UPRS Sodba IV U 9/2019-13

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območne enote Nova Gorica, št. 0611-1497/2018-5 z dne 14. 8. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ), je z izpodbijano odločbo zavezancu, družbi A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeči stranki, najemnici dela kmetijskega zemljišča parc. št. 2486/1, k. o. B., na katerem izvaja oglaševanje za C., naložil odstranitev reklamnega panoja v roku treh dni po prejemu odločbe (prvi odstavek izreka) ter določil, da pritožba na odločbo ne zadrži njene izvršitve (drugi odstavek izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo pri nadzoru kmetijske inšpekcije na navedenem zemljišču, ki je bil opravljen 9. 7. 2018, ugotovljeno, da je na tej parceli postavljen reklamni pano, dolžine 6 m, z napisom C., kraj D. 23.5. Iz zemljiške knjige je razvidno, da je lastnik predmetnega zemljišča E.E., iz evidence Registra kmetijskih gospodarstev pa, da gre za površino, ki je znotraj GERK-a ..., pripadajočega kmetiji MID ..., katerega nosilec je F.F.. Lastnik je na poziv kmetijske inšpekcije podal izjavo, da je del zemljišča oddal v najem družbi A. d.o.o. po najemni pogodbi, sklenjeni 24. 4. 2018, za namen postavitve enega enostranskega reklamnega panoja dimenzij 1,5 x 6 m. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da gre za rabo, ki je v nasprotju s 4. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), saj je predmetno zemljišče opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Ker gre v obravnavanem primeru za nenamensko rabo kmetijskega zemljišča, je kmetijska inšpekcija skladno s prvo alinejo B točke 107. člena ZKZ odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, pri čemer je pri določitvi roka, opredeljenega v drugi točki izreka, upoštevala zahtevnost odstranitve.

3Tožeča stranka je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa odločilo, da gredo stroški, ki so nastali v tem postopku (nagrada in izdatki pooblaščene pravne zastopnice), v breme tožeče stranke (točka 2 izreka). Poleg tega je zavrnilo zahtevo za vračilo plačane upravne takse (točka 3 izreka). Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani odločbi, da je postavitev reklamnega panoja, namenjenega oglaševanju, na kmetijskih zemljiščih v nasprotju z dopustno rabo le-teh. Po stališču tožene stranke določba prvega odstavka 4. člena ZKZ predpisuje dve različni ravnanji, ki ju je treba samostojno oziroma ločeno presojati, in sicer prva je uporaba kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom, druga pa preprečevanje njihovega onesnaževanja ali drugačnega degradiranja in onesnaževanja ali drugačnega zaviranja rasti rastlin. Tožena stranka se v podkrepitev tej razlagi sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), št. X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017. Tožena stranka se opredeljuje tudi do sodb Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) št. I U 1213/2014 in I U 1148/2016-19, ki potrjujeta navedeno razlago 4. člena ZKZ. Tako ocenjuje kot nerelevantna pritožbeno zatrjevana dejstva, da se zemljišče obdeluje, da gre za izvajanje oglaševalske dejavnosti, ki ne onesnažuje ali kakorkoli degradira kmetijskega zemljišča, da bi morala biti odstranitev objekta rezervirana le za primere, kadar bi objekt dokazano vplival na obdelovanje kmetijskega zemljišča oziroma bi povzročal onesnaževanje, degradacijo ali kmetijsko zemljišče kako drugače ogroža ter da naj bi ji odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje povzročila hude finančne posledice.

4Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov (razen iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega).

5Tožeča stranka v tožbi oporeka razlagi 4. člena ZKZ prvostopenjskega upravnega organa, v skladu s katerim je po tožbenem stališču treba v vsakem primeru posebej presojati, ali je zemljišče s posegom dejansko oškodovano. Določbo 4. člena ZKZ je treba brati skladno s teleološko in sistematično razlago ZKZ in je treba upoštevati celotno strukturo tega člena, še posebej drugi odstavek, v katerem je opredeljeno onesnaževanje oziroma degradacija kmetijskih zemljišč. Tožeča stranka poudarja, da je celoten 4. člen ZKZ namenjen varstvu kmetijskih zemljišč, kar pomeni, da se stavka o uporabi kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom ne more in ne sme brati ter uporabljati ločeno, kot samostojno določbo, ki bi prepovedovala kakršnokoli uporabo kmetijskih zemljišč, temveč skupaj s preostankom tega člena, kar pomeni, da je treba kmetijsko zemljišče uporabljati tako, da se prepreči onesnaževanje, degradiranje ali zaviranje rasti rastlin. Ker s postavitvijo spornega reklamnega panoja ni prišlo do kakršnegakoli onesnaževanja, degradiranja ali zaviranja rastlin, tudi ni potrebe po odstranitvi predmetnega reklamnega panoja. Kmetijsko zemljišče se kljub postavitvi objekta za oglaševanje redno obdeluje, redno kosi in zaradi postavitve predmetnega objekta ni v ničemer prizadeto in se uporablja skladnjo z njegovim namenom in določbami ZKZ. V podkrepitev svojega stališča navaja sodbi Upravnega sodišča, št. I U 1213/2014 z dne 9. 12. 2014 in št. I U 1148/2016-19 z dne 14. 11. 2017.

6Po tožbenem stališču pomeni izpodbijana odločitev tudi nesorazmeren poseg v svoboščino iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Razlaga ZKZ, po kateri bi bilo treba vsakršno »nenamensko« uporabo kmetijskega zemljišča prepovedati, bi namreč nesorazmerno poseglo v navedeno ustavno varovano svoboščino.

