VSM Sodba II Kp 39367/2015

I. Pritožbi zagovornika obdolženega D. K. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu z napadeno sodbo izrečena zaporna kazen zniža na eno leto in en mesec zapora.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženega zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem in tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 72. člena KZ-1 je obdolženemu D. K. izreklo prepoved izdaje vozniškega dovoljenja za čas treh let, pri čemer se čas prestan v zaporu ali v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega varnostnega ukrepa (tretji odstavek 72. člena KZ-1). Na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje vozilo - osebni avtomobil Renault Twingo, reg. oznake MB , last J. Š., ki je bilo uporabljeno za kaznivo dejanje, vzelo, ker to zahteva splošna varnost, pri čemer pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi D. K. bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbo o kazenski sankciji in izrečeni stranski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo opominjevalne narave, stransko sankcijo pa skrajša na eno leto.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga ne konkretizira, saj ne navaja katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obdolženčevo krivdo v razmerju do hudih poškodb, pri tem pa ni upoštevalo, da oškodovanka U. Z. ni bila privezana z varnostnim pasom, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi glede krivde obdolženca v razmerju do hudih poškodb ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno.

5Zagovornik uveljavlja nadaljnji pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, brez konkretizacije katero kršitev iz člena 372 ZKP je zagrešilo sodišče prve stopnje. Uveljavljano kršitev zagovornik vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino pri izbiri in višini kazenske sankcije upoštevalo visoko količino alkohola, ki jo je obdolženec imel v krvi, kar pa ne more biti obteževalna okoliščina, saj je ta okoliščina zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Po oceni zagovornika je tako količina alkohola za obdolženca postala dvakrat obteževalna okoliščina, prvič zato, ker je bil kaznovan zaradi storitve težjega kaznivega dejanja s predpisano višjo kaznijo, nato pa zato, ker je ta okoliščina bila sodišču prve stopnje podlaga za izrek strožje sankcije. Enako velja tudi za težo poškodb, ki jih je oškodovanka U. Z. utrpela, ki predstavljajo prav tako znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja s hujšo posledico, za kar je predpisana višja kazen. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je pri odmeri kazni obdolžencu nepravilno kot obteževalno upoštevalo zgoraj navedene okoliščine, saj gre za znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in zato ne morejo predstavljati obteževalnih okoliščin. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene, zato jih bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obravnavalo pri preizkusu napadene sodbe v njeni odločbi o kazenski sankciji, saj ne predstavljajo uveljavljane kršitve kazenskega zakona.

6Nadalje zagovornik sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona po tretjem in četrtem odstavku 56. člena KZ-1 zato, ker sodišče prve stopnje obdolžencu v izrečeno zaporno kazen ni vštelo globe za prekršek na podlagi plačilnega naloga PP M. z dne 26. 11. 2015 v višini 1.700,00 EUR. Res je sicer, da člen 56/III KZ-1 določa, da je v izrečeno kazen potrebno všteti tudi globo, ki jo je obdolženec plačal za prekršek, vendar zagovornik prezre, da obdolženi globe v višini 1.700,00 EUR, na katero se sklicuje v pritožbi, ni plačal. Sicer pritožbi niti ne prilaga nobenega potrdila o plačilu globe. Pritožbeno sodišče pa je skladno z določilom člena 377/IV ZKP opravilo poizvedbe pri PPP Maribor in ugotovilo, da obdolženi navedene globe ni plačal in da je zadeva predana v izterjavo. Zato je pritožba zagovornika obdolženega v tej smeri povsem neutemeljena.

7Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vse okoliščine, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca še dodaja.

8Bistvo pritožbe je v navedbi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbe prič D. Š., U. Z. in K. V. ter policistov R. M. in M. B., zmotno pa je ocenilo tudi izvedensko mnenje in obdolženčevo malomarno ravnanje v razmerju do hujše posledice, do katere ne bi prišlo, če bi oškodovanka uporabljala varnostni pas, kar je imelo posledico, da je utrpela hudo telesno poškodbo.

9Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča ravnalo povsem pravilno, ko je sledilo skladnim izpovedbam prič D. Š., U. Z. in K. V., ki so povedali, da se je do lokala T. pripeljal D. Š., katerega je pred tem poklical obdolženi in ga prosil, da pride po njih. Ker je Š., ko so se hoteli iz lokala odpeljati, bolela noga oziroma kolk, s katerim ima že dlje časa težave, je predlagal, da počakajo približno 15 minut, da bolečina mine, ker ne more voziti. Takrat pa se je javil obdolženi in predlagal, da bo peljal on, kar mu je Š. dovolil, saj opitosti obdolženega niso zaznali. Navedene priče so bile sopotniki v avtomobilu, ko je prišlo do prometne nesreče, sodišče prve stopnje pa ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo njihovim izpovedbam, da je vozilo v času prometne nezgode vozil obdolženi, z njihovimi izpovedbami pa je ovržen zagovor obdolženca, s katerim je skušal prepričati, da ni bil voznik vozila v času prometne nezgode. Da je zagovor obdolženca nesprejemljiv, sodišče prve stopnje, razen navedenega, zaključuje tudi na podlagi tega, da obdolženi D. K. ni ugovarjal plačilnemu nalogu zaradi prekrška, iz katerega izhaja, da je povzročitelj prometne nezgode bil obdolženi, in da je vozil pod vplivom alkohola in brez vozniškega dovoljenja. Izpovedbi priče T. P., ki je povedala, da je avto vozil D. Š., v nadaljevanju pa ni znala opisati kje je kdo sedel, temveč je povedala, da jih je videla, ko so se spravljali v avto, ni pa videla kam se je kateri vsedel, nato pa svojo izpovedbo spremenila tako, da je povedala, da je obdolženi sedel na zadnjem sedežu, pri čemer pa v nadaljevanju dejala, da se ne spomni kdo je sedel zadaj, ker tega ni mogla videti, glede na takšno nedoločno izpovedbo sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, razen tega pa je njena izpovedba v nasprotju z izpovedbami ostalih prič, ki so potrdile, da je avto vozil obdolženi. Zato pritožba, ki meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo zagovor obdolženca in izpovedbe navedenih prič in policistov, ni utemeljena. Kot priča zaslišan policist R. M. je povedal, da sta na kraj prometne nesreče prišla s kolegom M. B. in da ni bilo nobenega dvoma, da je v času prometne nezgode vozilo vozil prav obdolženi, kar so na kraju prometne nezgode potrdili sopotniki v avtomobilu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je vozilo v času prometne nezgode vozil obdolženi. Zato pritožba, ki ponavlja obdolženčev zagovor in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačne od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je obdolženi v času prometne nezgode bil pod vplivom alkohola, kar izhaja iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče in zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ter iz rezultatov toksikološke preiskave Inštituta za sodno medicino, Univerze v Ljubljani, na podlagi česar je podal izvedensko mnenje izvedenec dr. S. K., ki je ugotovil, da je obdolženi imel v času prometne nesreče po najugodnejšem izračunu 1,16 g/kg alkohola v krvi, kar predstavlja absolutno nesposobnost za varno upravljanje motornih vozil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca, saj ga je ocenilo kot strokovnega in ustrezno argumentiranega, prav tako pa nobeden tekom kazenskega postopka njegovim ugotovitvam ni ugovarjal. V posledici prometne nezgode je K. V. utrpela poškodbe manjše intenzitete, ki predstavljajo sled poškodbe, D. Š. pa lahko telesno poškodbo, kot je to ugotovil izvedenec dr. K. M.. Iz mnenja dr. B. Č. pa izhaja, da je oškodovanka U. Z. zaradi poškodb izbitja zob 11 in 21, razpočne rane na čelu in nosu, zlom nosnih kosti in krone zoba 31 ter udarnine leve podlahti, bila njena zmožnost za delo krajši čas zmanjšana, za krajši čas je bil oslabljen pomemben organ, in sicer nos, izbitje zob pa predstavlja trajno posledico v smislu stalno oslabljenega pomembnega dela njenega telesa, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo hudo telesno poškodbo navedene oškodovanke. Glede na navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženemu D. K. izvršitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, saj je upravljal vozilo pod vplivom alkohola, ko je vozil z več kot 1,10 g/kg v krvi, ko je izven naselja F., v levem preglednem ovinku z desnimi kolesi zapeljal izven vozišča na bankino, zaradi česar je vozilo pričelo bočno drseti preko vozišča proti levemu robu vozišča, pri čemer je z levimi, nato pa še z desnimi kolesi trčil v robnik pločnika na levem delu vozišča, tako da je vozilo drselo po pločniku in robniku, nato pa nazaj po vozišču, kjer se je prevračalo in je naposled ostalo na strehi. Takšna njegova protipredpisna vožnja pa je imela za posledico prometno nesrečo z hudo telesno poškodbo ene osebe in lahko telesno poškodbo ene osebe, s čimer je obdolženi izpolnil vse zakonite znake očitanega mu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem in tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1. Obdolženi je namreč kritičnega dne vozil pod takšnim vplivom alkohola, da je bil absolutno nezmožen za varno vožnjo, ki je brez dvoma v vzročni zvezi s prepovedano posledico, in sicer prometne nezgodo, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi glede temeljnega dejanja povzročitve neposredne nevarnosti za življenje in telo (člen 324/I KZ-1) ravnal s krivdno obliko eventualnega naklepa, saj se je zavedal, da njegovo ravnanje, in sicer vožnja pod vplivom alkohola, pomeni konkretno nevarnost za življenje ali telo drugih udeležencev v cestnem prometu, pa je kljub temu na takšno nevarnost pristal oziroma vanjo privolil, čeprav je vedel, da je pod vplivom alkohola, zaradi česar so bile njegove vozniške sposobnosti okrnjene. Pravilno pa je sodišče prve stopnje glede poškodbe U. Z., ki je utrpela hudo telesno poškodbo, zaključilo, da je glede nastanka njene poškodbe obdolženi ravnal s krivdno obliko zavestne malomarnosti, ko se je zavedal, da lahko s svojo vožnjo pod vplivom alkohola nastane hujša posledica, pa je lahkomiselno mislil, da do nje ne bo prišlo, ali pa da jo bo lahko preprečil. Takšni zaključki o subjektivnem elementu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja so po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilni, zato okoliščina, da oškodovanka U. Z. ni bila privezana z varnostnim pasom, ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženca za nastalo posledico, in sicer hudo telesno poškodbo, kot to zmotno meni zagovornik. Prav tako pa kazenske odgovornosti obdolženca ne izključuje okoliščina, na katero se sklicuje zagovornik, in sicer, da so sopotniki v vozilu vedeli, da obdolženi nima vozniškega izpita, in da je vinjen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je pravilno ugotovilo tudi kazensko odgovornost obdolženca tako glede temeljnega dejanja, kakor tudi njegovo odgovornost do hujše posledice, in sicer hude poškodbe oškodovanke U. Z., kar vse je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v preostalem v celoti sklicuje.

10Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik niti v preostalem v pritožbi ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

11Zagovornik obdolženega pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu nepravilno kot obteževalno upoštevalo dejstvo, da ni pokazal nobenega obžalovanja oziroma kesanja, in da je v posledici prometne nezgode ena oseba utrpela hudo telesno poškodbo. Navedeno so namreč okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo kot obteževalne, saj je obdolženi kaznivo dejanje zanikal, kar je način njegove obrambe, kar mu ni mogoče šteti kot obteževalno, kakor tudi ne tega, da se ni pokesal. Prav tako pa hude telesne poškodbe ni možno šteti kot obteževalne okoliščine, saj ta predstavlja znak kaznivega dejanja in dejstvo, da je obdolženi bil spoznan za krivega za kvalificirano obliko kaznivega dejanja iz člena 324 KZ-1. Pritožba, ki meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je obdolžencu kot obteževalno štelo alkoholiziranost, saj se mu ta tudi očita, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ni prezrlo stopnjo obdolženčeve alkoholiziranosti 1,16 g/kg alkohola, torej njegovo višino in ne samo alkoholiziranost, kar je po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in obdolžencu na prvi stopnji izrečeno kazen zapora znižalo na eno leto in en mesec zapora, saj je prepričano, da bo navedena kazen tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Ni pa bilo mogoče pritrditi zagovorniku, ki se v pritožbi zavzema za izrek sankcije opozorilne narave, saj pritožbeno sodišče ni našlo okoliščin na strani obdolženca, ki bi tak izrek dovoljevale. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženi že v preteklosti vozil brez vozniškega dovoljenja in da je bil že kaznovan za raznovrstne kršitve in obsojen za različna kazniva dejanja, kot to izhaja iz izpiska iz kazenske evidence, kar ne pritrjuje zavzemanjem zagovornika obdolženca za izrek pogojne kazni.

12Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki se v pritožbi zavzema za skrajšanje izrečenega ukrepa prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja na eno leto, saj za takšen predlog v pritožbi ne navaja nobenih utemeljenih razlogov. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da je sodišče prve stopnje skladno z določilom člena 72/II-I KZ-1 določilo povsem ustrezen čas treh let, to je čas prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja obdolžencu. Takšno svojo odločitev, za katero je imelo podlago v členu 72/II-I KZ-1, je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. S temi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki pritrjuje sodišču prve stopnje, da se je izrek varnostnega ukrepa izkazal kot potreben zaradi nevarnosti obdolženega kot voznika, ki kot udeleženec v cestnem prometu predstavlja resno nevarnost za druge udeležence in javni promet, saj je bil nesposoben za varno vožnjo kot je to ugotovil izvedenec, razen tega pa tudi ni imel vozniškega dovoljenja, pri čemer pa ni spregledati, da je že v preteklosti večkrat kršil prometne predpise. Zaradi navedenega ni bilo nobene podlage za to, da se trajanje stranske sankcije, in sicer prepoved izdaje vozniškega dovoljenja obdolžencu za čas treh let, zniža na eno leto, za kar se v pritožbi neuspešno zavzema zagovornik.

13Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

14Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno delom v obdolženčevo korist, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ne določi (člen 98/II ZKP).