenki izpodbija stroškovno odločitev v točki II/2 izreka sklepa sodišča prve stopnje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 154. člena ZPP. Navaja, da je vrednost spornega predmeta v času odločanja znašala 25.838,55 EUR, sodišče prve stopnje pa je tožnici priznalo in prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 17.000,00 EUR ter za premoženjsko škodo 338,55 EUR, skupaj tako 17.338,55 EUR. Tožeča stranka je v predmetni pravdi z vmesno sodbo uspela po temelju z 80 %. Uspeh tožeče stranke po višini je sodišče izračunalo tako, da je prisojeno odškodnino 17.338,55 EUR znižalo za 20 % ter tako dobljeni znesek 13.870,84 EUR vzelo kot osnovo za izračun uspeha v pravdi po višini (53,68 %) in ob upoštevanju uspeha tožeče stranke po temelju (80 %) izračunalo povprečni uspeh tožeče stranke v pravdi 66,84 %. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o stroških postopka ter pri tem ločilo uspeh v pravdi po temelju in po višini, vendar je spregledalo, da ugotavljanje stroškov po višini in temelju zahteva dva oziroma tri izračune. Za pravilen izračun uspeha tožeče stranke v pravdi po višini bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrednost spornega predmeta 25.838,55 EUR in višino določne odškodnine 17.338,55 EUR, na podlagi česar bi dobljeni rezultat uspeha po višini znašal 67,11 %. Upoštevaje tožničin uspeh po višini 67,11 % in po temelju 80 % znaša povprečen uspeh oziroma aritmetična sredina obeh delnih rezultatov 73,56 %, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje o povprečnem uspehu tožeče stranke odločilo napačno, saj bi ta moral znašati 73,56 %. Tako bi ob odmerjenih potrebnih pravdnih stroških obeh pravdnih strank morali biti tožeči stranki po poračunu prisojenih 457,88 EUR stroškov več, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Dodatno pa pritožba uveljavlja še, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ločenem odločanju o stroških po temelju in višini upoštevati, da se je pretežni del postopka vodil zaradi ugotavljanja temelja, tožbenega zahtevka in je večji del stroškov nastal prav zaradi tega postopka. Sodna praksa zgolj izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultata aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Upoštevaje navedeno bi moralo sodišče prve stopnje zaradi višine nastalih stroškov dokazovanja zahtevka po temelju v primerjavi z nastalimi stroški dokazovanja zahtevka po višini priznane stroške ovrednotiti drugače in upoštevati, da so vsi stroški postopka, razen stroški izvedenca medicinske stroke, ki predstavlja zgolj 13,95 % deleža vseh stroškov, nastali zaradi dokazovanja temelja zahtevka. V kolikor bi sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo, da je tožeči stranki zaradi dokazovanja temelja nastalo za 3.825,43 EUR stroškov, za dokazovanje višine pa zgolj 725,19 EUR stroškov, bi tožeči stranki pripadlo po pobotu najmanj 3.434,57 EUR, kar je za 493,52 EUR več, kot je tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožba predlaga, da ji sodišče druge stopnje ugodi in stroškovno odločitev v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali pa spremeni tako, da na novo odloči o priglašenih stroških tožeče stranke. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

7Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev in razloge sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zastaranja, ki ga je tožena stranka podala glede zvišanega dela zahtevka iz naslova odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti in odškodnine za strah. Razlogi sodišča prve stopnje v 4. točki obrazložitve so pravilni. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožnica že v tožbi postavila zahtevka za plačilo odškodnine obeh izpostavljenih oblik nepremoženjske škode, kar pritožbeno ni sporno, podala pa je tudi trditveno podlago. Tudi sama pritožba ugotavlja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek modificirala in ga po pritožbeno izpostavljenih dveh oblikah nepremoženjske škode tudi zvišala in sicer na podlagi v pravdi pridobljenega mnenja izvedenca¹. S tem ob obrazloženem tako tožeča stranka ni zahtevala nekaj novega poleg že obstoječega, temveč je v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti, le v višjem znesku. Pri takšni nepravi spremembi tožbe pa je enotno stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka². Zato je ugovor zastaranja tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo. Ob pritožbenih navedbah pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bila sodna odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3173/2015, na katero se tožena stranka sklicuje in opira v pritožbi, v revizijskem postopku po Vrhovnem sodišču razveljavljena³.

8Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija po sodišču prve stopnje določeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od 6 do 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ), z upoštevanjem tudi 171. člena v zvezi z 185. členom OZ. Pravilno je izpostavilo tudi, da je pri odmeri odškodnine treba upoštevati obe temeljni načeli, tako načelo individualizacije, kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.⁴

9Pritožbeno ni sporno, da je tožnica (roj. 1965 leta) v škodnem dogodku dne 31. 8. 2013 utrpela zlom zgornjega dela desne podlaktnice in je zaradi samega zloma in njegove premaknitve v mavcu prišlo do delne poškodbe osrednjega živca desnice in posledično motnje oživčenja mišic upogibalk na podlakti. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti določilo na 7.500,00 EUR, za strah v višini 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa prav tako 7.500,00 EUR, skupno torej 17.000,00 EUR, v preostalem je zahtevek zavrnilo, zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je zavrnilo v celoti. Z upoštevanjem 20 % soprispevka tožnice po pravnomočni vmesni sodbi je v plačilo toženi stranki tako iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo naložilo 13.600,00 EUR.

10Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je obseg škode ugotovilo na podlagi izpovedbe tožeče stranke, predložene listinske dokumentacije ter na podlagi pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ortopedske kirurgije, določenega v predmetnem pravdnem postopku. Izvedensko mnenje je v celoti sprejelo kot popolno in strokovno argumentirano in se nanj tudi v celoti oprlo.

11Določeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in neugodnosti je obrazložilo v 7. točki obrazložitve. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje navedbe in izpovedbo tožeče stranke glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin pravilno objektiviziralo s strokovnim mnenjem izvedenca medicinske stroke in mu v tem v celoti sledilo ter trajanje in intenziteto telesnih bolečin, tako prestanih kot bodočih, opisalo in opredelilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur pritožba konkretizirano ne nasprotuje. Zato se tudi sodišče druge stopnje glede ugotovljenega trajanja in intenzitete prestanih kot tudi bodočih telesnih bolečin v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve. Prav tako pa je opredelilo in pravilno upoštevalo tudi vse neugodnosti, ki jih je tožeča stranka trpela tekom zdravljenja. Ob ugotovljenem in opisanem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, objektiviziranih z mnenjem izvedenca, pri čemer je upoštevano trpi in jih bo tudi v bodoče, upoštevaje tudi vse opisane neugodnosti med zdravljenjem, je odškodnina z zneskom 7.500,00 EUR pravilno in pravično odmerjena. Pritožba zgolj s pavšalnimi navedbami, da je sodišče prve stopnje očitno preveč nekritično sledilo predvsem subjektivni izpovedbi tožnice o pretrpljenih telesnih bolečinah zaradi poškodbe, kakor tudi o nevšečnostih, ki jih je trpela, pri čemer to ne drži, saj je sodišče njeno izpovedbo ter tudi navedbe pravilno objektiviziralo s strokovnim izvedenskim mnenjem. Zato tudi ni pritrditi posplošeni navedbi tožene stranke, da bi bila pravična odškodnina iz tega naslova največ v znesku 5.000,00 EUR.

12Tudi odškodnino za strah je sodišče prve stopnje z zneskom 2.000,00 EUR pravilno in pravično odmerilo. Ob ugotovljenem in po izvedencu medicinske stroke objektiviziranem utrpelem primarnem in sekundarnem strahu, njegovem trajanju in intenziteti, kot je opisana v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je odmerjena odškodnina ustrezna in ni pritrditi pavšalnim pritožbenim navedbam, da bi pravična odškodnina glede na medicinsko izvedensko mnenje ter travmatičnost dogodka in zaskrbljenost tožnice lahko bila največ 1.500,00 EUR.

13Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno in opisano zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je objektivizirano z mnenjem izvedenca, iz katerega po pritožbeno neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka trpi funkcionalne posledice poškodbe, in sicer ima zaradi motnje delovanja osrednjega živca (poleg krčev) tudi oslabljeno moč stiska prstov, zaradi poškodovanega živca in občasnih motenj pri opravilih z roko, ki jih tožnica sicer zmore, ne zmore pa daljših obremenitev kakor pred poškodbo, pa je po oceni izvedenca njena splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 8 %, in ob ugotovitvi, da navedeno tožnici povzroča pogoste duševne bolečine, saj je pri njej okrnjena funkcionalnost roke, torej okončine, ki jo človek vsakodnevno največ uporablja, odškodnino z zneskom 7.500,00 EUR za to obliko nepremoženjske škode pravilno in pravično odmerilo. Zgolj s posplošenimi pritožbenimi navedbami in da je odškodnina za 1.500,00 EUR previsoka, zaključka sodišča prve stopnje o pravično in pravilno odmerjeni odškodnini tudi iz tega odškodninskega naslova tožena stranka ne more uspešno izpodbiti.

14Skupaj odmerjena odškodnina v višini 17.000,00 EUR predstavlja v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje približno 13,5 povprečnih slovenskih neto plač⁵. Tako odmerjena odškodnina ustrezno upošteva vse konkretnosti obravnavanega primera in je ustrezno individualizirana. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je obseg škode zaradi zloma podlaktnice v tožničinem primeru zaradi poškodbe osrednjega živca desnice večji, čemur pritožba konkretizirano ne nasprotuje. Odmerjena odškodnina ustreza tudi načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj ustrezno odseva razmerje med različnimi oblikami škod in prisojenimi odškodninami zanje in tudi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi⁶, pri čemer pritožba tudi ne navaja nobenega primera iz sodne prakse, ki bi utemeljeval posplošene pritožbene navedbe o glede na sodno prakso previsoko odmerjeni odškodnini.

15Delno pa je pritrditi pritožbi tožene stranke glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti tako od odškodnine za nepremoženjsko kot tudi premoženjsko škodo.

16Sodišče prve stopnje je prisojo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo oprlo na drugi odstavek 299. člena OZ in pri tem sledilo zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevane zakonske zamudne obresti od 26. 11. 2013 utemeljevala s tem, da je toženi stranki poslala zdravstveno dokumentacijo ter odškodninski zahtevek 8. 11. 2013, upoštevaje 15-dnevni rok od prejema zahtevka je tožena stranka v zamudi od 26. 11. 2013.

17Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na mnenju izvedenca in niso pritožbeno izpodbijane, izhaja, da je primarno zdravljenje poškodbe (zloma zgornjega dela desne podlaktnice) trajalo od 31. 8. 2013 do 23. 12. 2013, ko je bil zaključen bolniški stalež, sekundarno zdravljenje posledic (delne poškodbe osrednjega živca desnice in posledično motnje oživčenja mišic upogibalk na podlakti) pa je trajalo od 7. 9. 2015 do 4. 12. 2015 ( razlog za dodatno zdravljenje so bile bolečine in krči v desni roki in slabši občutek dveh prstov). Iz navedb v odgovoru na tožbo (takrat še druge) tožene stranke z dne 7. 7. 2014⁷ izhaja, da je zatrjevani zamudi in zahtevku za zakonske zamudne obresti nasprotovala s trditvami, da je v navedenem času, ko tožeča stranka zahteva zamudne obresti, zdravljenje še potekalo, kar izkazuje tudi predložena medicinska dokumentacija in tako toženi stranki še ni mogel biti znan obseg zatrjevanih posledic. Na te navedbe je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi⁸ odgovorila, da je ugovor toženih strank glede teka zamudnih obresti neutemeljen, vendar pa je hkrati navedla tudi, da je (druga) tožena stranka menila, da ni bila v zamudi, ker je zdravljenje tožnice še trajalo, ob upoštevanju navedenega pa naj sodišče glede na predložene listine odloči, kdaj je pri toženih strankah nastopila zamuda. Ob kot že ugotovljeno nespornih dejanskih ugotovitvah o trajanju zdravljenja, je pritrditi pritožbi, da toženi stranki ob izteku 15-dnevnega roka po prejemu odškodninskega zahtevka pred pravdo obseg škode še ni mogel biti znan, pri čemer je upoštevati, da je sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri obsegu nepremoženjske škode upoštevalo tudi delno poškodbo osrednjega živca desnice in posledično motnje oživčenja mišic upogibalk in podlakti, kise je zdravilo v času od 17. 9. 2015 do 4. 12. 2015.⁹ Zato je pritrditi pritožbi tožene stranke, da prej tožena stranka ni mogla biti v zamudi, saj je zapadlost zahtevka predpogoj za zamudo. Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo pa zapade takrat, ko je oškodovancu škoda nastane, to pa je praviloma s koncem zdravljenja.¹⁰ Zato pritožba tožene stranke utemeljeno uveljavlja, da tožeča stranka neutemeljeno zahteva zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo že od poteka roka za prostovoljno izpolnitev zahtevka pred pravdo. Spisovno gradivo namreč potrjuje tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka zdravstveno dokumentacijo o zdravljenju predložila še 7. 12. 2015¹¹, pri čemer je upoštevati, da je po lastnih pritožbenih navedbah zahtevek tožena stranka prejela 9. 12. 2015, tako je torej upoštevajoč zgoraj že navedeno v zamudi s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo od 10. 12. 2015 (drugi odstavek 299. člena OZ). Pritožbi tožene stranke je zato delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od v plačilo prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo delno spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 13.600,00 EUR od 10. 12. 2015 dalje do plačila, v presežku za zakonske zamudne obresti od 13.600,00 EUR za čas od 26. 11. 2013 do 9. 12. 2015 pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.

18Pritožba uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo (iz naslova potnih stroškov na preglede in terapije v zvezi z zdravljenjem ) in sicer od zneska 218,04 EUR od 29. 1. 2015 dalje do plačila in od zneska 52,80 EUR od 4. 12. 2015 dalje do plačila. Iz razlogov sodbe v 15. točki očki obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 218,04 EUR datum zapadlosti 29. 1. 2015 in za kasneje v letu 2015 nastale potne stroške 52,80 km od zadnjega nastalega prevoza od 2. 12. 2015 dalje.

19Tožeča stranka zahtevka iz obravnavanega naslova v tožbi ni postavila, odškodnino za premoženjsko škodo iz tega naslova je zahtevala v pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2015, vloženi 29. 1. 2015, tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve te vloge dalje.¹² Zahtevek je dodatno specifizirala v vlogi dne 22.1.2016. ¹³. Terjatev tožnika iz naslova potnih stroškov je zapadla glede zneska 218,04 EUR že pred vložitvijo zahtevka 29. 1. 2015, terjatev 52,80 EUR, (za 5 prevozov v letu 2015, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), pa je zapadla kasneje, po vložitvi te vloge, po ugotovitvi sodišča prve stopnje 2. 12. 2015 (oziroma prav 4. 12. 2015.) . Nastop zamude je odvisen od zapadlosti terjatve in ravnanja upnika in dolžnika po trenutku zapadlosti. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 299. člena OZ je tako tožena stranka prišla v zamudo za znesek 218,04 EUR (ki mu tožena stranka po višini pritožbeno ne nasprotuje) in je zapadel pred vložitvijo zahtevka 29. 1. 2015, z vložitvijo zahtevka 29.1 2015, za preostali znesek 52,80 EUR (ki mu tožena stranka po višini pritožbeno prav tako ne nasprotuje), ki je zapadel kasneje (dne 4. 12. 2015), pa z vložitvijo pripravljalne vloge 22. 1. 2016. Zato je pritožbi v tem delu ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu delno spremenilo tako, da je toženi stranki v plačilo naložilo zakonske zamudne obresti od zneska 52,80 EUR od 22. 1. 2016 dalje do plačila, za zakonske zamudne obresti od zneska 52,80 EUR od 4. 12. 2015 do 21. 1. 2016 je tožbeni zahtevek še zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od zneska 218,04 EUR za čas od 29. 1. 2015 dalje do plačila je ob obrazloženem in glede na določbo drugega odstavka 299. člena OZ pravilna, pritožba pa neutemeljena.

20Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev. Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje pri odmeri potrebnih stroških tožene stranke (155. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni upoštevalo s stroškovnikom priglašene kilometrine za prihod na sodišče na relaciji M. – C. – M. in sicer 120 km po 0,37 EUR za pet narokov glavne obravnave. Iz spisovnega gradiva izhaja, da se je pooblaščenec tožene stranke udeležil vseh petih narokov glavne obravnave, zato je tožena stranka upravičena do povrnitve teh stroškov v znesku skupaj 222,00 EUR, s priznanim DDV pa 270,84 EUR. Ni pa pritrditi toženi stranki, da sodba ne upošteva priglašenih stroškov za sestavo pritožbe ter stroškov sodne takse za pritožbo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v razlogih v 17. točki obrazložitve pojasnilo, čemu toženi stranki tega stroška ni priznalo, pritožba pa tem razlogom sodišča prve stopnje ne nasprotuje. Njeni potrebni pravdni stroški tako namesto zneska 1.613,08 EUR znašajo 1.883,92 EUR.

21Sodna praksa skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v odškodninskih sporih, kjer sta sporna tako temelj kot tudi višina zahtevka dopušča končno oceno uspeha v pravdi na način, kot ga uporabilo tudi sodišče prve stopnje in sicer, da je upoštevalo uspeh po temelju ter uspeh po višini, končni uspeh strank pa ovrednotilo kot aritmetično sredino obeh. V konkretni zadevi ni pritožbeno sporno, pa tudi spisovno gradivo potrjuje, da je večji del dokaznega postopka kot glede višine tekel glede temelja zahtevka, saj je bilo o zahtevku po temelju zoper (sedaj edino) toženo stranko odločeno s (pravnomočno) vmesno sodbo. Glede na obrazloženo je določbo drugega odstavka 154. člena ZPP sodišče prve stopnje glede na končni delni uspeh v pravdi pravdnih strank s takšno oceno uspeha v pravdi pravilno uporabilo.

22Ker ob že zgoraj obrazloženem potrebni pravdni stroški tožene stranke namesto zneska 1.613,08 EUR znašajo 1.883,92 EUR, je glede na pravilno ocenjen pravdni uspeh tožene stranke v postopku 33,16 % ta upravičena do povrnitve zneska 624,71 EUR, ob upoštevanju pritožbeno neizpodbijanega zneska potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke 5.200,41 EUR, pri čemer 66,84 % znaša pritožbeno neizpodbijanih 3475,95 EUR, pa po poračunu stroškov 3.475,95 EUR in 624,71 EUR tako ostaja v korist tožeče stranke znesek 2.851,24 EUR in ne 2.941,05 EUR, kot ga je v plačilo toženi stranki glede na uspeh v pravdi naložilo sodišče prve stopnje.

23Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev delno ugoditi in stroškovno odločitev v izreku sklepa pod točko II/2 delno spremeniti tako, da se znesek 2.941,05 EUR zniža na znesek 2.851,24 EUR.

24Ob obrazloženem je tako pritožba tožene stranke delno utemeljena le v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestnem zahtevku tožeče stranke in delno v stroškovni odločitvi, v ostalem in glede glavne stvari pa pritožba ni utemeljena. Postopkovnih kršitev pritožba ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti ob uradnem preizkusu po toženi stranki izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo. Zato je pritožbo tožene stranke v ostalem zaradi neutemeljenosti zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožeče stranke

25Tožeča stranka izpodbija le stroškovno odločitev v točki II/2 izreka.