7Tožeča stranka poleg navedenega oporeka primernosti ukrepa o odstranitvi objekta, za katerega zatrjuje, da ni primeren za zavarovanje kmetijskega zemljišča. Odstranitev objekta za oglaševanje namreč ne bo pripomogla k dosegi ciljev varstva kmetijskih zemljišč, ker je slednji že dosežen. Ukrep odstranitve ni niti nujen, saj je zastavljene cilje mogoče doseči na manj invaziven način, ki ne bi kritično posegal v lastninsko pravico lastnika zemljišča. Odstranitev objekta je namreč skrajni ukrep, ki bi moral biti rezerviran le za primere, kadar bi objekt dokazano vplival na neobdelovanje kmetijskega zemljišča oziroma bi povzročal onesnaževanje, degradacijo ali kmetijsko zemljišče kako drugače ogrožal. Kmetijski inšpektor ima na voljo široka pooblastila glede nadzora kmetijskih zemljišč, ki bi bila v konkretnem primeru manj invazivna. Prvostopenjski upravni organ bi tako moral odrediti periodično nadziranje kmetijskega zemljišča in redno preverjati, ali se še vedno obdeluje in ali se še naprej preprečuje onesnaževanje ter degradiranje zemlje. Šele če bi nato inšpekcijski organ zaznal, da objekt za obveščanje in oglaševanje negativno vpliva na kmetijsko zemljišče, bi lahko odredil ukrep odstranitve ukrepa. Izpodbijani ukrep pa skladno z navedenim, v povezavi z razlago ZKZ na način, ki ga utemeljuje, ni neizogibno potreben za zavarovanje kmetijskega zemljišča. Poleg tega izpodbijani ukrep tudi ni sorazmeren v ožjem smislu, saj bodo posledice inšpekcijskega ukrepa za tožečo stranko nesorazmerne s koristmi, ki bi zaradi tega nastale. Odstranitev predmetnega objekta bo namreč imela za tožečo stranko hude finančne posledice, kmetijskemu zemljišču pa njegova odstranitev ne bo koristila.

8Tožeča stranka opozarja še na rok za izpolnitev obveznosti, naložene z izpodbijano odločbo, ki ga ocenjuje kot nerazumno in neživljenjsko kratkega. Rok za izpolnitev obveznosti bi moral biti bistveno daljši, poleg tega prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi ni navedel okoliščin, iz katerih izhaja nujnost odstranitve reklamnih panojev v tako kratkem času. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

9Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke G.G., izpodbijano odločbo, v zvezi z odločbo pritožbenega organa, odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

10Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe. Ponavlja razlago 4. člena ZKZ in ponovno opozarja na navedeni sklep Vrhovnega sodišča, v skladu s katerim je mogoče o uporabi kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom govoriti tudi v primeru, da onesnaževanje, degradiranje ali zaviranje rasti rastlin sploh ni ugotovljeno. Vztraja tudi pri navedbah iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa, ki se nanašajo na dve navedeni sodbi Upravnega sodišča, kot nerelevantna pa ocenjuje s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva, navedena že v obrazložitvi drugostopenjskega upravnega akta. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Prvi odstavek 4. člena ZKZ določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Po 107. členu ZKZ ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, tudi pooblastilo pregledovati zemljišča in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah, ki se nanašajo na kmetijska zemljišča (prva alineja točke A tega člena) ter pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (prva alineja točke B navedenega člena).

13V obravnavani zadevi odločitev prvostopenjskega upravnega organa temelji na ugotovitvi, da predstavlja zemljišče parc. št. 2486/1, k. o. B., kmetijsko zemljišče in nadaljnji ugotovitvi, da se del navedenega zemljišča uporablja v nasprotju z njegovim namenom, kmetijsko proizvodnjo, ker je na delu tega zemljišča v nasprotju z določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ postavljen reklamni pano, zato je uporaba določbe prve alineje točke B 107. člena ZKZ utemeljena.

14Glede na navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe in navedbe tožene stranke, izrek inšpekcijskega ukrepa temelji na ugotovitvi nepravilne rabe kmetijskih zemljišč, torej rabe v nasprotju z določbo 4. člena ZKZ. Sodišče se strinja s toženo stranko, da navedena ugotovitev zadošča za izrek ukrepa iz prve alineje točke B 107. člena ZKZ. Sodišče pritrjuje toženi stranki tudi v delu, kjer se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 183/2016, da za izrek ukrepa na podlagi prve alineje točke B 107. člena ZKZ, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, ni relevantno vprašanje degradacije zemljišča, torej pritožbeni in sedaj tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, ob pravni podlagi izrečenega ukrepa, da se navedeno kmetijsko zemljišče kljub postavitvi montažne konstrukcije še vedno obdeluje in kosi ter zaradi postavitve predmetnega objekta ni v ničemer prizadeto, niso relevantni in ne vplivajo na pravilnost odločitve.

15V nadaljevanju pa sodišče opozarja, da ZKZ v prvi alineji točke B 107. člena ZKZ določa, da ima inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Ob upoštevanju dikcije navedene določbe, ki inšpektorju nalaga pristojnost izreči citirani ukrep, sodišče ugotavlja, da izrek ukrepa iz prvega odstavka izpodbijane odločbe (odstranitev reklamnega panoja), ne temelji na določbi prve alineje točke B 107. člena ZKZ. Ker je pristojnost za izrek določnega inšpekcijskega ukrepa (glede na naravo ugotovljene kršitve) izrecno določena, je sodišče, v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek.

16Sodišče je v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

17Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožeča stranka priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti.