VSL sodba I Cpg 1073/2011

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

- ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 188839/2009 z dne 16. 12. 2009, v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača glavnico 117.793,10 EUR in obresti od: 23.792,94 EUR od 15. 12. 2009 do 15. 02. 2010 po obrestni meri 3 % letno; 23.792,94 EUR od 16. 02. 2010 do 18. 03. 2010 po obrestni meri 5 % letno; 23.792,94 EUR od 19. 03. 2010 do plačila po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti; zakonske zamudne obresti od 91.356,20 EUR od 31. 10. 2009 do plačila; 2.643,96 EUR od 15. 12. 2009 po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti do plačila in stroške postopka (1. točka izreka);

- se sklep o izvršbi, VL 188839/2009 z dne 16. 12. 2009, razveljavi v delu, v katerem nalaga toženi stranki, da v roku 8 dni plača zakonske zamudne obresti nad v tč. 1 izreka priznanimi obrestmi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka);

- je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki v roku 15 dni 4.786,21 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila (3. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Iz pritožbenih navedb izhaja, da izpodbija sodbo v 1. in 3. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Podredno predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka kot podizvajalec od tožene stranke kot izvajalca (naročnika del tožeče stranke) terja plačilo še neplačanih zemeljskih del na objektu investitorja D. d.o.o.. Zahteva plačilo zadržanih 10 % sredstev po sedmih začasnih situacijah in plačilo (celotne) osme začasne situacije.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da:

- je tožena stranka plačala 90 % zneskov po prvih sedmih situacijah in da slednjih ni nikoli izpodbijala. Zaradi tega je sodišče prve stopnje štelo, da je cene, količine in vrste izvedenih del po teh situacijah šteti za nesporne;

- je tožena upoštevaje napravljen obračun z investitorjem neutemeljeno zadržala 10 % sredstev po prvih sedmih začasnih situacijah (11. člen Pogodbe št. 1814/5 z dne 27. 08. 2008 - A11);

- je tožena stranka zavrnila osmo začasno situacijo ter v postopku pavšalno in kontradiktorno navedla, da je to storila zaradi neustrezno dobavljenega (manj kvalitetnega in cenejšega) materiala (tamponski drobljenec D32), da količine dela ne ustrezajo vpisu v knjigi obračunskih izmer, da je tožeča stranka z deli zamujala in da ima delo napake;

- tožena stranka ni pisno sporočila zadržkov v zvezi s plačilom po osmi situaciji, kot ji to nalaga 64. člen Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU).

7Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku izpodbija iz dveh razlogov:

1) da je sodišče prve stopnje tožeči stranki zmotno dopustilo predložitev obsežne listinske dokumentacije na naroku dne 10. 05. 2011;

2) da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek o tem, da tožena stranka ni zadostno konkretizirala napak v materialu in obračunu tožeče stranke in posledično zmotno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po zaslišanju I., M. in postavitvi izvedenca gradbene stroke.

Pod 1)

8Pritožba se neutemeljeno sklicuje na kršitev procesnih pravil, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je toženi stranki na prvem (in edinem) naroku za glavno obravnavo dne 10. 05. 2011 dopustilo predložitev listinske dokumentacije, na katero se je ta sklicevala že v svojih predhodnih pripravljalnih vlogah. Določba 286.a člena ZPP, ki jo izpostavlja pritožba, za presojo pravočasnosti predloženih dokazov s strani tožeče stranke namreč ni uporabljiva. Predstavlja „le“ možnost (in ne dolžnost) pisnega materialno procesnega vodstva sodišča, kadar ta strankam postavi prekluzivne roke za podajo navedb oziroma predložitev dokazov. Te možnosti pa se sodišče prve stopnje v zadevnem primeru ni poslužilo.

9Sodišče prve stopnje je tožeči stranki z dopisom z dne 13. 04. 2011 (list. št. 46) posredovalo drugo pripravljalno vlogo tožene stranke ter tožeči stranki pojasnilo, da se bo lahko o vlogi izjasnila ustno na naroku dne 10. 05. 2011. Poleg tega je sodišče v 8. točki vabila na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (list. št. 44 in 45) (obe) stranki opozorilo, da lahko navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze še na prvem naroku za glavno obravnavo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ne daje podlage za zaključek o prekludiranosti predložitve dokazil s strani tožeče stranke, kot ga poskuša prikazati pritožba.

10Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se tožena stranka lahko o predloženih listinah izjasnila brez naknadno postavljenega roka, upoštevaje, da z izvodom slednjih tudi sama razpolaga (česar tožena stranka ne zanika) in da se je na listine tožeča stranka sklicevala že v svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 04. 2011. Zgolj pavšalno in splošno pritožbeno opozarjanje na možnost neverodostojnosti listin pa ne zadostuje, saj tožena stranka (pravočasno) na naroku ni zatrjevala okoliščin, ki bi sodišču lahko vzbudile dvom v pristnost predloženih listin.

Pod 2)

11Tudi s sklicevanjem na zadostno specifikacijo napak na vgrajenem materialu in zmotno zaračunane količine pritožnik ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je glede na konkreten odgovor tožeče stranke v zvezi z zatrjevanimi napakami (tč. 8 pripravljalne vloge z dne 26. 04. 2011) toženo stranko na naroku dne 10. 05. 2011 pozvalo, naj slednje bolj natančno opredeli oziroma naj konkretizira navedbe o manjših količinah in slabših kvalitetah materiala, vendar tožena stranka na poziv ni odgovorila oziroma je vztrajala pri svojih dotedanjih (pomanjkljivih) navedbah. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožena stranka razpolagala z dokumentacijo (knjiga obračunskih izmer), iz katere izhajajo obračuni tožeče stranke, in bi jih lahko zato tožena stranka preverila ter nadalje konkretno pojasnila, katere količine in po katerih situacijah so bile zmotno zaračunane. Neutemeljeno je tudi nadaljnje navajanje pritožbe, da sodišče ne more samo ugotavljati, katere in kakšne listine bi lahko v zvezi s tem tožena stranka predložila. Ker je tožeča stranka v postopku izrecno zatrjevala, da tožena stranka z izvodom teh listin razpolaga, tožena stranka pa tega ni prerekala, je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da bi lahko tožena stranka listine preverila oz. z vpogledom v njih konkretizirala svoje trditve, pravilen.

12Neodvisno od ugotovljenega premalo konkretiziranega ugovora v zvezi s kvaliteto in količino zaračunanega materiala pa jemlje utemeljenost ugovorom tožene stranke (tudi) ugotovitev sodišča prve stopnje, da slednja ni zatrjevala pravno upoštevnega načina grajanja napak (633. in 634. člen Obligacijskega zakonika, OZ in 74. člen PGU). Ugotovitve sodišča prve stopnje glede neustreznega grajanja napak pritožba ne izpodbija, zato je že iz tega razloga pravilen zaključek o neutemeljenosti ugovora tožene stranke in nasprotno o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče. Bistveno je pri tem upoštevati, da je za sklepčnost jamčevalnih ugovorov po drugem odstavku 634. členu OZ potrebno konkretno in določno navesti, kakšna napaka je nastala, kdaj je bila odkrita ter kdaj grajana.(1) Zgolj takšne navedbe omogočajo presojo utemeljenosti ugovora, tožena stranka pa jih v obravnavanem sporu ni podala.

3Ker trditvena podlaga tožene stranke ne zadostuje za odločitev o utemeljenosti njenih ugovorov, je bilo nadaljnje izvajanje dokazov (zaslišanje I., M. in angažiranju izvedenca gradbene stroke) nepotrebno. Izvajanje dokazov, ki bi dopolnili (sicer pomanjkljive) navedbe tožene stranke predstavlja primer nedovoljenih informativnih dokazov, torej dokazov, katerih cilj je nadomestitev trditev tožene stranke glede napak v materialu in obračunu del tožeče stranke, ki bi jih lahko izven postopka spoznala in v postopku navedla že sama tožena stranka.

14Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili pa pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------

(1) Tako tudi VSL sodba I Cpg 1303/2010 z dne 03. 03. 2010.