VSRS Sklep II Ips 81/2021

I. Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je oporoka A. A., umrle dne 12. 7. 2014, nazadnje stanujoče ..., z dne 22. 5. 2012, nična; zavrglo je tožbo v delu, da se ugotovi, da je nična izjava o preklicu oporoke, ki jo je 26. 6. 2013 pred notarjem ... podala A. A.; ter odločilo je o povrnitvi pravdnih stroškov.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Sklep o dopustitvi revizije

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 312/2020 z dne 6. 1. 2021 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali sestava oporoke zakonitega dediča v primeru namerne zlorabe bolnega in opravilno nesposobnega oporočitelja z namenom pridobiti si premoženjsko korist, na drugi strani pa prikrajšati ter iz dedovanja izključiti drugega zakonitega dediča, predstavlja moralno nevzdržno ravnanje, ki terja za posledico ničnost take oporoke.

Dejanski okvir spora

4Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da je zapustnica bila mati pravdnih strank in da v času sestave oporoke z dne 22. 5. 2012 ni bila sposobna za razsojanje. Izvedenec B. B.je namreč podal mnenje, da zapustnica pri sestavi oporoke z dne 22. 5. 2012 ni mogla razumeti pomena izjave, kdo naj deduje po njeni smrti, in tudi ni bila sposobna razumeti pomena izjave o dedni nevrednosti njenega sina (tožnika). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je šlo za hud upad kognitivnih sposobnosti ter da so svojci poročali, da je zapustnica lahko 10 minut v stanju, da se doma prostorsko znajde. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izpovedbe socialne delavke B. B. prepričalo, da se je pri njej oglasila druga toženka in predlagala, da se postavi mami skrbnika, da bi se brata (tožnika) spravilo iz hiše.

Presoja nižjih sodišč

5Sodišče prve stopnje je presodilo, da ravnanje toženk, kot ga zatrjuje tožnik, upoštevaje zatrjevano zapustničino slabo zdravstveno stanje in demenco, ne dosega tako visoke intenzitete nemoralnosti in ne predstavlja tako hudih posledic za tožnika, da bi upravičilo izrek ničnostne sankcije, zato je tožba v tem delu nesklepčna.¹ Opisano ravnanje toženk bi bilo mogoče subsumirati pod pojem zvijače oziroma povzročitve zmote pri zapustnici, za kar pa 61. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) predpisuje razveljavitev oporoke. Mogoče je pritrditi tožniku, da je zatrjevano ravnanje nemoralno, vendar pa s primerjalnega gledišča grožnja in sila dosegata še toliko višjo stopnjo nemoralnosti, pri čemer ZD zanju v istem členu predpisuje razveljavitev. Sodišče je še obrazložilo, da je osnovni razlog neveljavnosti predmetne oporoke nesposobnost za razsojanje in da so nemoralna ravnanja le okoliščine, ki jih ni mogoče presojati ločeno (v primeru nerazsodnosti oporočitelja si je težko predstavljati, da bi ta kar sam od sebe napravil oporoko in je vedno zadaj tretja oseba). V nasprotnem primeru bi se nabor možnih razlogov za neveljavnost oporoke popolnoma odprl tako v vsebinskem kot tudi v časovnem smislu, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca. Presodilo je tudi, da ne gre za prepoved sojenja o isti stvari, ker tožnik ne zatrjuje le oporočne nesposobnosti; da je podan pravni interes tožnika za tožbeni zahtevek glede ničnosti oporoke; da tožnik ni zamudil prekluzivnega roka, ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne; da je podana aktivna in pasivna legitimacija; da ni utemeljen tožbeni zahtevek v sklepčnem delu (da je oporoka ponarejena in nepristna) ter da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izjave o preklicu oporoke.

6Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da podana trditvena podlaga utemeljuje izrek razveljavitvene, ne pa ničnostne sankcije. Dodalo je, da ni bilo potrebe po dodatnem materialnoprocesnem vodstvu sodišča, saj sta na neustreznost zahtevka opozorili že toženki. Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje v zvezi s ponarejenostjo oziroma nepristnostjo oporoke ter odločitvi o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ničnost izjave o preklicu oporoke.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

7Tožnik navaja, da je dokazal, kar je zatrjeval, in sicer da sta toženki zlorabili bolno mater, za katero sta dnevno skrbeli, da sta jo zavestno in zavedajoč se njenega zdravstvenega stanja pripravili, da je podpisala listino, ki po vsebini in obliki predstavlja oporoko pred pričami, pri čemer iz oporoke izhaja namen, da premoženje pridobi ena od toženk, tožniku pa se onemogoči dedovanje na način, da se ga označi kot dedno nevrednega. To dodatno potrjuje izjava o preklicu (prvotne) oporoke, po kateri bi vse premoženje dedoval tožnik.

