VSC Sodba Cp 346/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v odločitvah pod točko I. in III. izreka.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki 1.026,63 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da mora toženec plačati tožniku 88.424,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka),

- da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku glede še zahtevanih 2.560,00 EUR s pripadki, in za zakonske zamudne obresti od 88.424,20 EUR od 8. 9. 2013 do 13. 9. 2013 (točka II. izreka),

- da je tožene dolžan v roku 15 dni plačati tožniku 5.936,61 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi sodbe tožencu dalje (točka III. izreka).

2Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje glede odločitev pod točko I. in III. izreka z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži vse pravdne stroške, podredno pa je predlagal razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da se sodišče prve stopnje glede ugovora zastaranja ni obrazloženo izjasnilo, v točki 6. obrazložitve sodbe je zapisalo le, da odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja ne more zastarati, čeprav je zastaralni rok iz člena 352 Obligacijskega zakonika (OZ) že potekel, izid kazenskega postopka pa na to ne vpliva. V zvezi s tem je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v dokazne namene prebralo zgolj nekatere listine iz predkazenskega postopka oziroma postopka opravljanja preiskave, in sicer vse datirane na konec leta 2013, ni pa v postopku dokazano, ali je kazenski postopek zoper toženca sploh še v teku (oziroma bil v teku po letu 2013), oziroma ali je bil kazenski postopek že ustavljen v letu 2013, zaradi česar je sodišče v tem delu materialno podlago glede ugovora zastaranja uporabilo napačno, posledično tudi ni utemeljeno sklicevanje na določbo 352. člena OZ. Dejstvo je, da sta v poslovno razmerje pravdni stranki stopili 8. 9. 2013, ko si je toženec za nekaj dni od tožnika izposodil avtobus, kot trdi tožnik, pa naj bi mu škoda nastala že z dnem izposoje avtobusa, to je 8. 9. 2013 in takrat je po navedbah tožnika ta izvedel za tistega, ki naj bi jo povzročil. Toženec je uveljavljal tudi ugovor pasivne legitimacije s trditvami, da naj bi morebitno škodo lahko povzročil D. K., vendar se sodišče o tem sploh ni izreklo, oziroma obrazloženo utemeljilo pasivno legitimacijo toženca. V točki 9. obrazložitve je zapisalo le, da tožnik ni bil v poslovnem razmerju s D. K., saj do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo. V zvezi s tem je napačno uporabilo določila Obligacijskega zakonika (OZ), da med tožnikom in D. K. ni obstajalo pogodbeno razmerje. Res do sklenitve pisne prodajne pogodbe med tožnikom in D. K. ni prišlo, vendar pa je skladno s 15. členom OZ pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki dogovorita in sporazumeta o bistvenih sestavinah pravnega posla. V konkretnem primeru gre za dogovor v zvezi s predmetom prodaje in tudi višino, kar je bilo med tožnikom in D. K. nesporno dogovorjeno, o čemer priča že v spis vložena in v dokazne namene prebrana predpogodba z dne 2. 10. 2013. To je potrdil tudi tožnik sam. V zvezi s sklenitvijo tega pravnega posla je toženec predlagal zaslišanje D. K., ki bi vedel dejstva o sklenitvi posla s tožnikom potrditi, vendar pa je sodišče izvedbo tega dokaznega predloga zavrnilo brez obrazložitve. V zvezi s tem je zagrešena bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe in glede same posodbe in dogovora o vrnitvi, oziroma prepustitvi predmeta posodbe tretji osebi - kupcu D. K., za dotični avtobus je bil zaslišan tudi toženec, ki je to dejstvo potrdil, vendar se sodišče v nobenem segmentu sodbe v zvezi s tem ne opredeli, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena, podana pa bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V dokaznem postopku je sodišče zaslišalo tožnika in toženca, vendar se do teh izvedenih dokazov niti v enem stavku ni dotaknilo, tako glede dogovora o posodbi, kot glede sklenitve posla s D. K. Izpovedb pravdnih strank ni presojalo kot posamični dokaz, oziroma z vsemi izvedenimi dokazi skupaj, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se dalje ni obrazloženo ukvarjalo s trditvijo tožnika (verjetno prav: toženca) da je zakupno razmerje med pravdnima strankama nadomestilo sklenjeno prodajno pogodbo med tožnikom in D. K. (verjetno prav: nadomestila sklenjena prodajna pogodba) in tako zmotno uporabilo določila o zamudi, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena. Če bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem D. K., bi pravilno ugotovilo pasivno legitimacijo in tudi, da je bila med tožnikom in D. K. sklenjena prodajna pogodba. Sodišče se tudi ni izreklo do zaslišanja toženca v zvezi z vloženo fotokopijo potnega lista o tem, da je zapustil Turčijo in se vrnil na podlagi dogovora med tožnikom in D. K. domov, kar bi sicer ob pravilni presoji moralo zaključiti, da takšno ravnanje toženca pomeni, oziroma potrjuje zatrjevan pogodbeni odnos med tožnikom in D. K. V tem delu se sodišče glede tega dokaza ni izreklo, podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje glede same višine nastale premoženjske škode je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni opravilo predlaganih poizvedb pri zavarovalnici glede morebitnih vloženih zahtevkov in povračil škode, kar je toženec izpostavil že tekom postopka.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal njeno zavrnitev, zahteval pa je povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5V točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo ugotovitev, da je zoper toženca in D. K. glede njunih ravnanj v zvezi s tožnikovim avtobusom v teku kazenski postopek. Iz spisovnega gradiva izhaja in tudi iz točke 1 obrazložitve izpodbijane sodbe trditev o tem dejstvu, ki jo je navedel tožnik že v tožbi, toženec pa te trditve ni prerekal niti v odgovoru na tožbo niti v prvi pripravljalni vlogi in tudi ne na naroku za glavno obravnavo.

