UPRS sodba U 297/2008

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Zahteva prizadete stranke – A.A.A. z. o. o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Upravna enota A. je z izpodbijano delno odločbo odločila, da je zavezanka B.B.B. d.o.o., dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti navedene odločbe v korist upravičenke A.A.A. z.o.o., izročiti v last in posest naslednje nepremičnine; parc. št. 236 – stavbišče v izmeri 110 m2, vpisano v vl. št. 240 k. o. B.; parc. št. 5 – njiva v izmeri 266 m2 iz vl. št. 357 k. o. C.; parc. št. 666/4-stavba v izmeri 1286 m2 iz vl. št. 101 k. o. D.; parc. št. 983/4 – poslovna stavba v izmeri 172 in parc. št. 983/5 - dvorišče v izmeri 192 iz vl. št. 273 k. o. E.; parc. št. 63/12 – stanovanjska stavba v izmeri 88 m2 in dvorišče v izmeri 11 m2 iz vl. št. 165 k. o. F.; parc. št. 910/2 – neplodno v izmeri 403 m2 iz vl. št. 507 k. o. F.; parc. št. 353/4 – stavba v izmeri 21 m2 in dvorišče v izmeri 14 m2 iz vl. št. 170 k. o. G.; parc. št. 550/3 – stavbišče v izmeri 86 m2 iz vl. št. 77 k. o. H.; parc. št. 202/3 – dvorišče v izmeri 360 m2 in poslovna stavba v izmeri 120 m2 in parc. št. 712/1 – neplodno v izmeri 670 m2, obe iz vl. št. 452 k. o. I.; parc. št. 670/8 – stavbišče v izmeri 100 m2 iz vl. št. 319 k. o. J. ter parc. št. 113/3 – stavbišče v izmeri 79 m2 iz vl. št. 158 k. o. K., kjer je vknjižena lastninska pravica za družbo B.B.B. d. o. o. (1. točka izreka); iz 2. točke izreka izhaja, da Okrajno sodišče v A. po pravnomočnosti navedene odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja na podlagi te odločbe ter iz 3. točke izreka, da stroškov postopka ni bilo.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da sta Kmetijska zadruga A., Kmetijsko gozdarska zadruga z.o.o. A. in A. kmečka zadruga z.o.o. kot pravna naslednika organizacije kooperantov A. (TOK A.) in zato tudi upravičenca do premoženja bivše TOK A. vložila pri upravnem organu zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja. Dne 14. 7. 1993 je zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja vložila tudi A.A.A. ter predlagala združitev predmetne zadeve z zadevo, ki se je vodila na podlagi predlogov vlagateljev Kmetijsko gozdarske zadruge z.o.o. A. in A. kmečke zadruge z.o.o. Vlagatelji so zahtevali vrnitev celotnega zadružnega premoženja, ki ga je bivša TOK A. brez nadomestila prenesla oziroma združila s prvotnim zavezancem v tem postopku podjetjem C.C.C. d.d. V postopku je upravni organ izdal sklep, št. ... z dne 1. 12. 1993, s katerim je podjetju C.C.C. d.d. začasno prepovedal razpolaganje z nepremičninami s pripadajočo opremo, kot izhaja iz izreka citiranega sklepa, in navedeno premoženje prenesel v začasno upravljanje A.A.A. z veljavnostjo do dokončne odločitve o zahtevi vlagateljev do vrnitve premoženja. Nato je prvostopni organ z delnim sklepom, št. ... z dne 21. 6. 1994, nadomestil sklep z dne 1. 12. 1993 in z njim zavezancu C.C.C. d.d. kot pravnemu nasledniku D.D.D. začasno prepovedal razpolaganje z nepremičninami, ki so vpisane v vl. št. 824, k. o. A. in navedene nepremičnine prenesel, skupaj s pripadajočo opremo, v začasno uporabo A.A.A.. Navedeni sklep je pravnomočen (bil je predmet presoje pritožbenega upravnega organa in Vrhovnega sodišča RS). V nadaljevanju postopka sta vlagatelja podala vlogo, s katero sta opozorila na sklenitev meddržavne pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko-pravnih razmerij, ki jo je tudi ratificiral Državni zbor RS. Na podlagi 11. člena navedene meddržavne pogodbe je Slovenska razvojna družba ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo B.B.B. d.o.o., ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v L. z dne 22. 2. 2002 vpisana v sodni register tega sodišča. Zato sta vlagatelja navajala, da zavezanec za vračilo zadružnega premoženja ni več podjetje C.C.C. d.d., temveč družba B.B.B. d.o.o. Navajala sta tudi, da dosedanji zavezanec C.C.C. d.d. od dneva, ko je premoženje neodplačno pridobil, pa do dneva prenosa na novoustanovljeno družbo, v to premoženje ni ničesar vlagal, zaradi česar ni ovir za prenos tega premoženja v last upravičenca. Predlagala sta tudi, da naj se o zahtevku odloča z delnimi odločbami. Hkrati sta umaknila zahtevek za vrnitev nepremičnin v delu, kjer sta ugotovila, da ne gre za zadružno premoženje. Glede upravičenca do vrnitve pa sta vlagatelja