Po mnenju tožnika pravni standard kršitve moralnih načel glede na zatrjevano zlorabo bolne matere (zapustnice) z namenom pridobiti si premoženjsko korist ter hkrati prikrajšati drugega ni uporabljen pravilno in je sodišče zmotno uporabilo prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z drugim odstavkom 39. člena OZ. Po teoriji in praksi so nedopustni nagibi, ki se upirajo moralnim načelom. V sodni praksi se je že večkrat uveljavilo stališče, da je pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje v nasprotju z moralnimi načeli. Takšna kavza pogodbe je nedopustna. Zatrjeval je, da sta ga toženki hoteli izigrati in prikrajšati za premoženje, ki bi mu šlo, če toženki ne bi zlorabili zapustnice tako, da sta sami pripravili oporoko ter notarju ob preklicu predhodne oporoke zamolčali materino bolezen.

Opozarja, da zaključka sodišča prve stopnje, da je v primeru nerazsodnosti zadaj vedno tretja oseba, ne gre posploševati. Ne drži, da gre v vseh primerih za zavestno zlorabo bolne in ranljive osebe. Zato zlorabe ranljive stranke ne gre enačiti z institutom grožnje, sile ali zvijače. Meni, da zadeva II Ips 156/2018, na katero se sklicuje sodišče, ni uporabljiva v konkretnem primeru, saj ni šlo za osebo, ki bi bila brez potrebnega dojemanja in bi šlo za zlorabo konkretnega stanja pri osebi. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje, podredno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navedbe iz odgovorov na revizijo

8Prva toženka navaja, da je glede na sodbo VS RS II Ips 336/2009 tožbeni zahtevek napačno postavljen. Izjava oporočno nesposobne osebe vodi v razveljavitev oporoke, kot tudi nedopusten vpliv tretjega, ki se odraža v sili ali grožnji. Meni, da ker pojem neveljavnosti vključuje tudi ničnost, je bilo o zahtevku po čisti procesni teoriji že odločeno v predhodni pravdi. Poudarja, da je sporno, ali je bila zapustnica zlorabljena ali ne. Kot navaja tožnik sam, sta toženki za mamo skrbeli. Nekdo, ki za nekoga skrbi in je z njim dnevno v stikih ter lahko razbere voljo, ne more biti obtožen namerne zlorabe opravilno nesposobnega oporočitelja z namenom pridobiti si premoženjsko korist, če zapustnik ves čas govori, kaj želi. Tožnik ni prerekal navedb, da je bil s pokojno v sporu, da jo je ustrahoval, poniževal, zaklepal prostore, ji ni dal jesti, se ji posmehoval, nanjo kričal in podobno. Prva toženka po sporni oporoki ni nič podedovala, zato ni mogla nikogar zlorabiti, v posledici česar je ugovarjala pasivni legitimaciji. Opozarja, da tožnik ni substanciral ravnanja toženk oziroma ni konkretno navedel ničesar za vsako od toženk. Tožnik bi moral substancirano za vsako toženko navesti, kaj naj bi naredila, saj bi lahko bila pasivno legitimirana le tista toženka, ki bi kaj naredila. Za obe toženki navaja ista dejstva, zato je tožba nesklepčna. Meni, da bo sodišče z ugoditvijo reviziji odprlo razloge za izpodbijanje oporoke brez omejitev, saj po ZD ne bo meja ne v smislu vsebine ne v smislu procesnih rokov. Predlaga zavrnitev revizije.

9Druga toženka navaja, da tožnik ni konkretizirano navedel, kako naj bi toženki zavržno in nemoralno ravnali. Ker ni specificiral trditvene podlage, je podana nesklepčnost. Prav tako tožnik v postopku ni dokazal trditev, kot to navaja v reviziji. Strinja se z zaključkom sodišča, da so tožnikove trditve (ne pa ugotovljeno dejansko stanje) podobne zvijači oziroma povzročitvi zmote. Zatrjevano ravnanje zato ne more imeti za posledico ničnosti. Ničnost je skrajna sankcija, izreka se jo le v izjemnih in zelo očitnih primerih, kar pa konkretni primer ni.

