VSM Sodba IV Kp 43508/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.P. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 43508/2020 z dne 11. 5. 2021 obdolženega M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po tem zakonskem določilu izreklo kazen šest mesecev zapora. Glede stroškov kazenskega postopka je navedlo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca in zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, oziroma sodbo spremeni tako, da obdolženega M.P. po 4. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti obtožbe, temu podrejeno pa, da mu izreče sankcijo opozorilne narave.

3Pritožbeno sodišče strank o seji senata ni obvestilo. ZKP v 445. členu določa, da kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Da bi bila v tem postopku navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zagovornik pa v pritožbi tudi ni obrazložil, zakaj meni, da bi navzočnost obdolženca in zagovornika prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbo, da je obdolženec v zagovoru sicer priznal, da je svojemu zagovorniku izročil kopijo potrdila, iz katerega je izhajalo, da je oškodovancu S.L. plačal dolg v višini 1.000,00 EUR, čeprav je plačal le 100,00 EUR, a v sodbi opis kaznivega dejanja ni skladen z listinami v spisu in njena obrazložitev ni skladna z izrekom sodbe, saj obdolženec sodišču nikoli ni predložil pisnega potrdila o plačilu, temveč le njegovo kopijo, ki jo je njegov zagovornik priložil pritožbi. Navedba v izreku sodbe, da je bilo pritožbi priloženo „spremenjeno potrdilo“, je zato napačna, saj je bila predložena le črno-bela kopija potrdila, da gre za kopijo, pa ni navedeno ne v izreku ne v obrazložitvi sodbe. Ker se obdolžencu očita, da je na naveden način pritožbi priložil ponarejeno listino ali predrugačeno listino, čeprav je šlo za fotokopijo, in ker ni nobenega dokaza o storitvi kaznivega dejanja s predložitvijo ponarejene listine ali predrugačene listine, je po oceni pritožbe podano nasprotje med vsebino listin, dokazi, izrekom in sodbe in obrazložitvijo, zaradi česar je potrebno sodbo razveljaviti.

6Pritožba nima prav. Obdolženec je po svojem zagovorniku sodišču predložil spremenjeno potrdilo o plačilu dolga tako, da je k znesku, ki ga je plačal oškodovancu, navedenem na potrdilu o plačilu, pripisal številko 0 in s tem prikazal, da je plačal desetkratnik dejanskega zneska, pri tem pa ni pomembno, ali je pritožbi priložil tako spremenjeno originalno potrdilo ali njegovo fotokopijo. Bistveno je, da je s tem sodišču lažno prikazal, da je plačal več, kot je plačal oškodovancu v resnici in da je tako želel v pritožbenem postopku preprečiti preklic pogojne obsodbe ter s tem izvršitev zaporne kazni, ker oškodovancu ni plačal denarnega zneska, kot mu je bilo s sodbo naloženo, s tem pa je uporabil spremenjeno listino kot pravo in izvršil očitano kaznivo dejanje. Pri uporabi spremenjene listine kot prave, kar je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, gre za spravljanje listine v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost zaradi dokaza nekega dejstva¹, zato okoliščina, ali je storilec pravno pomembnost dokazoval tako, da je predložil listino v originalu, ali pa je originalno listino obdržal in predložil njeno fotokopijo, ne more spremeniti dejstva, da je z njeno predložitvijo dokazoval (delno) izpolnitev svoje obveznosti. Trditev pritožbe, da je podano nasprotje med vsebino listin, dokazi, izrekom sodbe in obrazložitvijo, ker v opisu kaznivega dejanja ob navedbi listine ni navedeno, da je obdolženec predložil njeno fotokopijo, zato ni utemeljena. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je glede navedenih nasprotij podana takrat, kadar je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami in zapisniki, za kar pa v obravnavanem primeru, glede na obrazloženo, ne gre.

7Pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava oziroma kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba uveljavlja v zvezi s kazensko sankcijo, ki jo je obdolžencu izreklo sodišče prve stopnje. Slednja je po njeni oceni prestroga tudi zato, ker je sodišče prve stopnje, kot navaja, povsem zanemarilo dejstvo, na katerega sta opozorila obdolženec in zagovornik, to je, da škodljive posledice kaznivega dejanja niso nastale in je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da ni pomembno, da obdolženčevo ravnanje ni imelo nobenega vpliva na odločanje Višjega sodišča v Mariboru, kar pa ne drži. Odsotnost kakršnekoli posledice, zlasti pa škodljive posledice, pomeni, da je potrebno presojati tudi, ali kazensko sankcijo storilcu sploh izreči, in kakšno, izrek šestih mesecev zapora, pri tem ko nikomur ni nastala nobena škoda, pa pomeni materialnopravno napačno uporabo prava.

