VSL sodba I Cpg 1524/2012

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 32037/2011 z dne 15.3.2011 v 1. in 3. odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne nastale stroške postopka.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

45. Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožeča stranka po podatkih AJPES po vložitvi pritožbe dne 13.2.2011 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi B. d.o.o., kar je ustrezno upoštevalo v uvodu te sodbe.

6Za odločitev o tožbenem zahtevku je bistven zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka naročila iBon CD 2008. Prodajna pogodba, na podlagi katere zahteva plačilo kupnine, torej ni bila sklenjena.

7Pritožbeno sodišče je na takšne dejanske ugotovitve sodbe vezano. Predmetni spor je namreč spor majhne vrednosti, kjer je sodbo mogoče izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbenih navedb, da je sklenitev pogodbe dokazana z listino (A3), ki ji je sodišče neutemeljeno odreklo verodostojnost, saj je ni mogoče ponarediti, zato ni moglo upoštevati.

8Zmotno je pritožbeno stališče, da se v gospodarskih sporih odločilna dejstva dokazujejo predvsem z listinami, ne pa z zaslišanjem strank in prič, s čemer tožeča stranka opravičuje svojo neaktivnosti pri predlaganju dokazov. Veljavna zakonodaja namreč ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato bi pritožnica svoje trditve o obstoju prodajne pogodbe lahko dokazovala tudi na ta način. Glede na njene trditve, da je do sklenitve pogodbe prišlo ustno (po telefonu), je to tudi edini ustrezen način dokazovanja. Ker takšnih dokaznih predlogov ni podala, čeprav je bilo dokazno breme o tem odločilnem dejstvu na njej (212. člen ZPP), je takšen izid postopka mogoče pripisati izključno njenemu ravnanju.

9Ker pogodba ni bila sklenjena, v določbi 435. člena Obligacijskega zakonika (OZ) torej ni podlage za toženčevo obveznost plačila. Dejstev, ki bi omogočala uporabo določb o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), tožeča stranka ni zatrjevala. Sprejeta odločitev je torej z materialnopravnega vidika pravilna.

10Tožeči stranki je bilo že v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno pojasnjeno, zakaj ni odločilno dejstvo, da tožena stranka ni pravočasno zavrnila njenega računa, ki ga vztrajno ponavlja tudi še v pritožbi. Račun je bil namreč izstavljen neutemeljeno, zato nadaljnje ravnanje tožene stranke ne more imeti nobenih posledic.

11Drugačnega zaključka ne omogočata niti določbi 203. in 204. člena Splošnih uzanc za blagovni promet, na kateri se sklicuje pritožba. Te logično veljajo le za pogodbena razmerja, ne ustvarjata pa obveznosti plačila v primeru, ko stranka enostransko (brez ustreznega dogovora) pošlje blago in za to terja plačilo, kot je bilo to v konkretnem primeru.

12Odveč je tudi opozorilo, da tožena stranka s svojim ravnanjem ni izkazala zadostne skrbnosti (6. člen OZ), saj se takšna zahteva nanaša na ravnanje subjektov v pogodbenem razmerju, v katerem pa pravdni stranki, kot že rečeno, nista bili.

13V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso podani. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožba pa jih ne uveljavlja. Pritožbo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Glede na naravo spora je o pritožbi odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).