navajala, da naj se premoženje, v skladu s 3. točko 1. odstavka 66. člena Zakona o zadrugah, vrne A.A.A. kot zadružni zvezi, ki posluje na območju prejšnje TOK A.. Glede vsebine zahteve sta vlagatelja navajala, da je bilo leta 1952 ustanovljeno E.E.E., ki ga je ustanovila F.F.F., z namenom zbiranja, odkupovanja in predelave mleka, za potrebe in koristi kmetijskega zadružništva. Kasneje pa je bila ustanovljena F.F.F.. Navajala sta nadaljnje organizacijske oblike ter da je nato v letu 1959 mlekarna v M. prevzela tudi trženje z mlečnimi izdelki, v letu 1967 pa se je priključila k podjetju D.D.D.. Mlekarna v M. se je v letu 1974 organizirala kot Temeljna organizacija združenega dela (TOZD) G.G.G. v okviru podjetja D.D.D.. Leta 1989 je mlekarna v M. postala del enovitega podjetja C.C.C. (na podlagi samoupravnega sporazuma), na podlagi te spremembe pa je bil kot imetnik pravice uporabe oz. lastnik vseh nepremičnin v M. vpisano podjetje D.D.D., kasneje pa delniška družba C.C.C.. Navedeno po mnenju vlagateljev dokazuje, da je bil obrat v M. najprej v zadružni lasti, kasneje je postalo samostojno podjetje, katerega nepremično premoženje je bilo nazadnje neodplačno preneseno na C.C.C.. Pooblaščenec podjetja C.C.C. se je v postopku skliceval na Zakon o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij, zaradi česar naj bi bilo nadaljevanje navedenega postopka do izpeljave postopkov po mednarodni pogodbi nezakonito in v nasprotju z mednarodno pogodbo. Upravni organ je po končanem ugotovitvenem postopku v zadevi ugotovil, da je upravičenka do vračila premoženja A.A.A., za kar je podlaga v 68., 65. in 66. členu Zakona o zadrugah (ZZad). Po določbi 1. odstavka 65. člena ZZad se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, skladno s tem zakonom, vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Upravni organ je glede vsake posamezne predmetne nepremičnine ugotovil, da gre za zadružno premoženje, ki se vrača po omenjenih določbah ZZad, pri čemer je izhajal iz historičnih z. k. podatkov glede navedenih nepremičnin (iz katerih med drugim izhaja, da je bila pravica uporabe pri navedenih nepremičninah vknjižena na D.D.D. - TOK A.). Navedeno premoženje je na podlagi Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (Uradni list RS, št. 31/99) ter zapisnika o popisu premoženja, ki je podlaga za ustanovitev začasne pravne osebe v skladu z 11. členom navedene meddržavne pogodbe, prešlo v last družbe B.B.B. d.o.o., ki v tem postopku nastopa kot zavezanec za vračilo premoženja, kar vse izhaja iz z. k. podatkov. Družba B.B.B. d. o. o. tekom postopka ni zatrjevala, da bi v to premoženje vlagala kakršnakoli sredstva, s katerimi bi povečevala vrednost premoženja. Upravni organ ugotavlja, da tudi podjetje D.D.D. ni predložilo dokazov o vlaganju v predmetne nepremičnine. Dokazno breme za kakršnakoli vlaganja v navedene nepremičnine je namreč na zavezancu, ki pa v tej smeri v tem postopku ni dostavil ustreznih dokazov. Zavezanec tekom postopka tudi ni nikoli zanikal, da je predmetno premoženje pridobil neodplačno, zaradi česar upravni organ ocenjuje, da je utemeljen zahtevek upravičenca, v katerem uveljavlja vrnitev celotnega premoženja in to brez kakršnihkoli omejitev. Da gre za zadružno premoženje, ocenjuje upravni organ iz razloga, ker gre za premoženje (različnih) zadrug, ki je bilo preneseno na druge uporabnike (TOK A.). Navedeno premoženje je nato formalno prešlo v upravljanje podjetja D.D.D., nato pa v podjetje B.B.B. d.o.o. V konkretnem primeru je šlo za to, da je zadružno premoženje bilo neodplačno preneseno na drugega (nezadružnega) lastnika, pri čemer se upravni organ sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi, opr. št. I Up 99/2001 z dne 13. 11. 2002, iz katere izhaja, da se za tako premoženje šteje tudi premoženje, ki je bilo zaradi statusnih sprememb in aktov državne oblasti preneseno na druge uporabnike. Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. ... z dne 14. 1. 2008. Iz obrazložitve slednje med drugim izhaja, da je v postopku izkazano, da gre za premoženje organizacije kooperantov - TOK A., ki je bila ustanovljena na podlagi takrat veljavnega Zakona o združevanju kmetov ter je je TOK A. delovala v okviru delovne organizacije C.C.C., ki je s samoupravnim sporazumom leta 1989 ukinila temeljne organizacije in tako tudi temeljno organizacijo kooperantov A.