8Ni mogoče pritrditi pritožbi, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo posledic storjenega kaznivega dejanja. V točki 8 obrazložitve sodbe je med drugim pravilno obrazložilo, da se pravna namembnost listine ocenjuje glede na njeno sposobnost, da se z njo dokazuje neko pravno pomembno dejstvo ali da se z njo takšno dejstvo povzroči, da so to primeri predložitve takšne listine drugi osebi ali pristojnemu organu zaradi dokaza nekega dejstva, na primer predložitve lažnega potrdila o plačanem dolgu, ter da okoliščina, ali je storilec s predložitvijo lažnega potrdila dosegel namen, ki ga je z njeno uporabo zasledoval, ni potreben in tudi ni potrebno, da bi morale nastati konkretne posledice, temveč se pomen ponarejene listine za pravno razmerje presoja na podlagi pravno relevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti. Dejstva, da obdolženčevo ravnanje za potek kazenskega postopka, v katerem je takšno listino predložil, ni imelo odločilnega pomena, sodišče prve stopnje ni prezrlo, kot je razvidno iz točke 6 obrazložitve prvostopenjske sodbe, kjer je med drugim pravilno pojasnilo, da njegovo ravnanje ni imelo vpliva na odločitev pritožbenega sodišča, pa tudi, da prejemnik denarja s tem ni bil oškodovan in se v realnem življenju ter v morebitnih posledicah ponareditev sploh ni odrazila. Pritožba pa nima prav niti, ko navaja, da bi moralo to okoliščino upoštevati tako, da obdolžencu kazni ne bi izreklo, ali da bi ga obtožbe oprostilo ali mu izreklo pogojno obsodbo.

9Pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obdolžencu izreklo kazen šest mesecev zapora, čeprav zaradi njegovega ravnanja ni nastala škoda. Tudi temu ni mogoče pritrditi, saj pritožba s to trditvijo ne uveljavlja nobene od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP. Kot je že bilo obrazloženo, se pomen ponarejene listine za pravno razmerje presoja na podlagi pravno relevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti, pri odločanju o izbiri kazenske sankcije in njeni odmeri pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen tudi za istovrstno kaznivo dejanje, kar nanj očitno ni vplivalo tako, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal in kaže na njegov negativen odnos do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih očitno, kljub predkaznovanosti, ne spoštuje.

10Pritožba ni utemeljena niti, ko navaja, da bi bilo potrebno obdolženca oprostiti iz razloga po četrtem odstavku 358. člena ZKP, ker naj bi bila po njeni oceni podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, oziroma da bi bilo potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo, pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino njegovo predkaznovanost in kot olajševalno okoliščino, da je dejanje obžaloval, ter mu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Ne drži pritožbena navedba, da je obdolženec pred obravnavanim storil le eno kaznivo dejanje, saj je iz izpiska iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje razvidno, da je bil s sodbama Okrožnega sodišča v Mariboru v letih 2015 in 2016 obsojen za kazniva dejanja goljufije, s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu pa leta 2016 za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sankcije opozorilne narave na obdolženca očitno niso imele takšnega vpliva, da kaznivega dejanja ne bi ponovil in prav nobene podlage ni imelo za ugotovitev, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja, ki ga je storil, ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, pa tudi ne, da bi ponovno izrečena pogojna obsodba pri njemu dosegla namen kaznovanja. Da je obdolženec oče treh otrok, ki jih je dolžan preživljati, sicer ni upoštevalo kot olajševalno okoliščino, a je glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo in njegovo predkaznovanost, tudi za istovrstno kaznivo dejanje, izrečena kazen zapora primerna, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Njegovega ravnanja tudi ne opravičuje dejstvo, da se je želel s tem, ko je uporabil spremenjeno listino kot pravo, izogniti izgubi zaposlitve v Avstriji, izguba zaposlitve zaradi nastopa zaporne kazni pa tudi ni okoliščina, ki bi imela odločilen pomen pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

11Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča v napadeni sodbi, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP ter Zakonu o sodnih taksah, sodna taksa pa je odmerjena po tarifnih številkah 7111 in 7122 Takse tarife. Pri njeni odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi premoženjsko stanje obdolženca ter trajanje in zapletenost pritožbenega postopka.

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 259/2008 z dne 15.3.2012