Presoja utemeljenosti revizije

10Revizija je utemeljena.

11Tožnik je v postopku trdil, da je podlaga zahtevka zavržno ravnanje toženk, ki predstavlja kršitev moralnih norm, in sicer zlorabo bolne matere, katero sta zavestno in zavedajoč se njenega zdravstvenega stanja pripravili, da je podpisala listino, ki je predstavljala po vsebini in obliki oporoko pred pričami (z dne 22. 5. 2012), pri čemer sta oporoko sestavili tožnici z namenom izključiti tožnika iz dedovanja, nato pa še poskrbeli in zavedli notarja s tem, ko sta mu zamolčali, da je mati dementna, da je 26. 6. 2013 sestavil izjavo o preklicu oporoke z dne 11. 7. 2007, po kateri bi sicer premoženje oporočiteljice dedoval tožnik. Volja, ki je bila izražena v oporoki in v izjavi o preklicu oporoke, ni bila volja oporočiteljice. Gre za željo toženk po polastitvi premoženja ter izključitvi tožnika, da bi karkoli prejel po svoji materi, saj je zapustnica z oporoko z dne 22. 5. 2012 kot dedinjo določila drugo toženko, tožnika pa je razdedinila. Iz izvedenskega mnenja v postopku II P 230/2015² izhaja, da je bila zapustnica oporočno nesposobna. Tožnik je opozoril na izpovedbe v prvotni pravdi na ugotovitev neveljavnosti oporoke, in sicer na izpovedbo B. B., zaposlene pri CSD Cerknica, da je druga toženka predlagala postavitev skrbnika mami zato, da bi se brata spravilo iz hiše. Prav tako je opozoril tudi na izpovedbo prve toženke, da ni bila pri podpisu oporoke, medtem ko sta priči, ki sta zapisani na oporoki, potrdili, da sta bili prisotni obe toženki. Sklicuje se tudi na zdravstvene izvide, na podlagi katerih naj bi toženki vedeli za zdravstveno stanje pokojne. Toženki naj bi torej naklepno in zavedajoč se, da bo v primeru materine smrti del (večino) premoženja dedoval tožnik, zlorabili njeno zdravstveno stanje, predvsem ob dejstvu, da se slednja ni več ničesar zavedala in da je bila povsem onemogla (kot je to zapisal tudi notar v izjavi o preklicu oporoke), poskrbeli, da sta preklicali oporoko, po kateri bi sicer dedoval tožnik, spisali novo oporoko, v kateri sta zasledovali lastne premoženjskopravne interese ter v njej celo navedli, da se tožnik razdedini. Poklicali sta dve priči, sicer njuni prijateljici. Toženki sta torej brez volje svoje matere napravili oporoko po svoji lastni volji in zasledujoč svoje interese ter jo takšno dali v podpis materi, ki pa se ni zavedala, kaj podpisuje in kakšne posledice bodo s tem nastale. Opozoril je tudi na sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki P 100/2014, iz katerega izhaja, da je bilo ravnanje prve toženke, ko je odklopila elektriko, usmerjeno tudi v to, da bi se tožnik izselil iz stanovanjske hiše zato, ker njegova etaža nima elektrike.

12ZD v 61. členu določa, da razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star petnajst let, in razveljavitev oporoke ali posameznih njenih določil zaradi grožnje ali sile, zvijače ali zmote, lahko zahteva samo tisti, ki ima pravni interes, in sicer v roku enega leta od dneva, ko je zvedel za vzrok neveljavnosti, vendar najdalj v desetih letih od razglasitve oporoke. Proti nepošteni osebi se lahko zahteva razveljavitev oporoke dvajset let od njene razglasitve (tretji odstavek 61. člena ZD). Čeprav se trditve prilegajo zakonskim stanom, ki ne vodijo do ničnosti, ampak do drugih sankcij, je Vrhovno sodišče že preseglo stališče, da bi bilo treba institut grožnje, prevare in ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom in moralnim načelom obravnavati povsem ločeno.³ Na načelni ravni v primeru napak volje ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da bi v določenih primerih ravnanje sopogodbenika (ali tretje osebe) lahko privedlo celo do ničnosti sklenjene pogodbe in ne (samo) do njene izpodbojnosti. Glede na to, da ZD tako kot OZ v primeru napak volje ne predvideva ničnostne sankcije, ampak izrecno določa razveljavitev, je navedeno stališče Vrhovnega sodišča mogoče uporabiti tudi pri oporoki. To izhaja tudi iz odločbe sodišča prve stopnje.⁴ Situacije so različne, zato se lahko v okoliščinah kakšnega posamičnega primera izkaže, da je bilo ravnanje, ki je povzročilo napako volje, tako zavržno, da presega pomen konkretne zadeve in ga je treba sankcionirati tudi zaradi varstva javnega interesa.⁵