Izhajajoč iz neprerekanega dejstva, da je tožnik odškodninsko tožbo vložil v času teka kazenskega postopka zoper toženca zaradi istega življenjskega dogodka, je materialno pravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni zastaran, ker je zaradi začetka teka kazenskega postopka zastaranje pretrgano.

Neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati (214. člen ZPP), zato je neutemeljena pritožbena trditev, da (v tem pravdnem postopku) ni dokazano ali je kazenski postopek zoper toženca še v teku ali je ta že v bil ustavljen.

6Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil predmet predpogodbe sklenitev glavne pogodbe, da kupnina in davek nista bila plačana v predpogodbi določenem roku 4. 10. 2013 in je zato po določbi petega člena predpogodbe le-ta razdrta. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da med tožnikom in D. K. pogodbeno razmerje (v zvezi s prodajo avtobusa) ni nastalo.

Torej med tožnikom in D. K. ne obstoji nikakršen ″dogovor″, v spis vložena predpogodba z dne 2. 10. 2013 tega ne dokazuje, saj na njej ni podpisa pogodbenih strank (pri čemer pa D. K. niti ni pogodbena stranka).

7Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D. K. z obrazložitvijo, da ni sodeloval v pogodbenem razmerju s pravdnima strankama, njegovo ravnanje (kot ga je v točki 4 obrazložitve ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi toženčeve izpovedbe, da je tožnikov avtobus sam odpeljal po navodilih D. K. v Istanbul, ga tam parkiral in D. K. izročil ključe) pa ne vpliva na presojo toženčeve obveznosti. Po presoji pritožbenega sodišča takšna obrazložitev zadošča ob upoštevanju toženčevih navedb v njegovi trditveni podlagi (da toženec sam ni bil niti tožnikov niti D. K. pomočnik, da do podpisa in realizacije prodajne pogodbe med tožnikom in D. K. ni prišlo, da D. K. ni plačal kupnine in tožniku ni vrnil avtobusa) in da toženec nikoli ni trdil, da mu je tožnik naročil, naj za izposojeni avtobus najde kupca. Glede sklenitve prodajne pogodbe (med tožnikom in D. K.) je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da ta ni bila sklenjena. Zaključek o sklenjeni ustni posodbeni pogodbi, katere predmet posoje je bil avtobus, je pravilen, saj so bile trditve tožnika in toženca o dejstvih glede posoje avtobusa tožencu skladna, oba sta jih tudi potrdila s skladnima izpovedbama. Tožnik in toženec pa nista trdila, da bi tožnik naročil tožencu, naj najde kupca za izposojeni avtobus, niti o tem nista izpovedala.

