UPRS sodba U 99/2008

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da mora tožnik kot investitor in lastnik nedovoljene gradnje na zemljišču parc. št. ..., k.o. ... plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 13.813,00 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je bil nedovoljen poseg v prostor ugotovljen z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. ... z dne 5. 4. 2007, s katero je bilo tožniku kot investitorju naloženo, da mora ustaviti gradnjo hleva za piščance, tlorisne površine 20 m x 100 m, ki ga gradi na zemljišču s parc. št. ..., k.o. ... Upravni organ je nadalje v postopku ugotovil, da se območje nelegalne gradnje nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč. Ugotovljeno je bilo tudi, da je nelegalno zgrajen hlev zgrajen do III. gradbene faze, v nadaljevanju obrazložitve pa upravni organ pojasnjuje posamezne elemente, upoštevane pri izračunu nadomestila. V pritožbenem postopku je izpodbijano odločitev potrdila tudi tožena stranka s svojo odločbo št. ... z dne 16. 1. 2008. Podrobno je odgovorila na pritožbene ugovore, glede vrednotenja in značilnosti nedovoljene gradnje ter hkrati ugotovila, da bi ob pravilni uporabi vrednosti točke vrednost nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v obravnavanem primeru morala znašati 13.849,92 EUR, kar pa je višje kot po izpodbijani odločbi. Zato organ druge stopnje odločbe ni spreminjal, ker bi s tem stranka prišla v slabši položaj, kot če se ne bi pritožila. Pojasnila je tudi, da je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora dolžan plačati vsak, ki je bil na dan uveljavitve ZGO-1 investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje. Morebiten postopek za spremembo družbenega plana, po kateri naj bi zemljišče, na katerem je bila izvedena nedovoljena gradnja, postalo zazidljivo, na odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora nima vpliva.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi ponavlja pritožbene ugovore glede napačnega izračuna višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Ne strinja se z ugotovitvijo, da naj bi šlo za nezazidljivo zemljišče in prav tako ne soglaša da naj bi po 5. členu Uredbe bilo tako zemljišče točkovano s 160 točkami. Prav tako ne soglaša z ugotovitvijo, da je bil zgrajen novi objekt, temveč navaja, da gre za dozidavo že obstoječega legalno zgrajenega farmskega objekta na sosednji parcelni številki ..., k.o. ... Tožena stranka naj bi tlorisno izmero ugotovilo le približno, kar je vplivalo na ugotovitev obsega nedovoljene gradnje v škodo tožnika. V okviru meril iz 12. člena Uredbe je tožena stranka ugotovila, da naj bi bil objekt zgrajen do III. gradbene faze, kar pa ni točno, saj je bil v času začetka postopka objekt v II. gradbeni fazi. V okviru meril iz 13. člena Uredbe je tožena stranka ugotovila, da naj bi šlo za manj zahteven objekt, dejansko pa gre za enostaven objekt, saj gre za tipski objekt za vzrejo piščancev. Prav tako ne soglaša z opredelitvijo tožene stranke, da je objekt neskladen z namensko rabo prostora, saj stoji na območju več perutninskih farm. Nepravilno je bil uporabljen tudi faktor iz določbe 14. člena Uredbe namesto faktorja F6 = 1,3 bi morala tožena stranka uporabiti faktor F6 = 1,0. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 157. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/2002 in naslednji) je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po določbi petega odstavka istega člena je zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Ta izda odločbo po uradni dolžnosti, med drugim, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, izdano na podlagi od 152. do vključno 155. člena ZGO-1. Gre torej za sankcijo, ki se jo izreče v okviru opravljanja inšpekcijskega nadzorstva.

Kriteriji za izračunavanje višine nadomestila in način njegovega plačila so določeni z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višini nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uredba, Uradni list RS, št. 33/2003). Tudi po presoji sodišča so bili ti kriteriji pravilno uporabljeni, zato se sodišče v izogib ponavljanju izrecno sklicuje na utemeljitev, ki sta jo v zvezi z odmerjenim nadomestilom v izpodbijani odločbi navedla upravna organa prve in druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Kot izhaja iz prostorskih aktov in ugotovitev organa prve stopnje, temu pa ne nasprotuje niti tožnik, leži območje nedovoljenega posega v prostor na prvem območju kmetijskih zemljišč. Zato tožnik neutemeljeno ugovarja, da gre za zazidano zemljišče. Prav tako ni utemeljen ugovor, da ne gre za nov objekt, temveč le za dozidavo k že obstoječemu. Iz inšpekcijske odločbe in ugotovitev upravnega organa prve stopnje izhaja, da je tožnik pričel z gradnjo samostojnega objekta, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, zato neutemeljeno ugovarja, da bi po kriteriju iz 9. člena Uredbe moral faktor F1 biti 0,8 in ne 1.0. Pravilno je bil določen tudi faktor F3 po 11. členu Uredbe, po katerem se za izračun faktorja F3 upošteva koren (bruto etažna površina v m2 : 100). Enaka bruto etažna površina je bila ugotovljena tako v postopku odmere nadomestila, kakor tudi v inšpekcijskem postopku (20 m x 100 m). Tožnik neutemeljeno ugovarja tudi ugotovljeni izgrajenosti nedovoljene gradnje. Zatrjuje, da naj bi šlo za 2. fazo, medtem ko naj bi tožena stranka določila faktor F4 za 3. fazo. Tudi ta ugovor je neutemeljen, saj se po 12. členu Uredbe za 3. fazo šteje gradnja v primeru, ko so postavljeni nosilni elementi, stropovi in ostrešje z ali brez kritine. Iz podatkov predloženega upravnega spisa (zlasti iz fotografij) pa je razvidno, da je objekt v času odmere nadomestila že imel zgrajeno ostrešje, vendar ni bil pokrit. Prav tako ni mogoče pritrditi tožniku, da gre za enostaven objekt. V 2. členu ZGO-1 je v točki 1.9. določno, da je enostaven objekt konstrukcijsko manj zahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno – tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje; prav tako je določno, da se enostavni objekti razvrščajo na pomožne objekte začasne objekte, vadbene objekte, spominska obeležja in urbano opremo. Kot je bilo že navedeno, predstavlja objekt, v zvezi s katerim je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo hlev za piščance, torej gre za objekt za katerega je potrebna izdaja gradbenega dovoljenja (konstrukcijsko bolj zahteven objekt) in zato je tožena stranka odločila pravilno, ko je po določbi 13. člena Uredbe določila faktor F5 = 1.0. Kot je bilo že navedeno, se objekt - nedovoljena gradnja nahaja na območju prvih kmetijskih zemljišč, zato je sodišče kot neutemeljen zavrnilo tudi ugovor, da je gradnja usklajena z namensko rabo prostora. Na območju prvih kmetijskih zemljišč gradnja objektov sploh ni dovoljena, zato je tožena stranka faktor F6 pravilno določila v višini 1,3 (14. člen Uredbe).

Sodišče je po ugotovitvi, da je tožena stranka degradacijo in uzurpacijo prostora ocenjevala s pravilnimi kriteriji in da je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.