VSL sodba in sklep I Cpg 119/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. (razen v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja v pobot uveljavljene terjatve v znesku 80.120,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 02. 2003 do plačila), IV. in VI. točki izreka sodbe razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na II. točko in del III. točke izreka (glede neobstoja v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke v znesku 80.120,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 02. 2003 do plačila) zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo v:

I. tč. izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ig 2005/06411-2 z dne 09. 09. 2005 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka;

II. tč. izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 253.415,43 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov računov od zapadlosti do plačila;

III. tč. izreka ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v skupni višini 557.408,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ne obstoji;

IV. tč. izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 253.415,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi;

V. tč. izreka višji tožbeni zahtevek zavrnilo;

VI. tč. izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.913,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo (razen zavrnitveni del v V. točki izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve o obstoju terjatve tožeče stranke (II. tč. Izreka sodbe)

Predmet tožbenega zahtevka je terjatev tožeče stranke iz naslova obračunanih zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanih računov. Tožena stranka je podatkom tožeče stranke o nastalih zamudah ugovarjala in na poziv sodišča predložila lasten informativni izračun dolga iz naslova zamudnih obresti, na katerega je sodišče prve stopnje tudi v celoti oprlo odločitev o obstoju vtoževane terjatve. Ne drži torej, da sodba o tej odločitvi nima razlogov, pač pa je razvidno, da je sodišče upoštevalo prav vse ugovore, ki jih je zoper temelj in višino vtoževane terjatve uveljavljala tožena stranka. Sicer pa tožena stranka tudi v pritožbi ne navaja razlogov, ki bi lahko imeli kakršenkoli vpliv na odločitev o obstoju terjatve tožeče stranke. Vsi pritožbeni ugovori se namreč nanašajo izključno na njene nasprotne terjatve, ki bi, če bi se izkazali za utemeljene, učinkovali na dajatveni del sodbenega izreka (ki ureja stanje medsebojnih terjatev po opravljenem pobotu). Na ugotovitveni del (ki ureja stanje medsebojnih terjatev strank pred pobotom) pa bi lahko vplivalo edino s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da tožeča stranka del ni opravila v dogovorjenem obsegu. Vendar pa je ta trditev tožene stranke pavšalna in tudi protispisna; tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala le, da so bila dela opravljena z napako in ne, da tožeča stranka del sploh ni izvedla. Delo z napako pa celo v primerih, ko je zaradi napake povsem neuporabno, ne pomeni (delne) neizpolnitve pogodbe.

Odločitev o obstoju terjatve tožeče stranke je z ozirom na povedano kvečjemu v škodo tožeče stranke, ki pa se zoper zavrnjeni del zahtevka ni pritožila in zato odločitev o obstoju njene terjatve ne more biti več predmet obravnavanja v ponovljenem postopku.

Glede odločitve o pobotnem ugovoru iz naslova znižanja plačila in povrnitve škode

Pritožba pa utemeljeno očita prvostopni sodbi zmoten zaključek o zastaranju terjatev iz naslova znižanja plačila, odprave napak in povrnitve škode, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pobot. Pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo 314. člena OZ, ki dovoljuje pobotanje nezastarane terjatve z nasprotno terjatvijo, ki je bila v trenutku, ko je bila podana pobotna izjava, že zastarana. Predpostavka za pobotanje z zastarano nasprotno terjatvijo je, da nasprotna terjatev še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot. Ker so terjatve tožeče stranke, kot je razvidno iz tožbenega zahtevka, zapadle v času od 09. 10. 2002 do 05. 08. 2004, terjatve tožene stranke pa v času od 05. 11. 2004 do 31. 12. 2005, slednje v času, ko so se srečale s terjatvami tožeče stranke, nikakor niso mogle biti zastarane, saj so terjatve tožeče stranke po nastanku in zapadlosti celo starejše od terjatev tožene stranke. Datum pobotne izjave oziroma v konkretnem primeru datum vložitve pobotnega ugovora, je za presojo zastaranja v smislu 314. čl. OZ nerelevanten. Prav tako nerelevantna za pobot je spornost terjatve tožene stranke, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožeča stranka. Le-ta bi utegnila biti pomembna le pri izvenpravdnem pobotanju, v pravdi pa takšen ugovor seveda ne pride v poštev, saj se vprašanje spornosti terjatev v pravdi lahko učinkovito reši.