13Po presoji Vrhovnega sodišča tožnikove trditve, če bi se izkazale za resnične, zato zadoščajo za sklep, da zloraba oporočno nesposobne osebe z namenom pridobiti si premoženjsko korist ter drugega izključiti iz dedovanja, lahko utemeljuje ničnostno sankcijo. Tretji odstavek 61. člena ZD sicer objektivni rok za razveljavitev podaljšuje proti nepoštenim osebam. Vendar nepoštena oseba je tista, ki je vedela, da zapustnik ni bil oporočno sposoben.⁶ V obravnavanem primeru pa ni zatrjevano le, da sta toženki vedeli za oporočno nesposobnost zapustnice, ampak da sta to zlorabili.⁷ Torej gre za stopnjevano nepoštenost, ki po oceni Vrhovnega sodišča ni zajeta s tretjim odstavkom 61. člena ZD. Zatrjevana ravnanja presegajo opisani zakonski pojem nepoštene osebe in torej presegajo dejanski stan izpodbojne oporoke. Zatrjevano je načrtno, zelo zavržno ravnanje, ki preide v višjo stopnjo nepoštenosti, kakršno pravni red zavrača z ničnostno sankcijo (86. člen OZ).

Odločitev o reviziji

14Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo reviziji ugodilo in razveljavilo odločbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nižji sodišči namreč nista ugotavljali resničnosti tožnikovih trditev, povzetih v 11. točki tega sklepa, iz katerih izhaja zatrjevana posledica, to je ničnost oporoke. To je narekovalo razveljavitev obeh odločb.

15Posledica razveljavitve odločitve o zahtevku na ugotovitev ničnosti oporoke pa je tudi razveljavitev odločitve o zavrženju tožbe v delu, da se ugotovi ničnost izjave o preklicu oporoke. Tožba je bila v tem delu zavržena v posledici pomanjkanja pravnega interesa, saj prvotno oporoko z dne 11. 7. 2007 preklicuje že izpodbijana oporoka z dne 22. 5. 2012, glede katere sta sodišči zavrnili zahtevek na ugotovitev ničnosti. Če bi se tožnikove trditve, s katerimi je presegel dejanski stan izpodbojne oporoke, izkazale za resnične, in bi sodišče ugotovilo ničnost oporoke z dne 22. 5. 2012, to pomeni, da bi tožnik imel pravni interes za ugotovitev ničnosti izjave o preklicu oporoke z dne 11. 7. 2007.

Odločitev o revizijskih stroških

16Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

17Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje je v okviru pripravljalnega naroka pojasnilo strankam, da bo obravnavalo zadevo z vidika zatrjevanega namena izključitve tožnika iz dedovanja in zlorabe bolne matere, kar utemeljuje ničnostni zahtevek. Izvedlo je dokazni postopek, nato pa v sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti.
² S sodbo II P 230/2015 je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da je izpodbijana oporoka neveljavna, nato pa je sodišče druge stopnje z odločbo II Cp 2539/2016 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke, ker bi tožnik moral v skladu z 61. členom ZD zahtevati razveljavitev oporoke.
³ Prim. zadeve II Ips 41/2020, II Ips 245/2018, II Ips 281/2017, II Ips 94/2016, II Ips 894/93 in II Ips 142/2015.
⁴ Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je stališče Vrhovnega sodišča, da ničnostna sankcija zadene oporoko v najhujših primerih kršitev predpisov. V konkretnem primeru je zato treba presoditi, ali zatrjevana kršitev pravil o sestavi oporoke – zloraba zapustnice v stanju nesposobnosti za razsojanje kot nemoralno dejanje dosega prag tako hude kršitve, da ji ustreza ničnostna sankcija.
⁵ Prim. sklep VS RS II Ips 41/2020.
⁶ Tako K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic: Dedno pravo: tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 118.
⁷ Obravnavana zadeva zato ni primerljiva z zadevo VS RS II Ips 198/2015, da je materialnopravno pravilna odločitev o razveljavitvi oporoke, ker zapustnik ob podpisu ni bil oporočno sposoben, saj niso bili podani očitki o zlorabi stanja zapustnika.