VSC Sklep I Cp 416/2021

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odvetnik sam krije stroške, ki so mu z vložitvijo te pritožbe nastali.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da odvetniku J. G. iz Odvetniške družbe X. o.p., d.o.o. priznajo stroški zastopanja v znesku 156,79 EUR. V nepravdni zadevi je namreč ta odvetnik po uradni dolžnosti zastopal nasprotno udeleženko v postopku Pr 89/2021 in sicer v postopku s področja Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pooblaščenec je nato priglasil stroške za zastopanje, sodišče pa mu jih je priznalo in odmerilo na podlagi OT, ki je v veljavo stopila dne 10. 1. 2015 v zvezi z veljavnim ZOdv. Slednji pa v petem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Skupaj je odvetniku priznalo 210 odvetniških točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke znaša 126,00 EUR. Sodišče pa je nato na temelju drugega odstavka 12. člena OT odmerilo še 22 % davek na dodano vrednost, ki glede na priznano nagrado in stroške znaša 28,27 EUR. Skupaj priznana nagrada in stroški tako znašajo 156,79 EUR.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje odvetnik. Pritožbo podaja zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da se je prvostopno sodišče glede priznanja stroškov sklicevalo na peti odstavek 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik, ki je postavljen po uradni dolžnosti oziroma na podlagi brezplačne pravne pomoči, upravičen zahtevati le polovični znesek, ki bi mu pripadal po OT. Zastopnik nasprotne udeleženke pa izrecno opozarja na ″Obvezno razlago Odvetniške zbornice Slovenije z dne 10. 2. 2015 glede petega odstavka 15. člena OT v povezavi z ZDZdr.‶ Slednja določa: odvetniki so v okviru zastopanja po uradni dolžnosti Zakon o duševnem zdravju upravičeni do celotne nagrade po veljavni Odvetniški tarifi. Prvostopno sodišče v predmetnem postopku te obvezne razlage ni upoštevalo, zaradi česar je zmotno in nepopolno tudi ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Zastopnik nasprotne udeleženke v pritožbi zato uveljavlja še dodatnih 210 točk, kar skupaj znaša 146,40 EUR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču odvetnika, izraženem v pritožbi, bi sodišče moralo upoštevati obvezno razlago OT, ki jo je podal upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije. Res je v 19. členu OT določeno, da upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ki so jih v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških. Res je tudi, da je bila Odvetniška tarifa s tako določbo sprejeta po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, vendar je funkcija razlage prava imanentna sodiščem¹. Tako 3. člen Zakona o sodiščih določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Sodišča sicer lahko upoštevajo avtentično razlago, niso pa dolžna tega storiti. Pritožbeno izpostavljena avtentična razlaga zbornice je namenjena petemu odstavku 15. člena OT (Uradni list RS, št. 2/15) v povezavi z ZDZdr (Uradni list RS, št. 77/08). Odločitev sodišča, da prepolovi določene nagrade za opravljene storitve temelji na petem odstavku 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT. Obvezna razlaga 15. člena OT tako ne more po hierarhiji pravnih aktov poseči v določbo 17. člena ZOdv, ki je po hierarhiji višji pravni akt, kakor je to OT. Kot že obrazloženo zgoraj so sodišča vezana na ustavo in zakon in zato je sodišče prve stopnje pravilno, kot osnovo za odmero nagrade uporabilo zakonsko določbo petega odstavka 17. člena ZOdv. Pritožbeno sodišče pa v tej zakonski določbi ne vidi neskladja z Ustavo RS že iz razloga, ker po tretjem odstavku 5. člena ZOdv odvetnik prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči. Odvetnik sam torej odloča o tem, ali bo izvajal storitev Bpp pod pogoji kakršni izhajajo iz ZOdv in OT². O ustavnosti določbe petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu, se je tudi že izreklo Ustavno sodišče³.

5Ker iz obrazloženega izhaja, da ni pravilno stališče odvetnika, da bi sodišče moralo upoštevati obvezno razlago OT, ki jo je podal upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije za konkretni primer, uveljavljani pritožbeni razlog tako ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP, na prvem odstavku 366. člena in na drugem odstavku 350. člena in 353. člena ZPP.

6Stroške, ki so nastali v zvezi z vložitvijo te pritožbe, je odvetnik dolžan nositi sam, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Tako tudi sklep VSC I Cp 439/2019 z dne 15. 1. 2020.
² Glej tudi odločbo UPRS sodba I U 657/2016.
³ Glej odločbe US RS: U-I-85/2020, U-P-333/2020 z dne 18. 3. 2021, odločba U-I-85/2020 z dne 3. 4. 2020, odločba U-I-1/2016 in odločba U-I-2/2015 z dne 12. 1. 2015.