8V zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 5 obrazložitve, ko je zaključilo, da pogodbeno razmerje med tožnikom in D. K. ni nastalo, ker predpogodba ni bila realizirana. Prav tako se je v isti točki obrazložitve opredelilo glede posodbene pogodbe med tožnikom in tožencem, in sicer, da je ta bila med njima ustno sklenjena, kar glede na njuno trditveno podlago med njima ni bilo sporno. Toženec pa ni zatrjeval obstoja dogovora med njim in tožnikom, da toženec avtobus - predmet posodbe - prepusti tretjemu - D. K. in tega ni potrdil niti v lastni izpovedbi, kot to zavajajoče navaja pritožba. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sklenitve prodajne pogodbe in glede same posodbe in dogovora o prepustitvi avtobusa tretji osebi (D. K.) in s tem je neutemeljen o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V točkah 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedb obeh pravdnih strank, ko je zapisalo, da je na podlagi izpovedb obeh strank ugotovilo dejstva, ki jih je tudi povzelo in dejstva, ki jih je ugotovilo na podlagi izpovedbe toženca. Torej je upoštevalo njuni izpovedbi in jima sledilo. Izrecno pa je v točki 5 obrazložitve pojasnilo, da ni sledilo tožencu v delu izpovedbe, da je pogodba o prodaji avtobusa D. K. nadomestila zakupno razmerje med pravdnima strankama ter je navedlo zato razloge: ker do sklenitve glavne pogodbe med tožnikom in D. K. ni prišlo, ker kupnina in davek nista bila plačana (v dogovorjenem roku). Ob dejstvu, da je toženec že sam v svojih trditvah navedel, da si je od tožnika sposodil avtobus, do podpisa in realizacije prodajne pogodbe med tožnikom in D. K. pa ni prišlo, da ta kupnine ni plačal in tudi tožniku ni vrnil avtobusa ter ob odsotnosti trditev, da mu je tožnik naročil najti kupca za avtobus ter da je D. K. prepustil avtobus po naročilu tožnika, je po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju s povzetimi trditvami zaključek, ki ga ponuja v pritožbi toženec, da sta se D. K. in tožnik dogovorila za odkup avtobusa in tudi, da je ustna prodajna pogodba med tožnikom in D. K. nadomestila zakupno razmerje med pravdnima strankama.

9Glede na vse obrazloženo zgoraj pritožba povsem neutemeljeno trdi, da se sodišče prve stopnje ni obrazloženo ukvarjalo s toženčevo trditvijo, da je zakupno razmerje med pravdnima strankama nadomestila sklenjena prodajna pogodba med tožnikom in D. K. Povsem brez vsake dejanske podlage (v trditveni podlagi in izpovedbi toženca) pa pritožba navaja, da je toženec zapustil Turčijo (ko je tam izročil avtobus D. K.) in se vrnil domov na podlagi dogovora med tožnikom in D. K. Zato je neutemeljen tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo v zvezi z vloženo fotokopijo potnega lista in posledično o storjeni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila o zamudi, je nekonkretiziran, zato ga pritožbeno sodišče ni presojalo. Očitek o neobrazloženosti odločitve v tem delu pa je neutemeljen, ker je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve ugotovilo dejstva o tem, kdaj je toženec prišel v zamudo in navedlo tudi materialno pravno podlago za prisojene zakonske zamudne obresti.

11V točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe je navedeno, da je bilo v dokaznem postopku pridobljeno potrdilo zavarovalnice z dne 26. 10. 2020, v točki 4 obrazložitve pa ugotovilo dejstvo, da za tožencu posojeni avtobus tožnik ni prejel nobene zavarovalnine. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je bil ta dopis vročen tožencu osebno 9. 11. 2020, njegovemu takratnemu pooblaščencu pa 28. 10. 2020 (vročilnici pri list. št. 76 spisa). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo predlaganih poizvedb pri zavarovalnici glede morebitnih vloženih zahtevkov in povračila škode.

12Odločitve o stroških pravdnega postopka pritožba ne izpodbija, odločitev v tem delu pa je ustrezno obrazložena v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe.

13Glede na zgoraj obrazloženo izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni našlo drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je pravno relevantna dejstva ugotovilo pravilno in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe OZ, ki urejajo posodbeno pogodbo, odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbene obveznosti in obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti, te določbe pa je tudi citiralo v točkah 8. in 12. obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

14Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožniku njegove potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).

Tožnik je priglasil stroške pritožbenega postopka v obsegu 1375 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.026,63 EUR. Toženec mora tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.026,63 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pri plačilu pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, ker je tožnik v odgovoru na pritožbo za primer zamude pri povrnitvi pritožbenih stroškov zahteval tudi zakonske zamudne obresti (2. člen ZPP).