Tožnica v tožbi navaja, da ima izpodbijana odločba (kot tudi drugostopna odločba) take kršitve pravil postopka, da jo je potrebno že iz tega razloga odpraviti oz. razveljaviti. Izpodbijana odločba je v procesnem smislu pomanjkljiva in nezakonita iz razloga, ker v izreku odločbe ni odločeno tudi o zahtevi za vračilo zadružnega premoženja, ki jo je vložila Kmetijska zadruga A. z.o.o.. Slednja je namreč kot domnevni upravičenec vložila zahtevek za vračilo zadružnega premoženja in pri tem prvotno navajala, da je pravni naslednik organizacije kooperantov (TOK A.) in zato upravičena vlagateljica. Tekom postopka pa je bilo ugotovljeno, da Kmetijska zadruga A. z.o.o. ni pravna naslednica TOK A.. Iz tega razloga bi upravni organ moral takoj s sklepom zavreči ali zavrniti zahtevo za vračilo zadružnega premoženja, ki jo je vložila Kmetijska zadruga A. z.o.o. in ji s tem odreči nadaljnji status stranke v tem postopku. Ker to ni bilo storjeno, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 2. točki 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je v postopku „nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka.“ Tožnica nadalje opozarja na nezakonito in nekorektno ravnanje prvostopnega organa, ki je z izdajo sklepa, št. ... z dne 11. 7. 2006, nameraval tožnici odvzeti status stranke v tem postopku. Tožnica izpostavlja tudi dejstvo, da prvostopni organ z izpodbijano odločbo ni odločil o vseh zahtevkih, ki so predmet tega postopka. Vlagatelja sta namreč v okviru prvotnega zahtevka umaknila zahtevo za vračilo določenega premoženja, kar bi moral prvostopni organ upoštevati, in v navedenem delu upravni postopek ustaviti. Na nujnost izdaje sklepa o ustavitvi postopkov, glede katerih je bil zahtevek umaknjen, opozarja tudi drugostopna odločba. Tudi iz tega razloga je izpodbijana odločba kot nepopolna nezakonita in jo je potrebno odpraviti oz. razveljaviti. Tožnica nadalje navaja, da prvostopni organ pri izdaji odločbe ni upošteval navodil drugostopnega organa in ni dopolnil dokaznega postopka v nakazani smeri, saj ni upošteval in se ni opredelil do številnih predloženih dokazov tožnika, niti ni izvedel predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, ni se izjasnil do listinskih dokazov, ki jih je predložila tožnica in ni poskušal po uradni dolžnosti pridobiti listinskih dokazov, ki jih je predlagala tožnica in sicer poslovne dokumentacije družbe TOK A.. Tožnica se sklicuje na 10. člen ZUP in navaja, da prvostopni organ v izpodbijani odločbi na pojasni, katere dokaze je predlagal tožnik, ter ne obrazloži, katerih dokazov ni izvedel in zakaj jih ni izvedel. Dejansko stanje v izpodbijani odločbi je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa nepopolna in pomanjkljiva. Izpodbijana odločba je v direktnem nasprotju s sklenjeno in ratificirano meddržavno „Pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskih razmerij“, ki določa, da se njene določbe nanašajo na razreševanje premoženjskopravnih razmerij, ki so nastala pred in po vzpostavitvi državne neodvisnosti pogodbenic, pri čemer se kot datum vzpostavitve neodvisnosti za Republiko Slovenijo šteje 25. 6. 1991, za Republiko Hrvaško pa 8. 10. 1991. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe so del slovenskega prava in se uporabljajo neposredno v skladu z 8. členom Ustave RS in to bi moral upravni organ upoštevati ter predmetni postopek prekiniti, dokler se ne bi zaključil postopek po navedeni meddržavni pogodbi. Tožnica se sklicuje na to, da je upravni organ spregledal dejstvo, da se je navedena meddržavna pogodba že pričela izvrševati in da je bila na njeni podlagi ustanovljena družba B.B.B. d.o.o., s posebnim namenom in sicer kot začasna pravna oseba, zaradi zaščite premoženja in nadaljevanja opravljanja dejavnosti, kot je določeno v 11. členu navedene meddržavne pogodbe. Poleg tega je bila že ustanovljena meddržavna komisija, ki je že dne 12. 4. 2001 popisala premoženje, v zvezi s katerim je potrebno ugotoviti obseg vloženih sredstev pogodbenic, kar bo podlaga za določitev višine kapitala pravnih oseb in lastninskih deležev vlagateljic. S tem v zvezi je v teku že tudi postopek, ki ga na slovenski strani vodi D.S.U. Družba za svetovanje in upravljanje (prej Slovenska razvojna družba d.d. - v likvidaciji), ki je na temelju predhodnih postopkov tudi dala že 14. 