VSRS Sklep X Ips 40/2021-34

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 530. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 63/94, 25/96 – odločba US, 39/96 – odločba US, 5/98 – odločba US, 49/98 – ZPol, 72/98, 6/99, 66/o0, 111/01, 32/02 – odločba US, 44/03 – odločba US, 56/03, 43/04, 68/04 – odločba US, 101/05, 14/07, 40/07 – odločba US, 102/07 – ZSKZDČEU, 21/08 – odločba US, 23/08 – ZBPP-B, 65/08 – odločba US, 68/08, 89/08 – odločba US, 77/09, 88/09 – odločba US, 29/10 – odločba US, 58/11 – ZDT-1, 91/11, 47/13, 87/14, 8/16 – odločba US, 64/16 – odločba US, 65/16 – odločba US, 16/17 – odločba US, 59/17 – odločba US, 66/17 – ORZKP 153, 154, 1/19 – odločba US, 22/19, 48/19 – odločba US, 66/19 – odločba US, 55/20 – odločba US, 89/20 – odločba US, 191/20 - odločba US, 200/20, 105/21 – odločba US).

1Tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) z revizijo, vloženo v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije X DoR 330/2020-3 z dne 20. 1. 2021, izpodbija sodbo, s katero je Upravno sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo Ministrstva za pravosodje št. 56010-35/2019/61 z dne 18. 8. 2020, s katero je revidentka dovolila izročitev tožnika A. A., rojenega ..., državljana Zvezne Republike Nemčije, pristojnim organom Združenih držav Amerike, zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po točkah ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem ter od osem do dvajset obtožnice Okrožnega sodišča Združenih držav, Severno okrožje države Illinois, Vzhodni oddelek, št. zadeve 08 CR 417, vložene dne 31. 8. 2010.

2Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim poudarilo, da je revidentka nepravilno uporabila materialno pravo glede načela vzajemnega zaupanja med ZR Nemčijo in Slovenijo ter tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. Zaradi neposrednega učinka pravice do sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi s tožnikovo pravico iz členov 18(1) in 21(1) PDEU, pa Upravno sodišče ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 530. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v smislu, da minister za pravosodje ne dovoli izročitve tujca izključno v primerih, če je osebi priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Te določbe namreč ni mogoče razlagati tako, da je z njo zakonodajalec zamejil okvir možne sodne presoje zakonitosti akta o izročitvi. Kot zmotno je označilo revidentkino razlago, da ni dolžna v izpodbijanem aktu upoštevati ugovora prepovedi nečloveškega ravnanja, ker naj bi za to ne bila pristojna zaradi varovanja neodvisnosti sodstva. Tožnik ta ugovor lahko uveljavlja, ker se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave oziroma na podlagi primarnega prava EU. Kazenski sodišči presojata osnovne pogoje za izročitev in če so ti izpolnjeni, kazensko sodišče izda ugotovitveni sklep o izpolnjevanju zakonskih pogojev, ne odloči pa o sami izročitvi. Tožnik pa mora imeti možnost uveljavljati nova dejstva in dokaze, pri čemer je treba upoštevati informacije o stanju v državi, v katero naj bi bil izročen ter upoštevati dejansko stanje na dan odločanja o izročitvi.

3Revizijski postopek se prekine.

4Pravna podlaga za odločanje revidentke in Upravnega sodišča, na katero se nanaša tudi dopuščeno revizijsko vprašanje, je med drugim določba 530. člena ZKP. Ta v prvem odstavku med drugim določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. V tretjem odstavku pa določa, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

5Navedena zakonska določba je po oceni Vrhovnega sodišča v neskladju z Ustavo, saj celovito ne ureja postopka oziroma pravnih sredstev v primeru, ko že po pravnomočnosti odločitve kazenskega sodišča pride do take spremembe dejanskih okoliščin, da bi izročitev osebe v državo prosilko lahko pomenila, da bi obstajala verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo (14. točka prvega odstavka 520. člena ZKP). Upoštevaje zakonsko ureditev in delitev pristojnosti med sodno vejo in izvršilno vejo oblasti je tu onemogočena presoja novih okoliščin, ki lahko nastanejo po pravnomočni odločitvi kazenskega sodišča, kar pa Vrhovnemu sodišču onemogoča presojo oziroma odločitev zaradi pomanjkanja materialne podlage. Zakonodajalec namreč ni uredil postopka oziroma pravnih sredstev za primer nastanka novih okoliščin, ki bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogojev za izročitev tujca državi prosilki. Navedena opustitev zakonodajalca tako pomeni neustavno pravno praznino in po mnenju Vrhovnega sodišča sodišče samo ob odločanju tudi ne more širiti materialne podlage za odločitev z dodajanjem določb EKČP, Listine EU oziroma prava EU v notranjo zakonodajo ter s tem dejansko širiti pristojnost za odločanje ter pravna sredstva.

6Ker zakonodajalec tega položaja ni uredil in, kot že navedeno, nastale pravne praznine Vrhovno sodišče ne more zapolniti z razlago obstoječih pravnih norm na način, ki ne bi pomenil vzpostavitve novih pravil za odločanje o izročitvi tujca državi prosilki, je Vrhovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave RS oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 530. člena ZKP, ki je priložena temu sklepu. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.