VSC Sodba PRp 80/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov sodne takse.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) in mu izreklo globo v višini 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, predlog za izrek stranska sankcije odvzema motornega vozila pa zavrnilo. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 150,00 EUR ter do izdaje sodbe nastale stroške prevoza in hrambe zaseženega vozila v znesku 143,21 EUR glede morebitnih naknadno nastalih stroškov hrambe pa sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti znani.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in odločitve o kazni (2., 3. in 4. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ki naj opravi soočenje policistov z obdolžencem, oziroma spremembo izpodbijane sodbe in da se obdolženca spozna za odgovornega prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po zaslišanju obdolženca in izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je kot priče zaslišalo lastnico zaseženega vozila (obdolženčevo mati) L. S. ter policista R. L. in B. H. in prebralo listine naštete v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s stopnjo gotovosti ugotovilo, da je obdolženec 8. 10. 2021 ob 21.50 uri vozil osebni avtomobil znamke Škoda, tip Fabia po Mariborski cesti v naselju Celje, iz smeri Celja v smeri Škofje vasi, kljub temu da mu je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto s sklepom Okrajnega sodišča v Celju PR 583/2020 z dne 28. 5. 2020. Sodišče prve stopnje ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da tistega dne ni on vozil avtomobil, temveč njegov prijatelj ter da je takrat, ko so k njemu pristopili policisti, že stal ob vozilu in kadil cigaret, temveč je sledilo izpovedbam policistov L. in H., ki sta prepričljivo in skladno izpovedala, da sta obdolženca zaznala, ko se je z vozilom pripeljal iz smeri Celja proti Vojniku čez nadvoz na Mariborski cesti, da je bil na cesti sam in da drugih vozil ni bilo ter da je takoj, ko ju je opazil, sunkovito zapeljal iz desnega na levi pas, nato pa zavil v levo, kjer je odcep za stransko cesto, ko pa sta zapeljala za njim in ga pričela ustavljati s sireno in modrimi lučmi, je še vedno vozil, vse dokler ni prišel do konca stranske ulice, kjer je stena do avtoceste, tam pa je ustavil, hitro ugasnil avto in izstopil iz vozila. Policista sta tudi povedala, da je obdolženec sicer rekel, da ni on vozil, temveč kolega in da si je tudi prižgal še cigaret, vendar sta oba videla, da je bil v avtu le obdolženec in tudi, da je iz avtomobila izstopil na voznikovi strani ter da v bližini ni bilo nikogar.

5Ker se obdolženec iz opravičljivih razlogov ni mogel udeležiti zaslišanj policistov kljub izraženi želji, da naj ga sodišče obvešča o procesnih dejanjih, mu je sodišče naknadno poslalo zapisnika o zaslišanju prič in mu postavilo 5-dnevni rok za izjasnitev, vendar na poslana zapisnika o izjavah prič obdolženec ni odgovoril. Sodišče prve stopnje je naknadno obveščeno o tem, da je bila obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato je zapisnike o zaslišanju prič poslalo tudi obdolženčevi zagovornici in ji dodelilo 5-dnevni rok za izjasnitev, ki ga je nato na prošnjo zagovornice še podaljšalo, vendar niti v podaljšanem roku niti zagovornica niti obdolženec nista podala nobenih pripomb.

6Glede na opisan potek predmetnega postopka ter vsebino obdolženčevega zagovora in izpovedbe zaslišanih prič, se ni mogoče strinjati s stališčem zagovornice, da bi sodišče prve stopnje moralo nujno odrediti soočenje obdolženca s policistoma, ker bi le na podlagi soočanja policistov z obdolžencem sodišče lahko pretehtalo zagovor obdolženca in ocenilo, komu naj verjame, kako je dogodek dejansko potekal. Res je sicer, da je obdolženec v zagovoru nasprotoval očitku iz obdolžilnega predloga, da je on vozil motorno vozilo v času storitve očitanega prekrška, vendar glede na njegovo pasivnost po pozivanju sodišča na izjasnitev glede izpovedb zaslišanih prič tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje opravilo soočenje. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da si z izjasnitvijo na zaslišanju policistov sodišče ne bi moglo nič pomagati, ker je obdolženec že pred tem trdil na zaslišanju, da to kar trdita policista, ni res. V kolikor pa se je obrambi zdelo potrebno, da bi sodišče opravilo soočenje, bi lahko to predlagala bodisi obdolženec, bodisi zagovornica, vendar nihče o njiju na poziv za izjasnitev ni odgovoril. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi dejanskega stanja zaradi neizvedbe soočenja med policistoma in obdolžencem, so tako neutemeljeni.

7Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo prekvalificirati prekrška, ker je obdolženca s tem obsodilo na hujši prekršek, kot je bil podan predlog in bi ga na licu mesta ob ugotovitvi prekrška lahko oglobili policisti. Pri odločanju o odgovornosti za prekršek je sodišče vezano na opis dejanja in ne na pravno kvalifikacijo, kot ga poda predlagatelj v obdolžilnem predlogu. Ker je v predmetni zadevi predlagatelj jasno navedel, da je obdolženec vozil motorno vozilo v času, ko se mu je izvrševal ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, kar predstavlja prekršek po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1 in ne po osmem odstavku istega člena, je sodišče prve stopnje postopalo v celoti pravilno, ko je dejanje opredelilo kot prekršek po desetem odstavku 56. člena ZVoz -1 in obdolžencu ob ugotovitvi, da je izpolnil vse zakonske znake ter da je za storitev prekrška tudi odgovoren, izreklo globo v višini 1.000,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Da je šlo pri pravni opredelitvi prekrška v obdolžilnem predlogu zgolj za pisno pomoto predlagatelja jasno kaže dejstvo, da policisti niso izdali obdolžencu plačilnega naloga (kar bi storili, če bi ugotovili, da gre za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1), temveč so vložili obdolžilni predlog, ker gre za prekršek, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo kvalificirati dejanje po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, ki določa, da se z globo 500,00 EUR za prekršek kaznuje voznik, ki ravna v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 56. člena ZVoz-1, ki določa, da sme motorno vozilo voziti oseba, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, česar obdolženec, v kolikor je resnično vozil, dejansko ni imel. Z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja obdolžencu ni prenehalo veljati vozniško dovoljenje in ga je še vedno imel, zato ni kršil 3. točke prvega odstavka 56. člena ZVoz-1. Vozniško dovoljenje namreč preneha veljati šele z izvršitvijo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in ne z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja, ki je zgolj ukrep začasne narave. Poleg tega pa se obdolžencu v obdolžilnem predlogu ni očitalo, da je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja in tudi ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da bi obdolženec, v kolikor bi na kraju dogodka prekršek priznal in plačal, bil kaznovan mnogo blažje, kot je sedaj s sodbo razsodilo sodišče.

9Sodišče prve stopnje je ob pravilni ugotovitvi, da je obdolženec izpolnil vse objektivne zakonske znake očitanega mu prekrška, pravilno ugotovilo tudi, da je obdolženec za storjeni prekršek odgovoren, saj je nedvomno vedel, da mu je vozniško dovoljenje začasno odvzeto, kar je priznal tudi sam in se je zavedal svojega dejanja, pa ga je kljub temu storil, kar pomeni, da je ravnal z direktnim naklepom.

10Ob preizkusu izrečenih sankcij pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo glavno sankcijo globo v predpisani višini, saj tekom postopka niso bile ugotovljene kakšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale omilitev predpisane globe, ter kazenske točke v cestnem prometu, kot so predpisane v desetem odstavku 56. člena Zvoz-1.

11Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, bi obdolženec moral plačati stroške sodne takse kot stroške pritožbenega postopka. Vendar ker iz spisovnega gradiva izhaja, da je obdolžencu bila odobrena brezplačna pravna pomoč in da je obdolženec prejemnik denarne socialne pomoči, ga je pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 ter ob upoštevanju šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oprostilo plačila sodne takse kot edinega stroška pritožbenega postopka.