10. 2003 konkretno ponudbo tožnici, da se ji prizna 20 % delež na kapitalu začasne pravne osebe. Predmetni postopek bi moral prvostopni organ prekiniti, dokler se bi bi rešil status nepremičnin, ki so predmet navedene meddržavne pogodbe. Po mnenju tožnice je zgrešeno stališče upravnega organa v izpodbijani odločbi glede statusa premoženja, ki naj bi se vrnilo upravičencu. Tožnica je tekom postopka upravni organ opozorila na dejstvo, da bi moral izvesti dokazni postopek in nedvoumno ugotoviti, kaj je dejansko zadružno premoženje in kaj družbeno premoženje, ker je predmet vračila v tem postopku le zadružno premoženje. Tožnica se sklicuje na pojem zadružne lastnine, v povezavi z veljavnimi predpisi, ki so jo urejali (Temeljni zakon o zadrugah iz leta 1945, Zakon o kmetijskih zadrugah iz leta 1949, ....). Nadalje se sklicuje na Zakon o združenem delu iz leta 1976, ki je vseboval osnovne določbe o združevanju v kmetijske zadruge, ki je uvedel pojma združeni kmet in kooperant; konkretne pravice in obveznosti članov in kooperantov je urejal samoupravni sporazum o združitvi; eno od osnovnih načel združevanja kmetov po tem zakonu je bilo načelo družbene lastnine; temeljna oblika združevanja kmetov je bila kmetijska zadruga, v okviru katere se organizira temeljna zadružna organizacija (TZO) in temeljna organizacija; kmetje so lahko organizirali temeljno organizacijo kooperantov (TOK) v sestavi OZD, ki ni kmetijska zadruga. Po mnenju tožnice bi upravni organ moral v okviru dokaznega postopka pridobiti sklenjene samoupravne sporazume v zvezi s poslovanjem pravnih oseb. Tožnica je s tem v zvezi predložila kot primer samoupravni sporazum iz leta 1982, ki je bil sklenjen med drugimi TOZD-i v okviru DO D.D.D. in Temeljno organizacijo kooperantov A. ter Temeljno organizacijo združenega dela B.B.B., iz katerega je razvidno, da se sklepa na podlagi 67., 81. in 86. člena Zakona o združenem delu, torej na podlagi določil, ki urejajo pridobivanje dohodka z udeležbo pri skupaj ustvarjenem dohodku v okviru temeljnih organizacij združenega dela – torej gre za družbeno premoženje, za družbeno lastnino in ne v okviru določil ZZad, ki ureja zadružno premoženje. Tožnica nadalje izpodbija zaključek upravnega organa, da gre pri predmetnih nepremičninah za premoženje različnih kmetijskih zadrug, ki kot takšno predstavlja zadružno premoženje in navaja, da je takšna ugotovitev upravnega organa v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je izvedel prvostopni organ in sicer historičnimi zemljiškoknjižnimi izpiski in sicer: - iz historičnega izpiska za vl. št. 240 k. o. B. je razvidno, da je bil prvi vpis lastninske pravice v B – listu izveden že v letu 1896 in sicer je bila vpisana mlekarica. Kolikor je tožnici poznano, so navedeno mlekarico zgradili domačini z lastnimi sredstvi in domačini z njo tudi vseskozi upravljajo. Navedena mlekarica ni bila zadružnega izvora in nikoli ni predstavljala zadružnega premoženja; iz historičnega izpiska izpiska za vl. št. 101 k. o. D. je razvidno, da je bil prvi vpis lastninske pravice v B-listu izveden v letu 1942, v korist fizične osebe, kasneje pa je bila ta nepremičnina vpisana od leta 1956 dalje kot splošno ljudsko premoženje s pravico uporabe najprej v korist Občinskega ljudskega odbora M. in nato v korist Občine A.. Predmetno premoženje tako ni zadružnega izvora in nikoli ni predstavljajo zadružnega premoženja; iz historičnega izpiska za vl. št. 273 k. o. ... je razvidno, da je bil prvi vpis lastninske pravice v B listu izveden v letu 1955 in sicer je bilo predmetno premoženje vpisano kot splošno ljudsko premoženje. Navedeno premoženje tako nikakor ni bilo zadružnega izvora in ne predstavlja zadružnega premoženja; iz historičnega izpiska za vl. št. 170 k. o. G. je razvidno, da je bil prvi vpis lastninske pravice v B listu izveden v letu 1963 in sicer je bilo predmetno premoženje vpisano kot družbena lastnina v upravljanju Občine A.. Predmetno premoženje tako nikakor ni bilo zadružnega izvora in ne predstavlja zadružnega premoženja; iz historičnega izpiska za vl. št. 77 k. o. H. je razvidno, da je bil prvi vpis lastninske pravice izveden v letu 1933, v letu 1974 pa je bila vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občine