UPRS sodba U 244/2005

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 4. 1. 2004 (pravilno: 2005) se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se odločba Upravne enote A št. ... z dne 30. 4. 1998 odpravi tudi v delu, ki se nanaša na zahtevek tožene stranke za vrnitev vloženih sredstev v izgradnjo temeljev pozneje opuščene gradnje poslovne stavbe in osnovna sredstva in se ta zahtevek vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka zavrne. Svojo odločitev je utemeljila z obrazložitvijo, da je sledeč pravnomočni sodbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. U 773/2003-9 z dne 3. 11. 2004 (s katero je bil odpravljen sklep tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2004, s katerim je tožena stranka zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo vloženih sredstev v izgradnjo podjetja AAA zavrgla) ugotovila, da za ugoditev zahtevku tožene stranke ni podlage v določbah 65. člena Zakona o zadrugah (ZZad, Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93). Po njenem mnenju namreč pri sredstvih, ki so bila vložena s strani takratne Okrajne zadružne zveze B v korist podjetja AAA v znesku 20.300,00 takratnih dinarjev kot nepovratna sredstva, ne gre za premoženje, ki bi bilo neodplačno podržavljeno ali preneseno na drugega uporabnika, kot to določa 1. odstavek 65. člena Zakona o zadrugah, saj na drugo organizacijo ni bilo prenešeno nobeno določeno premoženje, prav tako pa pri teh sredstvih ne gre za podržavljenje ali prisilni prenos na drugega uporabnika, temveč za prostovoljno razpolaganje brez obveznosti vrnitve, torej nepovratno dana finančna sredstva in ne združena sredstva na podlagi sklenjenega samoupravnega sporazuma ali družbenega dogovora, o nasprotnem pa ni predloženih nobenih drugih dokazov. Zato je bilo treba zahtevek za denacionalizacijo oziroma vrnitev teh sredstev zavrniti.

Tožnica v tožbi, s katero izpodbija navedeno odločbo, uveljavlja tožbene razloge iz 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), pri čemer ugovarja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni sledila napotilom Upravnega sodišča in ni ocenila dokazov z vidika ali je obravnavani vložek zadružnih sredstev predstavljal pravnoposlovno razpolaganje v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad. Odločbi očita, da je brez utemeljenega razloga preprosto zaključila, da v spornem primeru ne gre za premoženje, ki bi bilo neodplačno podržavljeno ali preneseno na drugega uporabnika v smislu določbe 1. odstavka 65. člena ZZad, prav tako pa ni ocenila spornega vložka sredstev z vidika pravnoposlovnega razpolaganja v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad. Navaja še, da je tožnica v postopku pred organom prve stopnje z vsemi razpoložljivimi sredstvi dokazala, da je Okrajna zadružna zveza prenesla na podjetje AAA sredstva za izgradnjo poslovnih prostorov tega podjetja. Podjetje AAA je bilo takrat še zadružno podjetje in Okrajna zadružna zveza je imela do njega ustanoviteljske pravice skladno s tedaj veljavno zadružno zakonodajo. Z zakonom o enotnih gospodarskih zbornicah (Uradni list FLRJ, št. 22/62) pa so bile okrajne in druge zadružne zveze dokončno ukinjene, njihovo premoženje pa s tem podržavljeno. Tako je navedeno podjetje brez soglasja njegovih zadružnih upravičencev postalo družbeno - samoupravno podjetje, ki se je kasneje preimenovalo v BBB. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji izvedenih dokazov ni pravilno interpretirala in tudi ni zadeve vrnila upravnemu organu v dopolnitev postopka, torej je njena odločitev po mnenju tožnice napačna in tožnica smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi zastopniku javnega interesa, Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki je z vlogo št. ... z dne 16. 2. 2005 prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka pri oblikovanju izreka izpodbijane odločbe v delu, s katerim je odločila, da se odločba Upravne enote A št. ...8 z dne 30. 4. 1998 odpravi tudi v delu, ki se nanaša na še sporni zahtevek tožnice, prezrla, da je bila odločba upravnega organa prve stopnje tudi v tem delu že odpravljena z odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2003, in sicer s 1. alineo izreka te odločbe. Navedena odločba je postala pravnomočna s pravnomočnostjo sodbe tega sodišča U 373/2003-9 z dne 3. 11. 2004, to je z dnem 18. 12. 2004. Kasatorni izrek tožničine odločbe z dne 24. 3. 2003 namreč z navedeno sodbo ni bil odpravljen, pač pa je bil odpravljen samo sklep, ki ga je tožeča stranka izdala pod isto opr. št. in z istim datumom in s katerim je zahtevo tožnice za denacionalizacijo sredstev, vloženih v izgradnjo podjetja AAA, zavrgla. S tem, da je tožena stranka odločala o pravnomočno že odločenem vprašanju, je kršila pravila postopka, vendar ta kršitev po presoji sodišča ni bila bistvena, saj ni vplivala na meritorno odločitev o še odprtem spornem vprašanju, to je o navedenem zahtevku tožnice.