26Sodišče prve stopnje je ob delnem uspehu tožeče stranke v pravdi, kot predhodno že obrazloženo, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo uspeh v pravdi pravdnih strank skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Po tej določbi lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje glede na to, da je bil odškodninski tožbeni zahtevek sporen tako po temelju, kot tudi po višini, končni uspeh pravdnih strank upoštevajoč tudi potek postopka pravilno in ustrezno ovrednotilo tako, da je upoštevalo uspeh po temelju ter uspeh po višini, končni uspeh strank pa ovrednotilo kot aritmetično sredino obeh, ki jo je tudi pravilno izračunalo. Ni slediti pritožbenim navedbam in ob tem ponujenem pritožbenem izračunu tožeče stranke, da bi moralo sodišče ob tem upoštevati, da je tožeča stranka glede na to, da ji je bila odmerjena odškodnina 17.338,55 EUR uspela z zahtevkom po višini v navedenem znesku. Z zahtevkom po višini je tožeča stranka uspela le z zneskom, kot je toženi stranki naložen v plačilo, to je 13.870,84. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo kot uspeh stranke v postopku po višini šteti odmerjeno in ne v plačilo toženi stranki naloženo odškodnino. Odškodninski zahtevek namreč še vedno predstavlja enoten denarni zahtevek. Ocena končnega uspeha na način, kot ga je upoštevalo ob spornem temelju in višini zahtevka sodišče prve stopnje, je le način vrednotenja končnega uspeha v postopku, ki ga je ob okoliščini, ko je sporen tako temelj kot višina zahtevka in se je dokazni postopek izvajal glede obojega, ob delnem uspehu v pravdi sprejela tudi sodna praksa. Zato je končni uspeh strank ob določbi 154/2 ZPP pravilno ovrednoten (in tudi izračunan). Tako ni pritrditi pritožbenim navedbam niti ponujenim izračunom, v katerih se tožeča stranka zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje izračunati in odločiti o povrnitvi pravdnih stroškov drugače.

27Pritožba tožeče stranke glede stroškovne odločitve se pokaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijani točki II/2 izreka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

28Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama. Tudi tožena stranka s pritožbo glede glavne stvari ni bila uspešna, delno je uspela le s pritožbo zoper odločitev o obrestnem zahtevku in v stroškovni odločitvi, ki pa obe predstavljata stranski terjatvi. Zato mora na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP stroške svoje pritožbe kriti sama. Tožeči stranki pa mora na podlagi iste zakonske določbe povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo odvetniški stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 254,40 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, z 22 % DDV skupaj 334,77 EUR. Te stroške mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe.

¹ Primerjaj vlogo tožeče stranke z dne 19. 10. 2020 v spisu.
² Primerjaj npr. VS RS II Ips 204/2013, II Ips 342/2014, II Ips 919/2007, II Ips 174/2001, II Ips 221/2016.
³ Primerjaj odločbo VS RS, II Ips 221/2016.
⁴ Primerjaj 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Povprečna slovenska neto plača v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje februar 2021 je bila 1.253,71 EUR.
⁶ Primerjaj npr. II Ips 339/2007, tudi II Ips 21/2001 in še druge.
⁷ Primerjaj odgovor na tožbo na l. št. 25 – 30 v spisu – točka 4.
⁸ Prim. 1. pripravljalna vloga tožeče stranke, vložena 29.1.2015, tč. IX, str. 47 v spisu.
⁹ Zdravljenje posledic poškodbe je torej trajalo tudi še po vloženi tožbi 25. 4. 2014.
¹⁰ Prim. npr. tudi VSRS II Ips 199/2013.), kot tudi v obravnavanem primeru.
¹¹ Prim. 6. pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 7. 12. 2015 v spisu.
¹² Prim. vloga tožeče stranke z dne 27. 1. 2015 v spisu.
¹³ Prim. vloga tožeče stranke z dne 22. 1. 2016 v spisu.