A.. Predmetno premoženje tako nikakor ni bilo zadružnega izvora in ne predstavlja zadružnega premoženja; iz historičnega izpiska za vl. št. 319 k. o. J. je razvidno, da je bil prvi vpis lastninske pravice izvršen v letu 1922 v korist fizičnih oseb, v letu 1981 pa je bila vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občino A.. Predmetno premoženje tako nikakor ni bilo zadružnega izvora ne ne predstavlja zadružnega premoženja; iz historičnega izpiska za vl. št. 158 k. o. K. je razvidno, da je bil prvi vpis lastninske pravice izvršen v letu 1961 kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občino A.. Predmetno premoženje tako ni bilo zadružnega izvora in ne predstavlja zadružnega premoženja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo vse predmetno premoženje neodplačno preneseno na drugega (nezadružnega) lastnika ter da je v bilo neodplačno preneseno na D.D.D., TOK A.. Navedeno stališče upravnega organa pa pritrjuje dosedanjemu stališču tožnice, da je bil D.D.D. TOK A. temeljna organizacija združenega dela, organiziran po določbah takrat veljavnega Zakona o združenem delu, torej v bistvu podjetje in kot tak „nezadružni lastnik“. Zato navedeno premoženje ne predstavlja zadružnega premoženja. Popolnoma jasno je in tudi upravni organ ugotavlja, da je bila Temeljna organizacija kooperantov A. samostojna pravna oseba v okviru Delovne organizacije D.D.D., ne drži pa, da je sama skrbela za svoj razvoj, kar bi upravni organ lahko ugotovil z vpogledom v predloženo dokumentacijo in z zaslišanjem predlaganih prič. Da je bil D.D.D. TOK A. v statusnem smislu podjetje in ne morebiti zadruga oz. zadružna organizacija, pa prvostopni upravni organ zaključuje v obrazložitvi na strani 11, ko ugotavlja, da je bil D.D.D. TOK A. „nezadružni lastnik“. Podjetje D.D.D. TOK A. je kot samostojna pravna oseba v okviru Delovne organizacije D.D.D. dejansko poslovala po načelih temeljne organizacije združenega dela (TOZD), torej kot podjetje in ne po načelih kmetijske zadruge. Po mnenju tožnice je zaradi ugotovitve statusa predmetnega premoženja potrebno v postopku angažirati ustreznega izvedenca finančne, ekonomske ali druge podobne stroke, ki bo na podlagi vpogleda v predmetni spis in vso arhivsko dokumentacijo pri družbi TOK A. oz. njenih naslednikih podal izvedensko mnenje o statusu predmetnega premoženja. Tožnica tudi izpostavlja, da je izpodbijana odločitev nepravilna tudi, ko zaključuje, da tožnik ni ničesar vlagal v predmetno premoženje. Vse premoženje je bilo namreč pridobljeno tekom poslovanja podjetja D.D.D. TOK A., vlaganja pa so razvidna iz predloženih dokazov. Ne drži tudi stališče upravnega organa, da tožnica ni nikoli zanikala, da je predmetno premoženje pridobila neodplačno. Referendumska odločitev vseh zaposlenih v letu 1989 je bila, da se ukinejo temeljne organizacije združenega dela in torej tudi TOK A., kot temeljna organizacija združenega dela in ne kot zadružna organizacija in da se formira enovito podjetje. Tožnica podrejeno še navaja, da komisija, ki je vodila predmetni postopek, ni bila pristojna za navedeni postopek. Poročilo je namreč izdelala „strokovna komisija za področje denacionalizacije stanovanjskih in poslovnih stavb in prostorov in stavbnih zemljišč pri Upravni enoti A.“, iz poročila in izpodbijane odločbe pa je razvidno, da se nanaša tudi na eno nepremičnino, ki je opredeljena kot kmetijsko zemljišče (parc. št. 5 njiva v izmeri 266 m2, vl. št. 357 k. o. C.). Tožnica v tožbi uveljavlja, da so ji bile v dosedanjem postopku kršene ustavne pravice neenakega obravnavanja v smislu 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom) ter ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pa tudi po 23. členu Ustave RS zaradi kršitve pravice do sodnega varstva. Podana je tudi kršitev 8. člena Ustave RS, ki določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Tožnica je predlagala, da sodišče dopusti in izvede ponujene dokaze ter da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni (pravilno: odpravi) in odloči tako, da v celoti zavrne zahtevek vlagatelja A.A.A. z. o. o. za vrnitev predmetnih nepremičnin. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Hkrati predlaga, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

