VSL sodba in sklep I Cpg 1495/2010

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. I Pg 3297/2008-18 z dne 28. 09. 2010 odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. opr. št. Ig 9286/2007 z dne 06. 02. 2008 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se postopek nadaljuje kot po tožbi, s tem, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v znesku 18.192, 96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 17. 08. 2007 dalje do plačila in ji v istem roku povrniti njene izvršilne stroške v znesku 308,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 21. 02. 2008 dalje do izpolnitve obveznosti ter njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.098,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 15 – dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti, medtem ko tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. Sklenilo je tudi, da se zaradi umika tožbe za znesek 306,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 17. 08. 2007 dalje do izpolnitve obveznosti, postopek v tem delu ustavi.

Zoper izpodbijano sodbo in sklep je toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložil pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da sodbo in sklep razveljavi v celoti in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta dne 28. 07. 2006 sklenili Pogodbo št. 312/06-G glede dobave in montaže dvigala na objektu »Vila blok C.«. Tožnik kot izvajalec je svoj del obveznosti pravočasno in brez napak izpolnil, medtem ko toženec kot naročnik opravljene storitve ni plačal. Tožnik tako sedaj terja dolgovano plačilo na podlagi dveh računov, in sicer računa št. 20705630 (priloga A14) v višini dogovorjene 10% pogodbene vrednosti, to je 2.055,54 EUR, in računa št. 20703837 (priloga A2), v višini 90% pogodbene vrednosti, to je 18.499,87 EUR, ki je predmet te pravde.

Pritožnik neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je vtoževana terjatev zapadla v plačilo. Poudarja, da iz 2. točke 23. člena pogodbe jasno izhaja, da terjatev zapade v plačilo, ko je sklenjen končni obračun, ki pa med pravdnima strankama ni bil sklenjen.

Po 2. točki 23. člena pogodbe je izvajalec dolžan pred izplačilom (in ne pred sklenitvijo – kot navaja toženec) končnega obračuna vročiti naročniku garancijo banke v višini 10% pogodbene vrednosti kot jamstvo za odpravo napak v garancijski dobi. V 120. členu Posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/1977, v nadaljevanju PGU) pa je določeno, da če naročnik brez opravičenega razloga odkloni sodelovanje pri dokončnem obračunu ali s svojim sodelovanjem zavlačuje izdelavo obračuna, lahko izvajalec sam opravi obračun in o tem obvesti naročnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 03. 10. 2007 tožencu poslal predlog zapisnika o končnem obračunu (priloga A17), ki pa ga toženec ni podpisal, pač pa je mu je dne 18. 02. 2008 sporočil, da mu bo 30% priznanih del, torej 30% pogodbene vrednosti – 6.166,20 EUR, poravnal s kompenzacijo v družbi M., in sicer po tem, ko mu bo tožnik dostavil ustrezno garancijo za dobro izvedbo del (priloga A18). Šele z dopisom z dne 25. 02. 2008 (priloga A20) mu je poslal tudi svoj predlog zapisnika o končnem obračunu, v katerega je vključil neupravičene odbitke iz naslova slabše kvalitete, iz naslova stroškov gradbišča in zavarovanja in iz naslova penalov.

Tožnik je nesporno tožencu izročil garancijo za dobro izvedbo del v skladu s 23. členom pogodbe že 20. 09. 2006 (priloga A3), ni pa je želel podaljšati, saj so bili razlogi zamude in s tem prenehanje veljavnosti garancije pred zaključkom vseh del na strani toženca in ne tožnika. Poleg tega je bilo s pogodbo dogovorjeno, da se garancija podaljša le, če stranki k pogodbi skleneta aneks ali če se spremenijo pogodbeni zneski, kar pa se ni zgodilo. Glede na navedeno je jasno, da je toženec z neupravičenim pogojevanjem podpisa končnega obračuna z izročitvijo garancije in siceršnjim nesodelovanjem zgolj zavlačeval z izpolnitvijo svoje obveznosti. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo nerazumno in nepravično, da bi takšno zavlačevanje dopustili in zapadlost terjatve nerazumno vezali na nek v neskončnost podaljšljiv rok. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 120. člen PGU in sklenilo, da je končni obračun, ki ga je sestavil tožnik (priloga A17), pravno veljaven in pravilen, garancija za odpravo napak v garancijski dobi v dogovorjeni višini 10% pogodbene vrednosti (priloga A22) pa prav tako izročena tožencu pravočasno dne 03. 04. 2008, torej pred izplačilom končnega obračuna, kar pomeni, da tožbeni zahtevek ni preuranjen in je vtoževana terjatev brez dvoma zapadla.

Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da potek dogovarjanja o načinu plačila tožnikove terjatve oziroma dogovorjen način plačila v pogodbi ni bistven za odločitev v predmetni pravdi oziroma ni predmet te pravde, saj je način plačila terjatve stvar pogodbenih strank in pogodbe same. Dolžnost sodišča prve stopnje je bila tako zgolj ugotoviti utemeljenost tožbenega zahtevka, torej ali vtoževana terjatev obstaja in ali je toženec tisti, ki jo je dolžan izpolniti. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožba ni konkretizirala, kako in kaj naj bi se stranki dogovarjali oziroma dogovorili o načinu plačila terjatve in kako naj bi to na obstoj in utemeljenost terjatve vplivalo, zato na takšne pavšalne in mimogrede navržene pritožbene navedbe pritožbeno sodišče niti ni dolžno odgovarjati.

Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje napačno presodilo toženčev dopis z dne 18. 02. 2008, saj iz njegove vsebine ni moč razbrati, da bi toženec na kakršen koli način dolg pripoznal. Po 2. odstavku 364. člena OZ lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Bistveno je torej, da je iz izjave ali konkludentnega dejanja razvidno, da dolžnik pripozna, da na podlagi določene pravne podlage dolguje upniku. Pripoznava mora biti jasna, nepogojna in določena. Ni potrebno, da dolžnik navede tudi višino dolga; če pa jo navede, velja pripoznanje le za navedeno višino (Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 502).

Iz dopisa z dne 18. 02. 2008 (priloga A18) izhaja, da bo toženec v skladu s pogodbo na objektu »Vila blok C.« 30% priznanih del, ki predstavljajo ravno 30% pogodbene vrednosti – 6.166,20 EUR, tožniku poravnal s kompenzacijo v družbi M., in sicer po tem, ko mu bo tožnik dostavil ustrezno garancijo za dobro izvedbo del. V dopisu je torej navedena pravna podlaga, na podlagi katere toženec tožniku dolguje, hkrati pa je tudi točno določena višina, do katere se bo izvršil pobot (30% celotne pogodbene vrednosti). Ker pa toženec za uspešno kompenzacijo postavlja pogoj, da mora tožnik tožencu izročiti ustrezno garancijo za dobro izvedbo del, toženčeva izjava oziroma predviden pobot ne predstavlja pripoznave dolga. Pripoznava dolga namreč ne sme biti pogojna. Kljub temu pa pritožbeno sodišče poudarja, da sicer napačna presoja sodišča prve stopnje nima nobenih posledic na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je dejansko stanje, da terjatev v vtoževani višini obstoji, dokazano že na podlagi vseh drugih izvedenih dokazov. Ker presoja sodišča o tem, ali gre oziroma ne gre za pripoznavo dolga v konkretnem primeru sploh ne vpliva (več) na končno odločitev sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, se tako sodišču prve stopnje kot tudi pritožbenemu sodišču s tem sploh ne bi bilo treba ukvarjati.

Toženec je v dokaz svojih navedb glede načina in časa plačila storitve ter smisla sestave končnega obračuna v pripravljalni vlogi z dne 28. 04. 2009 sodišču prve stopnje predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika toženca in S. S., direktorja financ in računovodstva pri tožencu. Sodišče prve stopnje je oba dokaza kot nepotrebna zavrnilo, saj je ocenilo, da za odločitev nista pomembna. Presodilo je, da med strankama dejansko stanje ni sporno, saj toženec ni zanikal dejstva, da je sam spremenil pogodbeni plan in da je tožnik svojo pogodbeno obveznost opravil v roku kot tudi kvalitetno in strokovno. Glede na to, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (2. odstavek 214. člena ZPP), poleg tega pa so bila vsa za odločitev relevantna dejstva povsem potrjena že z listinskimi dokazi, se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da ni bilo potrebe po izvedbi s strani toženca predlaganih dokazov. Čas in potek dogovarjanja za plačilo terjatve kot tudi smisel sestave končnega obračuna so nedvomno razvidni iz priložene Pogodbe št. 312/06-G (priloga B1) in ostale listinske dokumentacije, pri čemer sta tolmačenje in materialnopravna presoja teh dokazov stvar sodišča. Način plačila, kot že zgoraj razloženo, pa v konkretni pravdi niti ne predstavlja relevantnega dejstva, ki bi ga bilo potrebno dokazovati. Z dokazovanjem že nedvomno dokazanih in nerelevantnih dejstev bi po mnenju pritožbenega sodišča postopek zgolj po nepotrebnem zavlačevali, kar ne le, da ne bi bilo smotrno, pač pa tudi neekonomično. Sodišče prve stopnje tako ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Svojo odločitev o neizvedbi dokazov je namreč tudi ustrezno in ne zgolj pavšalno obrazložilo, tako da je sodbo mogoče preizkusiti in pravica do pritožbe ni okrnjena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep še glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., in 12. točke 2. odst. 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ker kršitev ni zasledilo, sodišče prve stopnje pa je določbe materialnega prava uporabilo pravilno, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).