UPRS sklep I U 1073/2012

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper sklep, s katerim je Svet tožene stranke v postopku javnega razpisa razporeditve sredstev FIHO za leto 2012 tožeči stranki razporedil sredstva za delovanje na državni ravni v skupni višini 161 731,92 EUR ter ji na podlagi predloga Komisije za ocenjevanje in pripravo predlogov za razporeditev sredstev humanitarnim organizacijam iz naslova dofinanciranja za leto 2012 odobril dodatna sredstva v višini 4 561,56 EUR za program …. V tožbi zatrjuje nepravilnost in nezakonitost izpodbijanega sklepa ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v delu nedodeljenih sredstev v višini 264 370,08 EUR odpravi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožeči stranki poleg sredstev v višini 166 293,48 EUR dodeli za program ... 69 650,70 EUR, toženi stranki naloži, da s tožečo stranko sklene Pogodbo o medsebojnih razmerjih in obveznostih v zvezi s financiranjem in uporabo za ... dodeljenih sredstev v letu 2012, v delu prijave, ki se nanaša na znesek 214 719,38 EUR pa zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga še, da se ugotovi, da je bila tožeča stranka z izdajo izpodbijanega sklepa v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 19. 12. 2011 prizadeta v svoji pravicah in pravnih koristih, toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep v delu nedodeljenih sredstev v višini 284 370,08 EUR odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje ter obenem ugotovi, da je bila tožeča stranka prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožbo je moralo sodišče zavreči.

Po določbah 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Po tretjem odstavku istega člena je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.

V konkretnem primeru je bilo z izpodbijanim sklepom ponovno odločeno o vlogi tožeče stranke, ki jo je dala na javni razpis za razporeditev sredstev FIHO za leto 2012. Ponovno je bilo odločeno s strani Sveta FIHO, in to po tem, ko je Nadzorni odbor FIHO odločil o pritožbi tožeče stranke tako, da je prvi izdani sklep Sveta št. 1131-H16/2011 z dne 19. 12. 2011 odpravil in Svetu naložil, da postopek dopolni in o vlogi tožeče stranke ponovno odloči.

Kadar pa pristojni organ prve stopnje ponovno odloči v zadevi, je zoper njegovo odločitev, tako po določbah Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO kot tudi po določbah ZUP, vedno možna pritožba. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v točki IV, ki jo je mogoče šteti za pravni pouk, in po kateri je „po določbi 21. člena Pravilnika izpodbijani sklep dokončen“, torej ni pravilna. Dokončen je sklep, ki ga izda Nadzorni odbor o pritožbi. Ni pa dokončen sklep, s katerim se na podlagi (dokončnega) sklepa Nadzornega odbora kot organa druge stopnje, ponovno odloči v postopku na prvi stopnji, kot to nenazadnje dovolj jasno sledi tudi iz določb 21. člena Pravilnika, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu kot podlago za svojo odločitev in obenem kot podlago za svoj (napačen) pravni pouk v IV. točki izreka. Iz 21. člena Pravilnika namreč povsem jasno sledi, da bi moral sklep o razporeditvi sredstev poleg ostalih sestavin, vsebovati tudi pravni pouk o pravici do pritožbe, kar pomeni, da je torej v vsakem primeru, tudi v primeru, ko se v zadevi ponovno odloča, zoper odločitev Sveta kot organa prve stopnje možna pritožba.

Iz podatkov predloženih spisov in vložene tožbe kot nesporno sledi, da je tožeča stranka sledila obrazložitvi oziroma pravnemu pouku izpodbijanega sklepa in da pritožbe, čeprav je le-ta dovoljena, zoper sklep ni vložila. Zato izpodbijani sklep ni dokončen v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ni podlage za odločanje o tožbi.

Sodišče je zato moralo tožbo zavreči. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot vloženo prezgodaj. Upoštevalo je namreč, da izpodbijani sklep vsebuje pravni pouk in da je le-ta napačen. In ker je tožeča stranka ravnala po napačnem pouku o pravnem sredstvu in je vložila tožbo namesto pritožbe, ji rok za pritožbo zoper izpodbijani sklep še ni potekel, temveč ji v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP rok 15 dni za pritožbo začne teči prvega dne po vročitvi sklepa tega sodišča.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.