B.B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je predmetno premoženje, na njo prešlo na podlagi meddržavnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter spiska nepremičnin, ki ga je sestavila mešana slovensko-hrvaška komisija.

A.A.A. z. o. o., v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba zakonita ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa naloži v plačilo tudi njene stroške postopka.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev upravnega organa, ki premoženje, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, vrača na podlagi ZZad v postopku ugotovljeni upravičenki A.A.A. z. o. o.

Vračanje zadružnega premoženja, predmet vračanja, kot tudi upravičence za vrnitev zadružnega premoženja, je urejeno v določbah 65. in 66. člena ZZad (Uradni list RS, št. 13/92 in nadaljnji). Po določbi 1. odstavka 65. člena ZZad se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike v skladu s tem zakonom, vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Iz 2. odstavka 65. člena ZZad pa izhaja, da premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov ali zadružne zveze po 9. 5. 1945 na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma združile, vložile ali prenesle na podjetja oziroma druge pravne osebe, ni pa bilo vrnjeno niti ni prenehala pravica do vračila, postane v skladu s tem zakonom premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov oziroma zadružnih zvez.

Po 66. člena ZZad lahko vračilo premoženja uveljavljajo zadružna organizacija oziroma organizacija kooperantov, ki ji je bilo po 9. 5. 1945 premoženje brez nadomestila podržavljeno ali brez nadomestila preneseno na drugo pravno osebo oziroma je vložila, združila ali prenesla premoženje na drugo pravno osebo, če pravica do vračila do uveljavitve tega zakona še ni prenehala (1. točka): če takšne zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov ni, zadruga oziroma organizacija kooperantov, ki je njen pravni naslednik (2. točka); če ni zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov iz prejšnje točke, zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge in združuje zadružne organizacije in organizacije kooperantov kot prejšnja zadruga (3. točka).

Sodišče zavrača tožbene ugovore tožnice, da gre za bistveno kršitev pravil postopka iz razloga, ker upravni organ ni odločil o zahtevi, ki jo je vložila Kmetijska zadruga A. z.o.o. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je navedena zadruga v vlogi z dne 3. 10. 2002 navedla, da naj se premoženje vrne A.A.A. z.o.o., kar pomeni, da je svoj zahtevek umaknila. Čeprav je omenjena še sodelovala v postopku, pa po mnenju sodišča s tem ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, kot jo uveljavlja tožnica (po 2. točki 2. odstavka 237. člena ZUP – če je v postopku nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka). Enako velja za navedbo tožnice, da upravni organ ni odločil o celotnem zahtevku vlagateljev. Sodišče ugotavlja, da z izpodbijano delno odločbo ni bilo odločeno o tistem delu zahtevka vlagateljev, ki je bil med postopkom umaknjen, zato tudi v tem delu niso podane kršitve pravil postopka. Za zadevo pa je nerelevantno sklicevanje tožnice na nezakonito postopanje upravnega organa, ki je izdal sklep, št. ... z dne 11. 7. 2006, saj je bil slednji odpravljen z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 25. 7. 2006.

Glede navedbe tožnice, da bi moral upravni organ prekiniti postopek, dokler se ne zaključi postopek v skladu s pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij (Uradni list RS, št. 31/99 – Mednarodne pogodbe), pa sodišče ugotavlja, da navedena pogodba, ki jo je Državni zbor Republike Slovenije dne 14. 12. 1999 ratificiral, določa, da se določbe te pogodbe nanašajo na razreševanje premoženjskopravnih razmerij, ki so nastala pred in po vzpostavitvi državne neodvisnosti pogodbenic (1. člen). V 1. odstavku 2. člena pa je določeno, da imajo fizične in pravne osebe ene pogodbenice, ki so pridobile lastninsko in druge stvarne pravice na nepremičninah in premičninah na teritoriju druge pogodbenice, na teritoriju te pogodbenice enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi državnimi organi, kot je zajamčeno domačim fizičnim in pravnim osebam. Določbe členov 6. do 11. pogodbe se nanašajo na pravne osebe z družbenim kapitalom in na pravne osebe, ki so imele družbeni kapital in so zaključile postopek preoblikovanja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij in Zakonu o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe ali po Zakonu o pretvorbi društvenih poduzeča. Pogodbenici v skladu z veljavno zakonodajo in v skladu z določbami pogodbe urejata premoženjskopravna razmerja pravnih oseb in drugih pravnih oblik. V skladu z navedenimi izhodišči predstavlja premoženje pravnih oseb, ki so imele status samostojne pravne osebe v eni od pogodbenic in ki so se na podlagi pozitivnih predpisov pripojile pravnim osebam v drugi pogodbenici ter tem pravnim osebam neodplačno prenesle svoje premoženje, kapital pridobljen in ustvarjen na teritoriju pogodbenice pred pripojitvijo. V 10. členu pogodbe pa je določeno, da pogodbenici soglašata, da obseg vloženih sredstev v pravnih osebah ugotovita Slovenska razvojna družba in Hrvatski fond za privatizacijo, ki ustanovita skupino strokovnjakov, sestavljeno iz enakega števila članov Slovenske razvojne družbe in Hrvatskog fonda za privatizacijo. Do določitve lastninskih deležev pa se začasno, zaradi zaščite premoženja in nadaljevanja opravljanja dejavnosti ustanovi pravna oseba na teritoriju tiste pogodbenice, kjer se nahaja kapital. Ustanovitev pravne osebe se izvrši skladno s predpisi te pogodbenice, če z določbami pogodbe ni določeno drugače. Na temelju 11. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij je bila s sklepom Okrožnega sodišča v L. Srg ... z dne 22. 2. 2002 ustanovljena in vpisana v sodni register družba z omejeno odgovornostjo B.B.B. d.o.o., ki jo je ustanovila Slovenska razvojna družba. Na to družbo je bil prenesen kapital, ki je bil pridobljen in ustvarjen na teritoriju Republike Slovenije pred pripojitvijo k družbi C.C.C.. Glede na vse navedeno, podpisana in ratificirana meddržavna pogodba v ničemer ne ovira ali onemogoča odločanje o zahtevkih vlagateljev za vračilo premoženja zadružne organizacije v skladu z določbami ZZad. Ob tem sodišče še dodaja, da 68. člen ZZad določa, da se premoženje iz 65. člena zakona upravičencem iz 66. člena vrne oziroma razdruži v skladu s predpisi o denacionalizaciji, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Ker pa ima Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US, v nadaljevanju: ZDen) glede na vsebino upravičenj, ki jih zagotavlja upravičencem do denacionalizacije, poseben položaj, saj so ta upravičenja po presoji ustavnega sodišča ustrezno zavarovana s 33. členom Ustave RS, je potrebno kasnejše pravne akte, kolikor lahko vplivajo na denacionalizacijo, ocenjevati z navedenega ustavno pravnega vidika. Iz navedenega razloga niso utemeljeni tožbeni ugovori tožnika, da bi bilo potrebno predmetni postopek zaradi omenjene meddržavne pogodbe prekiniti.

