VSL sklep I Cpg 1339/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 68434/2008 z dne 18. 09. 2008 v 1. in 3. odstavku izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 32.437,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in dni zapadlosti, kot so razvidni iz točke 1 izreka sodbe dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 120,00 EUR z obrestmi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.031,31 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Obligacijski zakonik (OZ) v primerjavi z Zakonom o obligacijskih razmerjih (ZOR) razširja uporabo uzanc, saj jih ne omejuje samo na izrecen dogovor oziroma na primere, ko iz okoliščin izhaja, da so stranke hotele njegovo uporabo. V skladu z določbo 12. člena OZ, ki pravi, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama, se torej šteje, da so stranke pri gospodarskih pogodbah dogovorjene za uporabo uzanc, razen če so to izključile. Pritožbeno stališče v zvezi z vprašanjem, kdaj se uporabljajo uzance, je torej zmotno.

Vendar pa pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je v danem primeru svojo odločitev zmotno oprlo na določbo 203. Splošne uzance za blagovni promet, saj predmetni spor ne izvira iz pogodb, za katere bi bile te uzance uporabljive (prim. 1. Splošno uzanco za blagovni promet). Zgoraj navedena Splošna uzanca pa tudi sicer ne bi mogla služiti kot materialnopravna podlaga za odločitev o vprašanju, ali so bile storitve, katerih plačilo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, opravljene, oziroma ali sta pogodbi, na katerih temelji tožbeni zahtevek, navidezni, kar sta odločilni vprašanji v tem sporu.

Prvostopno sodišče je trditve tožene stranke o navideznosti spornih pogodb povsem zanemarilo. Že iz tega razloga je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je smiselno razbrati, da se je prvostopno sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka opravila storitve po Pogodbi o poslovnotehničnem sodelovanju z dne 01. 01. 2003 z aneksi in da je očitno sledilo tožeči stranki, da je te storitve opravila. Ni pa prvostopno sodišče podalo razlogov o tem, zakaj verjame tožeči stranki niti o tem ni sprejelo jasnih zaključkov. Prvostopno sodišče je le povzemalo izpovedbe zaslišanih prič, ni pa teh izpovedb ocenilo niti pojasnilo, zakaj verjame pričam, ki so izpovedovale v korist tožeči stranki niti zakaj ne verjame pričam, ki so izpovedovale v korist toženi stranki. Zgolj dejstvo, da so bili računi za opravljene storitve za leto 2005 poravnani, ne more biti odločilno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, glede na ugovore, ki jih je podala tožena stranka, temveč lahko predstavlja le eno izmed okoliščin v prid trditvam tožeče stranke, da je storitve opravljala tudi v spornem obdobju (od meseca marca 2006 do meseca februarja 2007). Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da samo dejstvo izstavitve računa ne more dokazovati, da je bila storitev dejansko tudi opravljena.

Utemeljeni so nadalje tudi pritožnikovi očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo najemnine po Pogodbi o najemu vozila z dne 11. 08. 2005. Prvostopno sodišče je le povzelo izpovedbe zakonitih zastopnikov tožeče in tožene stranke ter zaslišanih prič. Navedlo je, katere račune je tožena stranka zavrnila, ugotovilo, da ostalih računov ni zavračala, da je upravičena tudi za plačilo najemnine za julij 2007 glede na šestmesečni odpovedni rok ter zaključilo, da je dolžna plačati vtoževane račune po Pogodbi o najemu vozila. Takšne sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče sicer pripominja, da vprašanje, ali je tožena stranka vozilo, ki je bilo predmet najema, dejansko uporabljala, za vprašanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo najemnine, v kolikor je obstajalo soglasje volj za sklenitev najemne pogodbe, niti ni odločilnega pomena. Izkaže pa se kot pomenljivo v povezavi s trditvami tožene stranke, da je bila pogodba o najemu vozila navidezna.

Ker je prvostopna sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, teh pa pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo ne more odpraviti, prvostopno sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo pritožbi tožene stranke potrebno ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Prvostopno sodišče naj se v ponovljenem postopku opredeli do trditev tožene stranke, da sta pogodbi, na katerih tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek, navidezni in poda jasne razloge o tem, zakaj šteje, da sta ali nista navidezni. V kolikor bo ocenilo, da nista navidezni, torej da je bila volja pravdnih strank za sklenitev takšnih pogodb resnična, pa naj ocenjuje vsakega od izvedenih dokazov posebej, zlasti izpovedbe prič, ter vsakega v povezavi z drugimi, ter na podlagi rezultata celotnega dokaznega postopka poda zaključke o tem, ali so bile storitve, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka, res opravljene.