VSL sodba I Cpg 137/2010

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig 2006/00762-2 z dne 17.7.2006 vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa se naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti izvršilne in pravdne stroške 1.308,18 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške 464,54 EUR, v 15-ih dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo v izreku te sodbe citirani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.252,42 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom ter predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo dodatnih del, opravljenih v avgustu leta 2003, ko je na podlagi pogodbe s toženo stranko izvajala sanacijska dela na objektu T. M. v P.. Dodatna dela (ojačitev zidu z jeklenimi traverzami ter dvig in sestavljanje poškodovanega zidu) so bila potrebna zato, ker se je zid med izvajanjem sanacijskih del nepričakovano porušil. Sporno pa je bilo, ali imajo predmetna dela naravo nujnih in nepredvidenih del v razmerju do osnovne pogodbe (tako tožeča stranka), ali pa predstavljajo zgolj sanacijo škode, za katero je odgovorna tožeča stranka (tako tožena stranka). Sodišče prve stopnje je po oceni v postopku izvedenih dokazov zaključilo, da tožeča stranka prevzetega dela ni izvajala v skladu s pravili stroke in navodili tožene stranke (ni upoštevala zahteve po postopnem podbetoniranju zidu in ročnem izkopu materiala). Ker je torej prišlo do zrušenja zidu iz vzrokov, za katere je odgovorna tožeča stranka, je po mnenju prvostopnega sodišča tožeča stranka dolžna sama nositi stroške, ki so bili potrebni za to, da se vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo njenega škodnega ravnanja.

Pritožba navedene zaključke prvostopnega sodišča utemeljeno napada. Le-ti sicer niso napačni zaradi tega, ker jih je sodišče oprlo le na izpovedbe zakonitega zastopnika toženke in z njene strani predlaganih prič. Četudi je v načelu potrebna večja previdnost in zadržanost pri sprejemanju dejstev, o katerih vedo izpovedati samo osebe, ki so v odvisnem razmerju s stranko, ki ta dejstva zatrjuje, pa pritožbeno sodišče v dokazno oceno neposredno izvedenih dokazov prvostopnega sodišča ne more posegati.

Vendar pa zaključku prvostopnega sodišča o izkazani odškodninski odgovornosti tožeče stranke po svojem bistvu nasprotujeta ključna dokaza, ki ju je predložila tožeča stranka in katerih verodostojnost v postopku ni bila sporna: s strani tožene stranke potrjeni obračun dodatnih del na objektu T. M. z dne 22.12.2003 (A4) in dopis tožene stranke z dne 26.01.2004, da bo izvedena dela priznala v višini korigiranega obračuna s pozivom, da se računi izstavijo, ko bo investitor zagotovil finančna sredstva (A5). Škoda zaradi malomarnega in nevestnega ravnanja tožeče stranke in s strani tožene stranke potrjeni obračun dodatnih del se namreč po naravi stvari izključujeta. Škoda (oz. stroški, ki so potrebni za njeno odpravo) ne more biti hkrati predmet v obračunu priznanih in potrjenih dodatnih del. To ne bi bilo potrebno niti v primeru, če bi se stranki dogovorili, da bosta breme škode prevalili na tretjega (investitorja), sicer pa tožena stranka navideznosti obračuna del niti ni zatrjevala.

S selektivno oceno izvedenih dokazov, ki ne omogoča pravno logične sinteze sprejetih zaključkov je zato sodišče prve stopnje nekritično sledilo nesprejemljivemu razlogovanju tožene stranke (če bo investitor plačal, gre za dodatna dela, če ne bo plačal, gre pa za škodo), ki nima opore v nobenem materialnem predpisu in je tudi nekorektno do ostalih udeležencev v poslu.

Ali gre torej v konkretnem primeru za stroške, potrebne za odpravo škode ali pa za plačilo priznanih del, nikakor pa ne more iti za oboje hkrati. Pogojno priznanje, kot bi pojasnjeno v nadaljevanju, nima nobenega vpliva na naravo izvedenih del.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče materialnopravno zmotno presodilo dokazni listini: obračun dodatnih del z dne 22.12.2003 (A4) in dopis z dne 26.1.2004 (A5). Prepričanje sodišča, da tožena stranka s korekcijo obračuna (A4) in kasnejšim dopisom (A5), v njem navedene obveznosti ni priznala kot svoje, je v nasprotju tako z evidentno vsebino listin kot s pomenom, ki ga ima potrjeni obračun del v skladu s področnimi predpisi in uveljavljeno sodno prakso.

Odprto utegne biti le vprašanje, ali ima obračun (A4) naravo običajne začasne situacije v smislu 61. Posebnih gradbenih uzanc (PGU), na katere sta se pravdni stranki sklicevali v medsebojni kooperantski pogodbi, ali naravo dokončnega obračuna v smislu 116. PGU. Pritožbeno sodišče se z ozirom na dejstvo, da je bil predmetni obračun kot zadnji med strankama v predmetnem poslu sestavljen več mesecev po končanju vseh del, nagiba k zaključku, da gre za dokončen obračun, s katerim naj bi se uredila vsa še odprta vprašanja med pogodbenicama. Kakorkoli že, v obeh primerih ima potrditev količine in vrednosti del s strani tožene stranke kot naročnika za posledico nastanek njene plačilne obveznosti do tožeče stranke. Tudi potrjena začasna situacija predstavlja povsem samostojen pravni temelj za nastanek plačilne obveznosti (64. PGU), končni obračun pa ima po stališču sodne prakse celo pravno naravo zunajsodne poravnave (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS št. III Ips 14/2006 in št. II Ips 478/2004).

Navedeno pomeni, da tudi v primeru, če je tožena stranka kot naročnik do tožeče stranke kot izvajalca uveljavljala kakršnekoli ugovore iz naslova škode zaradi izvajanja del ali zahtevke za odpravo te škode, je od njih s potrditvijo oziroma korekcijo obračuna del dne 22.12.2003 odstopila in jih nepreklicno umaknila. Če tega namena ni imela, bi morala v obračunu del to izrecno zapisati (119. PGU) in predvsem odkloniti njihovo potrditev.

Pritožbeno sodišče pa se tudi ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je šlo za pogojno terjatev, ker je tožena stranka obračun del priznala le pod pogojem, če bo od investitorja ZVKD pridobila dodatna sredstva v priznani višini. Pogodba je sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva (1. odstavek 59. člena OZ). Če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, učinkuje pogodba od trenutka sklenitve (2. odstavek 59. člena OZ). Če pa se odložni pogoj ne izpolni, pogodba nima učinkov za nobeno stranko. V obravnavanem primeru pa je dogovor pravdnih strank o izvedbi dodatnih del začel učinkovati takoj in je tožeča stranka svoj del tudi v celoti izpolnila. Poleg tega je tudi za dogovor o pogoju potrebno soglasje volj obeh strank, enostransko pogojevanje plačila ene stranke drugi nima ne dejanskih ne pravnih učinkov.

Zaključek o pogojni izpolnitvi ene stranke (pri čemer je izpolnitev druge stranke nepogojna) v sicer vzajemno odplačnem pogodbenem razmerju bi bil torej mogoč le, če bi iz dejanskih okoliščin primera jasno in nedvoumno izhajalo, da je tožeča stranka prevzela rizik morebitnega neplačila oziroma neodobritve plačila s strani investitorja. Seveda je za takšen prevzem rizika bistvena njena volja (in ne volja nasprotne stranke), ki bi morala biti v tej smeri jasno izražena. Za takšen zaključek pa v spisu ni nobene podlage.

Dopis z dne 26.1.2004 (A5) ima zato lahko samo pomen odloga plačila tožene stranke do odobritve plačila s strani investitorja. Kar pa ne pomeni, da bi lahko tožena stranka stranka z izpolnitvijo svojega dela obveznosti odlašala v nedogled ali sploh ne izpolnila. Ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev (glej sodbo III Ips 80/2007).

Zaradi zmotne presoje listine (druga alinea prvega odstavka 358. čl. ZPP; sodba se sicer ne opira samo na to listino, vendar so drugi dokazi, na katere se opira, za odločitev v zadevi nerelevantni) in zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je tožeča stranka v sporu uspela, je na podlagi 154. člena ZPP upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke v višini sestave vlog in pristopov na narok po Odvetniških tarifi in plačanih sodnih taks. Na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov v višini sestave pritožbe po Odvetniški tarifi in plačane takse za pritožbo, tožena stranka pa je svoje pritožbene stroške dolžna nositi sama.