Glede zavrnilnega dela izreka izpodbijane odločbe pa sodišče ugotavlja, da je preuranjen. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je iz dopisa, naslovljenega na Občinski ljudski odbor C z dne 3. 12. 1959, razvidno, da je Okrajna zadružna zveza B odstopila od načrtovane investicije in sprejela sklep, da se vložena vrednost odpiše v korist podjetja AAA. Sodišče se glede na navedeno podlago strinja z dokaznim zaključkom izpodbijane odločbe, da je šlo za nepovratno dana sredstva brez obveznosti vračanja in ne za sredstva, dana na podlagi samoupravnega sporazuma oziroma družbenega dogovora. S tem tožena stranka, ne da bi se izrecno sklicevala na določbo 2. odstavka 65. člena ZZad (katerega besedilo pa v začetku relevantnega dela obrazložitve svoje meritorne odločitve sicer navaja) po oceni sodišča utemeljeno presoja, da ni podlage za vrnitev zahtevanih zadružnih sredstev po določbi 2. odstavka 65. člena ZZad (saj le-ta kot pogoj za vračanje med drugim zahteva, da ni prenehala pravica do vračila premoženja). Preuranjeno pa je po mnenju sodišča mnenje tožene stranke, da ni šlo za podržavljenje ali prisilni prenos sredstev na drugega uporabnika, kar je sicer pogoj za vračilo sredstev na podlagi 1. odstavka 65. člena ZZad. Če bi tožena stranka svojo dokazno oceno, da zatrjevana vložitev sredstev ni dokazana, oprla še na listino, ki se prav tako nahaja v prvostopenjskih upravnih spisih, to je na odločbo Občinskega ljudskega odbora C št. ... z dne 5. 2. 1960, v kateri navedeni občinski organ pritrjuje dogovoru med Okrajno zadružno zvezo B in gospodarsko organizacijo AAA o prenosu pravice uporabe kmetijskih zemljišč z parc. št. 348/8 in 348/9 (to pa sta zemljišči, na katerih je predhodnica OZZ B, to je OZZ D nameravala zgraditi svojo upravno poslopje, v kar je vložila sporna investicijska sredstva), po mnenju sodišča verjetno ne bi mogla priti do zaključka, da neodplačni prenos sredstev na drugega uporabnika ni izkazan. Tožena stranka tudi ni upoštevala celotne izpovedbe priče AA, namreč tudi tistega dela (zapisnik o zaslišanju priče AA z dne 3. 12. 1997), iz katerega bi lahko izhajalo, da so bili temelji, v katere je investirala OZZ C, kasneje uporabljeni za izgradnjo gospodarskih objektov oziroma poslovnih objektov AAA. Očitno se iz tega razloga tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni dotaknila vprašanja, ali je bilo podjetje AAA v času zatrjevanega prenosa sredstev zadružno podjetje ter kdaj in na kakšni pravni podlagi je postalo družbeno, čeprav za presojo tega vprašanja obstajajo v upravnih spisih listine, na podlagi katerih bi se to vprašanje moglo presojati (odločbe o imenovanju direktorja navedenega podjetja, izpis iz sodnega registra, zgoraj navedena odločba OLO D z dne 5. 2. 1960). Ker navedenih okoliščin tožena stranka pri svoji dokazni oceni ni upoštevala oziroma jih ni analizirala, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato sodišče ne more rešiti spora.

Sodišče ob tem pripominja, da je tožbeno zatrjevanje, da so bila sredstva vložena v zadružno podjetje in da so bila podržavljena s kasnejšo statusno spremembo tega podjetja v družbeno podjetje na podlagi zgoraj navedenega zveznega zakona, sicer tožbena novota (3. odstavek 14. člena ZUS), vendar je vprašanje (zlasti če je šlo v spornem primeru primarno za vlaganje v zadružno podjetje, ki pa je bilo kasneje brez dvoma podružbljeno, torej podržavljeno v smislu določbe 2. odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, ki se v tem pogledu uporablja tudi za presojo zahtevkov iz 1. odstavka 65. člena ZZad, glej 68. člen ZZad), kdaj oziroma na kakšni podlagi je bilo sporno premoženje podržavljeno, za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi 65. člena ZZad pomembno samo po sebi in ga mora upravni organ presojati glede na razpoložljivo dokazno gradivo po uradni dolžnosti, saj gre za sestavni del materialnopravne določbe, ki je bila uporabljena v izpodbijani odločbi.

Ker je tožena stranka utemeljenost spornega zahtevka v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad presojala na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V nadaljevanju postopka bo morala tožena stranka upoštevati, da je prenos spornih investicijskih sredstev na podjetje lahko relevanten v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad samo, če drži tožbena trditev, da je bilo podjetje AAA v času prenosa sredstev še zadružno podjetje in da je bilo podržavljeno šele kasneje, to je po uveljavitvi zgoraj navedenega zveznega zakona iz leta 1962. V obratnem primeru (torej če so bila sredstva nepovratno prenesena neposredno na družbeno podjetje) se je namreč mogoče strinjati s stališčem izpodbijane odločbe, da odpisa sredstev, do katerega je prišlo zaradi odstopa od nameravane investicije, ni mogoče šteti za (prisilni) prenos v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad.