UPRS Sodba I U 1140/2021-8

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 235/2021 z dne 18. 6. 2021 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je dne 2. 6. 2021 prejela prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilca A.A., in sicer smiselno za oprostitev plačila stroškov založitve predujma za sodnega izvedenca strojev in opreme v individualnem delovnem sporu, ki se pred zunanjim oddelkom tukajšnjega sodišča v Novem mestu vodi pod opr. št. Pd .... Tožena stranka pravi, da je iz prošnje in vpogledanih listin razvidno, da prosilec nima družinskih članov, ki bi jih bilo v smislu določbe 10. člena ZUPJS treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja, zato se prosilec šteje za samsko osebo. Nadalje je iz podatkov, ki jih je sodišče pridobilo iz uradnih evidenc o finančnem in premoženjskem stanju prosilca (podatki FURS-a in ZPIZ-a), razvidno, da je prosilec upokojen in je v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje prejel 1.782,10 EUR pokojnine oziroma povprečno 594,03 EUR mesečno. V enakem obdobju je prejel tudi invalidnino v višini 102,17 EUR mesečno in dodatek za pomoč in postrežbo, ki se v skladu s 17. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS upošteva v polovični višini, to je v višini 215,10 EUR mesečno. Organ poudarja, da je dodatek za pomoč in postrežbo dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za brezplačno pravno pomoč, in sicer najmanj v polovični višini, zato so ugovori prosilca v zvezi s tem neutemeljeni. Dohodki oziroma prejemki, ki se ne upoštevajo, so zgolj tisti, ki jih ZUPJS izrecno našteva v 4. točki drugega odstavka 12. člena ZUPJS, vsi drugi dohodki pa se upoštevajo. Dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, se lahko tudi zmanjša, vendar samo za izplačane preživnine in druge prejemke, izplačane na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov in za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov (13. člen ZUPJS). Takšne okoliščine v konkretnem primeru niso podane.

2Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da prosilec ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je njegov povprečni mesečni dohodek v relevantnem obdobju znašal 911,30 EUR in je tako presegel višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je znesek 804,36 EUR, ki predstavlja mejo, do katere je prosilcu še mogoče odobriti brezplačno pravno pomoč. Glede na to se v skladu z določilom drugega odstavka 13. člena ZBPP prosilcu brezplačna pravna pomoč ne more odobriti.

3V tožbi tožeča stranka pravi, da je organ za brezplačno pravno pomoč neutemeljeno upošteval v dohodek tožnika dodatek za pomoč in postrežbo. Tožnik je paraplegik z inkontinenco za vodo in blato. Potreben je stalne in vsakodnevne pomoči in postrežbe pri skorajda vseh življenjskih aktivnostih. V dokaz je organu toženke predložil odpustno pismo „URI SOČA“. Določilo 17. točke 12. člena ZUPJS je po mnenju tožeče stranke organ za BPP napačno uporabil. Sredstva za nego in pomoč se načeloma sploh ne upoštevajo v okviru dohodka za ugotavljanje materialnega položaja in upravičenosti do socialno-varstvenih prejemkov oziroma do brezplačne pravne pomoči. V nasprotnem primeru bi bile ob upoštevanju enakega cenzusa 804,00 EUR na osebo invalidne osebe diskriminirane oziroma neenakopravno obravnavane nasproti zdravim. Dodatek za pomoč in postrežbo namreč invalidi prejemajo zato, da si lahko to pomoč in postrežbo plačajo ter da se njihov premoženjski in socialni položaj izenači z zdravim človekom. Polovica tega dodatka za pomoč in postrežbo se po 17. točki 12. člena ZUPJS lahko upošteva le v primeru, če bi za tožnika skrbela oseba, ki bi se upoštevala pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak slučaj, ker je organ za BPP tožnika štel za samsko osebo. Tožnikovi dohodki brez upoštevanja dodatka za pomoč in postrežbo ne dosegajo 804,36 EUR, zato je upravičen do zaprošene brezplačne pomoči in je odločitev v izpodbijani odločbi napačna.

4Celo, če bi bilo upoštevanje polovice dodatka za pomoč in postrežbo pravilno, pa je tožnik glede na določilo prvega odstavka 13. člena ZBPP vseeno upravičen do brezplačne pravne pomoči, ker glede na svoj materialni položaj brez škode za svoje socialno stanje nikakor ne zmore stroškov sodnega postopka. Je invalid, ki se brez tuje pomoči niti iz postelje na voziček ne more prestaviti, ne more sam poskrbeti niti za svojo osebno higieno niti za prehrano. Pogoji iz prvega odstavka 13. člena ZBPP so pri tožniku izpolnjeni, ker si mora zaradi svoje invalidnosti vsa vsakdanja opravila, ki jih sicer zdrav človek zmore sam opraviti, plačevati. Z zavrnilno odločbo je bilo nedovoljeno poseženo v pravico tožnika do enakega varstva pravic in kršeno načelo enakosti po 14. členu Ustave RS.

5Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek ter toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

6Tožena stranka ni podala vsebinskega odgovora na tožbo.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Tožena stranka je zavrnilno odločbo oprla na stališče, da se dodatek za pomoč in postrežbo v skladu s 17. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS upošteva v polovični višini, to je v višini 215,10 EUR mesečno in da so zato ugovori prosilca v zvezi s tem neutemeljeni. Vendar pa tožeča stranka v tožbi pravilno uveljavlja, da ima določba 17. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS še drug element oziroma pogoj, ki pa ga tožena stranka iz nepojasnjenega razloga ne omenja. Predmetno določilo namreč pravi, da se v dohodek, ki se upošteva, štejejo dohodki in prejemki vseh oseb, in sicer (med drugim) sredstva za nego in pomoč ter druge oblike denarnih nadomestil, ki jih dobiva oseba, „za katero skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja,“ v polovični višini prejetih sredstev. Citiranega dela oziroma pogoja iz 17. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS tožena stranka ni upoštevala, čeprav je pred tem v odločbi ugotovila, da prosilec v konkretnem primeru nima družinskih članov, ki bi jih bilo v smislu določbe 10. člena ZUPJS treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja. Za tožnika namreč ne skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, kar argumentum ad contrario pomeni, da se v tožnikov dohodek ne upoštevajo sredstva za nego in pomoč tožniku, ki je po neprerekanem dejstvu invalid in potrebuje stalno in vsakodnevno pomoč.

9Tudi drugi argument tožene stranke za zavrnitev prošnje je nepravilen, in sicer, ko tožena stranka sklepa, da so dohodki oziroma prejemki , ki se ne upoštevajo, zgolj tisti, ki jih ZUPJS izrecno našteva v 4. točki drugega odstavka 12. člena ZUPJS. To ne drži, ker je določba 17. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS samostojna določba in ni vezana na določbo drugega odstavka 12. člena ZUPJS, ampak se obratno določba drugega odstavka 12. člena ZUPJS, ki je tudi samostojna določba, deloma navezuje na prvi odstavek, vendar v točkah od 1 do 4 drugega odstavka 12. člena ZUPJS dodatek za nego in pomoč ni omenjen.

10Ker je tožena stranka nepravilno interpretirala in uporabila določbo 17. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče pripominja, da je za ustavi-skladno interpretacijo ZBPP v posamičnem primeru glede na partikularne okoliščine, zato da odločitev na podlagi ZBPP ni v nasprotju z načelom socialne države (2. člen Ustave) in s prepovedjo diskriminacije invalidov (prvi odstavek 14. člena Ustave), pomembna tudi določba 22. člena ZBPP o izjemni odobritvi brezplačne pravne pomoči.

11Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

12Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 285,00 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 347,70 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.