Sodišče prav tako zavrača tožbene ugovore, iz katerih izhaja, da naj bi v konkretnem primeru šlo za družbeno lastnino in torej ne za zadružno lastnino, zaradi česar naj bi po mnenju tožnika sploh ne obstojali pogoji za vračanje predmetnega premoženja po ZZad. Pri tem se tožnik sklicuje na takratne predpise in na Zakon o združenem delu iz leta 1976 ter organizacijske oblike, ki jih je le-ta določal in na podlagi katerega so bile tudi v konkretnem primeru izvedene statusne spremembe. Sodišče meni, da takšni ugovori niso utemeljeni in pojasnjuje, da je precejšnji del premoženja zadrug prešel med sredstva podjetij prav zaradi statusnih sprememb, ki so bile posledica takratnih predpisov, ki so ukinjali zadružno lastnino. Po že omenjenem 65. členu ZZad pa se vrača premoženje zadružnih organizacij in med drugim tudi premoženje organizacij kooperantov, za slednji primer pa gre tudi v navedeni zadevi.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je bil v postopku pred organom prve stopnje zaslišan A.A., ki je bil približno v letih 1978 do 1991 direktor takratne temeljne organizacije kooperantov (TOK). Iz njegove izpovedbe izhaja, da je bila TOK formirana po takratnem zakonu o zadružništvu (pravilno: Zakonu o združevanju kmetov). V tem času se je pokazala možnost za pridobitev prostorov H.H.H.. TOK je deloval v sestavi delovne organizacije C.C.C.. Ko se je pričela spreminjati zakonodaja, se je začel tudi v podjetju C.C.C. postopek reorganizacije. V TOK-u so bili seznanjeni, da se pripravlja Zakon o zadrugah in so dolgo časa zavlačevali s pristopom k sporazumu, ker pa Zakona o zadrugah ni bilo, so na koncu pristopili k sporazumu.

Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da se je pri predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi vknjižila pravica uporabe na D.D.D.-TOK A., danes pa je pri navedenih nepremičninah kot lastnik vknjižena B.B.B., d.o.o. Navedeno v postopku ni sporno, kot tudi ni sporno, da se je v letu 1989 zaradi spremembe v organiziranju DO D.D.D. z registra brisal TOK (podlaga je samoupravni sporazum in referendumska odločitev zaposlenih). Glede na navedene nesporne ugotovitve, ki se nanašajo na premoženje, ki je predmet navedenega postopka, je v zadevi po presoji sodišča pravilen zaključek upravnega organa, da je predmetno premoženje prešlo neodplačno na drugega uporabnika zaradi statusnih sprememb.