Tožena stranka s svojimi ugovori tudi ni bila prekludirana v smislu 635. čl. OZ.

Glede pobotnega ugovora iz naslova pogodbene kazni

Pritožba pa ni utemeljena v delu, v katerem napada odločitev prvostopnega sodišča o neobstoju pobotne terjatve iz naslova pogodbene kazni v višini 80.120,12 EUR s pp. Okoliščina, da tožena stranka ni razpolagala z gradbenim dnevnikom, na pravočasnost uveljavitve pravice do pogodbene kazni (zaradi zamude) nima nobenega vpliva. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da so bila dela po pogodbi prevzeta 15. 02. 2003, kot izhaja iz primopredajnega zapisnika (A34). V tem zapisniku sta pogodbeni stranki predvideli, da bosta končni obračun izvedli v skladu s pogodbenimi določili, kar pomeni, da bi ga morali izdelati najkasneje v 60 dneh od primopredaje del, česar pa nista storili. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka, če je nameravala uveljaviti svojo pravico do pogodbene kazni zaradi zamude pri izročitvi del, ki jo v skladu s 55. točko Posebnih gradbenih uzanc - PGU lahko zahteva najpozneje do izdelave končnega obračuna, poskrbeti, da se končni obračun v predvidenem roku izdela, oziroma ga v primeru nesodelovanja nasprotne stranke v istem roku pripraviti sama, oziroma najkasneje v tem roku uveljaviti pravico do pogodbene kazni.

Navedeno stališče je po mnenju pritožbenega sodišča celo ugodno za toženo stranko, saj je prvostopno sodišče upoštevalo ob prevzemu del izraženi namen strank, da izdelata končni obračun. Določila 55. točke PGU namreč ni mogoče razumeti na način, da, če končni obračun ni izdelan, pravica do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude sploh ne zapade (oz. zapade kadarkoli). V takem primeru se pač upošteva datum dejanskega prevzema del kot datum, do katerega mora naročnik izvajalcu sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. V vsakem primeru je bila torej tožena stranka z uveljavljanjem zahtevka iz naslova pogodbene kazni v letu 2009 prepozna.

Tudi ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da ima primopredajni zapisnik z dne 15. 02. 2003 naravo končnega obračuna. Navedeni zapisnik A34, katerega vsebina je povsem skladna z naslovom, tudi ne vsebuje bistvenih elementov, ki jih mora končni obračun vsebovati v skladu s119. členom PGU, pač pa je v njem zabeležen dogovor pogodbenih strank, da se bo končni obračun naknadno izdelal.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava se sodišče prve stopnje z ugotavljanjem obstoja terjatev tožene stranke iz naslova znižanja plačila, odprave napak in povrnitve škode, v postopku na prvi stopnji sploh ni ukvarjalo, zato je sodišče na podlagi 355. člena ZPP sodbo razveljavilo v delu, kot je razviden iz izreka te odločbe. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali obstojijo v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke iz naslova jamčevanja in škode. V zvezi s tem bo treba toženo stranko najprej opozoriti, da je s pobotnim ugovorom mogoče ugovarjati vtoževani terjatvi le do višine tožbenega zahtevka, in jo v okviru materialnopravnega vodstva pozvati, da naj specificira (oz. identificira) pobotne terjatve, ki jih uveljavlja s pobotnim ugovorom, v skladu z navedeno omejitvijo. V materialnopravnem oziru pa se bo morala tožena stranka odločiti tudi o tem, pri katerem od jamčevalnih zahtevkov bo vztrajala, saj njihova kumulacija na način, kot jih uveljavlja s pobotnim ugovorom, ni dopustna. V skladu s 637. člen OZ ima namreč naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika o napakah, pravico in dolžnost zahtevati od njega, da mu napako odpravi (razen če bi odprava zahtevala pretirane stroške). Če podjemnik napake ne odpravi, pa ima naročnik v skladu s 3. odstavkom 639. člena pravico, da jo odpravi po lastni izbiri na njegov račun ali zniža plačilo ali pa odstopi od pogodbe. V vsakem primeru pa ima tudi pravico do povračila škode.

Tako bo v ponovljenem postopku najprej potrebno ugotoviti, ali je tožeča stranka delo opravila z napakami, ali je tožena stranka te napake pravočasno grajala in tožeči stranki omogočila njihovo popravilo in šele nato odločiti o utemeljenosti izbranega jamčevalnega zahtevka iz 3. odstavka 639. člena OZ in odškodninskega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.