VSL sklep I Cpg 450/99

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 14.362.981,00 SIT s pripadki ter tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo napak ter plačilo zneska 13.665.085,00 SIT s pripadki, ter naložilo tožeči stranki, da povrne toženim strankam pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP. Pritožnik povzema stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga zahtevka jamčevanje za napake stvari zaradi prikrajšanja tožeče stranke, ki zaradi manjvrednosti uveljavlja znižanje kupnine. Sodišče se sklicuje na ODZ in uporabi tudi uzance, ker gre za pravno razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo ZOR in se je v svoji odločitvi tudi oprlo na ta določila, na podlagi katerih je tožeča stranka zaradi nepravočasnega grajanja napak prekludirana za uveljavljanje napak po izteku šestmesečnega roka od dneva prevzema blaga. Kupec ima pravico do jamčevalnega zahtevka le v primeru, da je napake pravilno in pravočasno grajal. Sodišče je po pritožnikovem mnenju zmotno sklepalo, da tožeča stranka ni izkazala, da je zadostila pogojem za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, kot jih določajo splošne uzance.

Trdi, da so določila uzanc uporabna le, če so med pogodbenima strankama izrecno dogovorjena, kar v konkretnem primeru ni bilo, ker ni bilo volje strank za to. Tudi če bi obveljale določbe splošnih uzanc, pa je sodišče samo skonstruiralo ugovor nepravočasnega grajanja. V samem spisu je dovolj dokazov o tem, da je tožeča stranka pravočasno ugotavljala in sporočala oziroma grajala napake, ki jih je uveljavljala s tožbo, saj v spisu obstajajo zapisniki sestankov, dopisi o sanaciji ter o realizaciji sanacije. Tožena stranka se je sanacije lotevala tekom vrsto let (preko deset let) in se ni nikoli sklicevala, da tožeča stranka ni grajala napak. Takega ugovora tekom vrsto let pravdanja ni nikoli postavila in tudi ne bi bil dovoljen, če se je že lotila odpravljanja napak in je zato sklicevanje sodišče na ugovor nepravočasnosti grajanja in s tem prekluzije uveljavljanja zahtevka povsem neutemeljeno. Ugovor tožene stranke tekom pravdanja je bil tak, da so napake odpravljene in sanacija končana, kar glede na ugotovitve izvedencev ne vzdrži. Sodišče bi lahko odločitev, kot jo je sprejelo, sprejelo takoj, brez odločanja in povzročanja dodatnih stroškov in bi po stališču izpodbijane sodbe bila nepotrebna tudi postavitev izvedenca, ki je ugotovil napake na stanovanjih in spremljajočih objektih.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s trditvami tožeče stranke v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani uveljavljani pritožbeni razlogi in sicer pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka uveljavlja jamčevalne zahtevke zaradi napak na kupljenih stanovanjih v ljubljanski stanovanjski soseski. V nasprotju z obsežno listinsko dokumentacijo in tudi z izvedenskimi ocenami pred pravdo, kakor tudi z izvedenskim mnenjem med pravdo, je stališče prvostopnega sodišča, da ni nobenih podatkov o tem, kdaj je tožeča stranka napake ugotovila in obvestila prodajalca oziroma jih na kakršenkoli način grajala. V spisu je obsežna listinska dokumentacija iz katere izhaja, tako kot trdi tudi pritožnica, da je tožena stranka po prevzemu stanovanj in ugotovljenih napakah pristopila k sanaciji, saj o tem pričajo številni zapisniki, na katerih so bili prisotni predstavniki obeh pravdnih strank, ter dopisi. Tudi iz trditev v spisu ne izhaja, kot je utemeljeno zapisala tudi pritožnica, da bi tožene stranke oziroma njihova pravna prednica kadarkoli uveljavljala oziroma postavila ugovor nepravočasnega grajanja napak. Sodišče samo povzema trditve tožene stranke, da je bila na spornih objektih izvršena sanacija. Zato je v nasprotju z vsako logiko, da sodišče samo na temelju ugotovitve, da tožeča stranka ni izkazala, da je zadostila pogojem za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov, zavrne tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje bi moralo že glede na določilo 1. odstavka 377. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu iz leta 1994. Zaključki prvostopnega sodišča so popolno presenečenje za pritožnico, saj je odločba oprta na dejstva, o katerih se stranke sploh niso izjavile.

Če je sodišče že uporabilo splošne uzance, potem bi moralo upoštevati tudi, že v času, ko še ni bilo ZOR, uveljavljano sodno prakso, da prodajalec, ki se je brez omejitev dejansko spustil v obravnavanje nepravočasne kupčeve reklamacije glede kakovosti dobavljenega blaga, ne more pozneje ugovarjati, da je bila reklamacija prepozna. Tudi kasneje je sodna praksa prinesla stališče (iz leta 1985 na posvetu v Ljubljani), da sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na pravočasnost obvestila o napaki stvari. Ko je torej v konkrentem primeru prodajalec pristal na sanacijo in jo začel tudi opravljati ter celo zatrjeval med postopkom, da je saniral napake, ni logično in mogoče sklepati, da niso podani pogoji za jamčevalne zahtevke, ker grajanje napake stvari ni bilo pravočasno.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje po določilu 370. člena ZPP. Napotke za nadaljnje sojenje je sodišče podalo že v razveljavitveni odločbi leta 1994, zato jih v tej odločbi ne bo ponavljalo.