Upravni organ se je pri zaključku, da gre za premoženje, ki se vrača po ZZad (ki je torej prešlo na drugega – nezadružnega uporabnika), oprl predvsem na podatke zemljiške knjige. Tako za posamezne nepremičnine navaja, ob upoštevanju historičnih z. k. podatkov, da je bila pri večini od teh nepremičnin vknjižena pravica uporabe v korist različnih zadrug, pri vseh nepremičninah pa kasneje na D.D.D.-TOK A.. S tem upravni organ utemeljuje, da je bilo navedeno premoženje zadružno in da je prešlo na druge uporabnike. Pri tem je po presoji sodišča prvostopni organ sicer napačno navedel le, da naj bi prenos na nezadružnega lastnika pri predmetnem premoženju predstavljal že prenos tega premoženja na TOK A., na kar se v tožbi sklicuje tudi tožnik, saj je, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve prvostopnega organa in ugotovitev v postopku, to bilo storjeno z ukinitvijo TOK A.. Tudi iz obrazložitve organa druge stopnje izhaja, da gre pri predmetnem premoženju za premoženje TOK A., ki je imela status organizacije kooperantov (na podlagi Zakona o združevanju kmetov), in torej za premoženje organizacije kooperantov, ki je bilo neodplačno preneseno na tožnico.

Razmere, v katerih je prišlo do ukinitve TOK A. pa je opisal v postopku zaslišan nekdanji direktor TOK A.. Zato niso utemeljeni tožbeni ugovori tožnice, da bi upravni organ moral pridobiti sklenjene samoupravne sporazume v zvezi s poslovanjem pravnih oseb ter njeno sklicevanje, da je kot primer predložila samoupravni sporazum iz leta 1982, iz katerega je razvidno, da se sklepa na podlagi določil Zakona o združenem delu. Zato tudi niso utemeljene tožbene navedbe tožnika, da bi upravni organ zaradi ugotovitve statusa predmetnega premoženja, v postopku moral angažirati ustreznega izvedenca finančne, ekonomske ali druge podobne stroke, ki naj bi podal mnenje o statusu predmetnega premoženja.

Ker temelji odločitev upravnega organa na omenjenih ključnih ugotovitvah, upravni organ ni imel potrebe po izvajanju dodatnih dokaznih predlogov. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega organa s pojasnitvijo razlogov, zaradi katerih upravni organ ni izvajal dodatnih dokazov, ki jih je predlagal tožnik (zaslišanje prič, pridobitev poslovne dokumentacije ....) pa po presoji sodišča ne pomeni take kršitve pravil postopka, zaradi katerih bi bila izpodbijana odločba nezakonita.

Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila referendumska odločitev, da se ukine TOK A., so neutemeljeni ugovori tožnice, iz katerih izhaja, da predmetno premoženje na tožnico naj ne bi bilo prenešeno neodplačno.

V zvezi z navedbo tožnika, da naj bi bile v postopku storjene kršitve iz razloga, ker je predmet poročila oziroma izpodbijane odločbe tudi ena nepremičnina, ki je opredeljena kot kmetijsko zemljišče, poročilo pa je izdelala komisija za področje denacionalizacije stanovanjskih in poslovnih stavb in prostorov ter stavbnih zemljišč, sodišče ugotavlja, da navedena nepravilnost ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev v zadevi, zato prav tako nima za posledico nezakonitosti odločbe.

Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore tožnice, da so ji bile v dosedanjem postopku kršene ustavne pravice neenakega obravnavanja v smislu 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom) ter ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pa tudi po 23. členu Ustave RS, zaradi kršitve pravice do sodnega varstva. Glede na to, da je tožnica tekom navedenega postopka ves čas aktivno sodelovala, zoper v predmetnem postopku izdane upravne akte vlagala pravna sredstva, ni jasno, s čem naj bi bile storjene zatrjevane kršitve.

Sodišče ugotavlja le, da sta v izreku izpodbijane delne odločbe napaki oziroma pomoti, ki se nanašata na prvo in zadnjo alinejo izpodbijane odločbe. Tako se prva alineja izpodbijane delne odločbe glasi na parc. št. 236 – stavbišče v izmeri 110 m2, vpisano v vl. št. 240 k.o. B., ki pa je bila, kot izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov, preoštevilčena v parc. št. 838/3 (po sklepu z dne 21. 12. 1990), zaradi česar bi se izrek moral pravilno glasiti na sedanje stanje predmetne nepremičnine – parc. št. 838/3 – stavbišče v izmeri 110 m2, vpisano v vl. št. 240 k.o. N.. Očitna napaka je tudi v zadnji alineji izpodbijane odločbe, ki se glasi na parc. št. 113/3 – stavbišče v izmeri 79 m2 iz vl. št. 158 k.o. K., saj je iz zemljiškoknjižnih podatkov razvidno, da gre pri navedeni nepremičnini (vpisani v vl. št. 158, k.o. K., stavbišče v izmeri 79 m2) za parc. št. 113/2.

Ker gre za očitni pisni pomoti in ker zaradi navedene pomote ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj, po določbi 1. odstavka 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; ZUP) pa sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, ta pomota ne more biti razlog za poseg sodišča v izpodbijano odločbo v smislu 1. odstavka 64. člena ZUS-1.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

K 2. in 3. točki izreka:

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice in stranke z interesom – A.A.A. z. o. o. temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.